Drudi del..

...srednjemu veku, temveč k podreditvi industrijskih tehnik razširjanju induvidualne in skupnostne avtonomije. Načelo naj bo, če bi vsi delali, bi delali veliko manj. Produkcija v lokalnih delavnicah, obratih in zadrugah lahko ustvarja sila raznolike dobrine in odpira odlične možnosti samozaposlovanja ljudi. Delo mora postati posvečena dejavnost, da bi spoznali, kaj v resnico smo. To bo prineslo večje osebno zadovoljstvo pri delu, ki ga ljudje opravljajo. Prineslo bo varčno porabo in prostovoljno poenostavljanje življenja. Industrijsko kmetovanje se bo umaknilo lokalnemu kmetovanju, ki bo delovno intenzivno. To bo zahtevalo premeščenje velikega dela delovne sile k pridelavi hrane. Pridelava hrane prinaša štirikrat do petkrat večje povečanje lokalnega bruto dohodka kot katera koli druga gospodarska dejavnost! Lokalna skupnost se bo osredotočila na dobrine, ki so nujne za preživetje in ohranjanje življenja, saj je večina tega, kar se danes proizvaja, itak enostavno odveč in nepotrebno.

Nasprotno pa globalizacija pomeni globalni udar proti civilizaciji in prva žrtev globalizacije je država. Soobstajata zakonita in resnična država, ki se skriva za krinko prve. Razkazujemo pročelje zakonite države, prikrivamo pa nepravičen in reven obraz resničnosti. Geslo legalne države je »spoštujemo zakone«, resnične države pa »a se jih ne držimo«. V svetu pravladuje okrutna sila in brezmejna avtoriteta brez odgovornosti. Nacionalna suverenost je zgolj utvara. Kako naj imajo ljudje radi svojo državo? Kdo bi še hotel umreti za domovino? Malo je takih in prav zato so elite ustanovile profesionalne državne vojske in tudi zasebne vojske plačancev. Hkrati pa elita, ki uničuje nacionalno državo, pridiga o domoljubju. Kot izraz eksistenčnega obupa in religiozne manipulacije se vse bolj razrašča terorizem. Njegov cilj niso mrtvi, ampak tisti, ki so ostali živi. Cilj terorizma je zastraševanje in demoralizacija živih, njihov nevrotični strah in družbena odrevenelost.

Terorizem tretjega sveta ima na drugi strani nemočno družbo Zahoda, v kateri prevladuje anomija, apatija, brezbrižnost in družbena dezorganizacija. Na Zahodu izginjajo pravi moški, vse več je narcističnih posameznikov z nerazvitim superegom in preveč razvito identifikacijo s svojo materjo. Moški se feminizirajo, ženske pa se spreminjajo v grde kopije moških. Ker je motena maskulanizacija možganov, prihaja pri moških do množičnih patoloških sprememb vedenja, od pojava narcisoidnih tipov, do sociopatskih in psihopatskih osebnosti. Ta velik problem človeštva obravnavam v obširnem poglavjuo strahotnem problemu hormonskih motilcev. Tudi druge posledice delovanja hormonskih motilcev, kot so porast neplodnosti, kemična kastracija moških, rakava obolenja obeh spolov in razvojne anomalije novorojencev, so pomedene pod preprogo. To je tabu tema, o kateri ne poteka javna razprava.

Nihče nima odgovorov, ki bi kaj veljali, kajti nihče več ne postavlja pravih vprašanj. Toliko manj znanost, kajti na Zahodu so si jo podvrgli ekonomski interesi in jo namesto religije postavili na oltar. Tako je znanost s svojo lažno egocentrično bahavostjo, postala »opij« za ljudstvo. Klonira življenje in ne zna pojasniti, kaj je življenje; premešča gene pa ne ve, kaj so geni; odlaga smrt, a ne zna povedati, kaj se zgodi po smrti. Znanost želi razumeti svet le zato, da bi ga izkoriščala v izključno materialne namene. Raziskuje zato, da bi odkrila še skrita bogastva narave, se jih polastila in spremenila v blago, kar je osnovni razlog neuravnovešenega napredka in vzrok duhovnega propadanja Zahoda.

Priklanjam se slednji definiciji »napredka«: na začetku so pred neumnimi računalniki sedeli pametni ljudje, sedaj pred pametnimi računalniki sedijo neumni ljudje.

Umberto Eco je v knjigi »Po rakovi poti« napisal: »Včasih je veljalo, da naj bodo tisti, ki so neumni, raje tiho; v današnji družbi pa so najglasnejši prav največji idioti.«

Globalizirali smo vse na tem svetu, razen modrosti. Neumnost je postala globalna, zdrava pamet je preživela zgolj na lokalni ravni. Poglejmo si to na primeru ekonomije.

Ekonomija se danes vsiljuje kot sistem za razlago vsega življenja. S svojo domnevno znanstvenostjo golta civilizacijo in ustvarja puščavo, iz katere nihče ne vidi izhoda. Še najmanj ekonomisti. Zamisel, da napredujemo samo s trošenjem, je čista neumnost. Tako uničujemo svet, saj trošenje pomeni predvsem noro trošenje dragocenih naravnih virov. Potrebujemo ekonomiste, ki bi pretehtali celoten sistem na podlagi osnovnih človekovih potreb. Le tako bi se lahko rešili.

Zakon kapitala je rasti ali propasti. Brž, ko se profitna mera zniža, ves sistem zaškriplje. Kako zaustavljajo padanje profitne stopnje? Povečujejo prodajo manj trajnega blaga, torej krame. S tem je potrebno več produktov, da bi zadovoljili isto stopnjo zadovoljevanja potreb, torej se porablja še več naravnih virov. Bedaki se ne zavedajo, da narava ne zmore več polniti supermarketov.

Pošast trga je še vedno na prostosti. Ni je mogoče udomačiti, le krmiti jo moramo s tem, kar hoče: z rastjo, nenehno rastjo. Toda baziliska trga je treba spraviti na varno v kletko in ga ukrotiti. Koncept neomejene gospodarske rasti nenehno sproža okoljske in zdravstvene katastrofe. Nevidna roka trga nenehno proizvaja uničenje, to je edino področje, na katerem je uspešna.

Zavedati se moramo, da če bodo »miroljubne« metode današnjega izkoriščanja odpovedale in če bo pritisk pomanjkanja naravnih virov strl formulo še »znosne« koeksistence, bo prišlo do globalnih roparskih pohodov, do svetovne vojne za vire. Oblast bo začela ščuvati državljane proti domnevnim zunanjim sovražnikom, ki ogrožajo njihovo preživetje. Takrat bomo zaznali smrad po fašizmu. Ko začne kapitalizem razpadati, mu postane fašizem edini izhod. Torej gre za obnovljen totalitarizem. Fašizma se spominjamo po koncentracijskih taboriščih, stalinizma po gulagih, v kapitalizmu pa se širijo slumi, v katerih že sedaj živijo milijoni ljudi. Kje je razlika? V koncentracijskem taborišču in gulagu si dobil vsaj nekaj na žlico, v slumu ne dobiš ničesar. Usoda, namenjena brezpravnim ljudskim množicam velemest, je življenje v slumih.

Moreče je živeti v svetu, kjer je ubita radost, sežgan up, razstreljeno hrepenenje in zadavljena domišljija. Iz propadajoče evropske snovi brez strastne vere v karkoli (razen v denar) se ne da več zgnesti kulturnega človeka, le bedno figuro potrošnika. Vzorčni potrošnik živi kot cev, ki na eni strani sprejema hrano, na drugi pa oddaja iztrebke. V usta tlači hrano, iz riti prdi in serje. To je življenje amebe, hranjenje, izločanje in včasih parjenje. Na drugi strani so politiki in ekonomisti. Prvi razmišljajo le do naslednjih volitev, drugi do prve bilance. Za prihodnost jim ni mar. Briga njih, kaj bo jutri zaradi danes. Slamoumni stvori, ki se napajajo v svoji samozadostnosti, zato ta svet lepo in enakomerno propada, ne da bi se sam tega zavedal.

Planet je premajhen za tako velike neumnosti, nebesa idej in pekel resničnosti.

Resnično smo v kaotični situaciji. Kaotične niso samo ekonomske in politične strukture, ampak celoten način razmišljanja. Načini, na katere smo doslej analizirali svet, se sesuvajo, ker se je izkazalo, da so popolnoma zgrešeni, zato moramo temeljito premisliti o naši prihodnosti. Ključ za razumevanje tiči skrit v naši preteklosti.

Preučujemo propad civilizacij in se učimo o sedanjosti. Poskušajmo ugotoviti, kaj je šlo narobe, da bi prepoznali sedanje dogajanje. Propadlim je veliko skupnega, elite, ki so....

Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javno
predstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,
25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj

Nadaljevanje zgodbe sledi  jutri