Star kitajski pregovor pravi:

»Če želiš biti srečen en dan, se napij;

če želiš biti srečen eno leto, se oženi;

če želiš biti srečen vse življenje, si omisli vrt.«

ALMIKIJA VRTA

Že Geneza opisuje zemeljski Raj kot rajski vrt, imenovan tudi paradiž. Beseda paradiž izvira iz stare perzijske besede pairidaeza, ki pomeni obzidan vrt. Torej natančno tisto, kar so alkimisti imenovali hortus conclusus, prostor meditacije in iniciacije. Alkimist Valentinus Basilius je v svojem delu »Chymische Schriften« (Hamburg, 1700) zapisal: »Zemlja nikakor ni mrtva stvar, ampak v njej prebiva duh, ki je življenje in duša zemlje. Vsa bitja in minerali sprejemajo svoje moči od njega. Duh je življenje; hranijo ga zvezde, on pa hrani življenje, ki ga nosi v svojem krilu. Tako kot mati nosi nerojenega otroka, tako tudi zemlja s pomočjo duha, nosi v svojem krilu življenje. Ta nevidni duh je kakor odsev v ogledalu, ki se ga ne moremo fizično dotakniti, in ta duh je korenina teles, ki so potrebna v procesu ali pa v njemu nastajajo (radix nostrorum corporum).«

Upam, da ste presegli laži o alkimiji kot prevari in alkimistih kot prevarantih, ki naj bi obljubljali pretvorbo svinca v zlato in kamen modrosti. Njihova motivacija se je glasila: »Ars totum requirit hominem« (umetost zahteva celega človeka) in umetnost alkimije je bila povedana tudi tako: »Pozorno opazuj s svojimi duhovnimi očmi (oculis mentalibus) bil pšenice, pa boš lahko posadil drevo modrosti (arbor philosophorum).« (neznani avtor, Theatre chemicum, 1602). Alkimija kot religijsko-filozofski ali pa mistični opus je dosegla svoj vrh v Goethejevem Faustu. Verjeli ali ne, toda Goethe je več vedel o življenju kot vsa sodobna znanost tega sveta in v svojih spisih ni uporabil niti ene same formule. Na alkimijo ni gledal z zornega kota religiozne ali filozofske resnice, ampak je raziskoval njen psihološki temelj in pomen, tako kot ga je kasneje briljantno opisal Carl G. Jung. V bistvu gre v alkimiji za proces, ki je bil začet že v davnini človeštva s ciljem osveščanja ljudi (aurora consurgens), kar postaja preživetveni imperativ sedanjosti. Težko se je sodobnemu človeku otresti strahotnega pritiska množice, ki je podvržena sistemski manipulaciji in lažem poklicnih prevarantov. Toda preobrazba družbe se lahko začne le pri osveščenih posameznikih. Carl G. Jung piše (Psychologie und alchemie, 1972): »V današnjem svetu prevladuje napihnjena zavest posameznikov, ki je vedno patološko egocentrična in se zaveda le lastne navzočnosti. Ni se sposobna učiti iz preteklosti, dojeti sedanjih dogajanj in sprejemati pravilne odločitve glede prihodnosti. Hipnotizirana je sama s seboj in ni sposobna sočutja z drugimi in drugačnimi. Zato je obsojena na katastrofe, ki jo bodo, ko bo napočil čas, tudi usmrtile.« C.G. Jung dodaja: »Ni mračnjak tisti, ki prizna svojo nevednost, ampak oni, katerega zavest ni niti toliko razvita, da bi se zavedal svoje nevednosti.« Čeprav napisano pred dobrega pol stoletja je še kako aktualno danes.

Naši predniki so dobro vedeli, da v vrtu doživljamo enost s stvarstvom, si pozdravimo duše in obnovimo radost do življenja. Nič čudnega torej, da so že Rimljani v vrtu prepoznali spomine na izgubljeni raj. Starodavnim zamislim je vestno sledil Carl G. Jung, ki je zapisal: »Vsak bi moral imeti košček vrta, pa naj je še tako majhen, da bi lahko ohranjal stik z zemljo in torej nečim globljim v sebi.« Vrt in človekovo nezavedno imata mnogo skupnega, nekaj posvečenega, kar nas osvobaja, kar prinaša samozavedanje. V jedru samozavedanja človeka je stik z zemljo.

HUMUS, ELIKSIR ŽIVLJENJA

Kako zlahka danes pozabljamo to, kar je skrito našim očem, pohojeno pod našimi nogami, povoženo, zabetonirano in asfaltirano in vidno le redkim z mikroskopom. Toda v rodovitni prsti vrvi od življenja, ena sama kavna žlička prsti vsebuje več živih bitij kot je danes ljudi na svetu. Zato nikakor ne smemo spregledati procesov kreacije in destrukcije, ki v prsti prehajajo drug v drugega v večnih ciklih življenja. Cikel zdravja človeka poteka v prsti, prične se z mikroorganizmi in preko rastlin ter živali doseže človeka, da se konča v prsti in s tem vstopa v nov krog. Osnova vsega tega dogajanja je humus. Plast humusa deluje kot živo tkivo, kot tanka membrana, ki pokriva površino planeta. Humus je izjemen regulator, ki deluje homeostatsko, s pufersko sposobnostjo vzdržuje pH in ima dekontaminacijski in dezinfekcijski učinek. Številni strupi in tudi najhujši patogeni v le nekaj dneh izginejo iz aktivnega območja humusa. Humus ni zgolj snov, kakor nas želijo nekateri prepričati, pač pa proces, v katerem delujejo kreativne sile narave. Humus je eliksir življenja. Le nekaj centimetrov rodne prsti nas loči od svetovne lakote. In tudi od bolezni. Francoski raziskovalec Andre Voisin piše: »Živali in ljudje so biokemična fotografija stanja prsti. Ko ozdravimo prst, ni več potrebno zdravljenje živali in ljudi.«

ANALOGIJA MED PREBAVO RASTLIN IN ČLOVEKA

Rastline in živali so živ dokaz kvantnega načela Contraria sunt complementa, naravnega zakona privlačnosti nasprotij, saj so ta bitja med seboj v popolnosti komplementarna. Rastline in živali so inverzne slike sicer enovite zasnove čudeža življenja. Rastline so navzven izvihane živali, ekplozija življenja in odtod jim neomejena rast. Obratno pa so živali kot implozija življenja, uvihane, navznoter obrnjene rastline in zato omejene rasti. Če je vejevje drevesa inverzna slika dihal živali, potem so dihala živali uvihane strukture drevesne krošnje. Podobno velja za inverznost korenin, oz. prebavil. Korenine rastlin so inverzna podoba prebavil živali, kakor so prebavila uvihane korenine rastlin. Obstoji še ena inverzija, med fotosintezo in dihanjem, saj je dihanje inverzen proces fotosinteze. Če klorofilu, materialnemu nosilcu fotosinteze, le za malenkost preuredimo molekulo in zamenjamo železo z magnezijem, dobimo hemoglobin, nosilec našega dihanja. Kaotičen red evolucije je v svoji zakriti popolnosti še vedno nedoumljiv človeku.

Rastlinske korenine lebdijo v hranljivem humusu, vse živali in mi ljudje, pa nosimo svoj humus kar s seboj, v naši inverziji korenin, v svojih prebavilih. Vsebina črevesja je torej naš notranji humus, iz katerega se prehranjujemo. To sem zapisal že pred dobrim desetletjem (knjiga Dragonja, 1999) in kasneje spoznal, da je znanost potrdila moja predvidevanja.

Prebavila živali in človeka se začnejo v ustni votlini, kjer je evolucija razvila sila različne mastikatorne organe, ki grizejo, drobijo in meljejo hrano. Hranljiva kaša potem potuje skozi prebavno cev (od želodca do črevesja), kjer jo v nizu biokemičnih reakcij obdelajo različni encimi, dokler se ne absorbira skozi črevesne resice (vili). Naše črevesje vsebuje nekaj kilogramov gošče, ki jo poseljujejo milijarde mikroorganizmov (človeško telo sestavlja okrog 200 milijard celic, črevesje vsebuje preko 400 milijard mikrobov) in to je naš notranji humus. Prebavila rastlin se nahajajo v območju korenin, t.i. rizosferi.

Proces transformacije organske snovi v prsti je analogen procesu prebave pri človeku. Razlika je v tem, da človek uporablja žvekalne organe (zobje, jezik, žvekalne mišice), v prsti pa to delo opravljajo drobne dekompozitorske živali, ki grizljajo in žvečijo organsko snov. Potem pridejo na vrsto glive in mikrobi rizosfere, ki organsko snov razgradijo do makromolekul. V rizosferi je 10 do 20 krat večja gostota mikrobov kot v okolni prsti. Zadnje dejanje opravijo aktivne snovi in encimi, ki jih izločajo koreninski laski rastlin. Njihova sestava je impresivna: jabolčna kislina, citronska kislina, solna kislina, dušikova kislina in celo najmočnejša med njimi fluorovodikova kislina, ki lahko raztopi najtrše kamnine in minerale kot so granit, bazalt, kvarc in kristali sljude. Neverjeten je tudi nabor encimov, ki jih izločajo koreninski laski: katalaza, tirozinaza, asparaginaza, ureaza, amilaza, invertaza, celulaza, proteaza, lipaza in fosfataza. Hkrati pa koreninski laski absorbirajo hranila, tako kot to počno črevesne resice (vili) pri človeku. Površina obojih je izjemna: tanko črevo človeka ima površino 300 m2, efektivna površina koreninskih laskov povprečne rastline pa je 100 m2 na vsak m2 površine prsti. Ena sama bilka rži ima skupno dolžino koreninskih laskov kar 12.000 km, to je razdalja med severnim in južnim polom planeta! Koreninski laski so torej zelo široko odprta usta rastline, tako kot so pri nas analogne črevesne resice.

Presenetljivo je dejstvo, da tako v rizosferi rastlin, kakor tudi v območju črevesnih resic človeka najdemo tri različne sloje. Najbližji sloj črevesja in rizosfere sestavlja želatinasta (mukozna) snov, ki jo nenehno izločajo celice povrhnjice in v njej ni mikrobov. Srednji sloj pri rastlinah in človeku sestavlja flora mlečnokislinskih bakterij (Lactobacillus bifidus, Lactobacillus acidophillus), ki deluje kot biotski filter. V zunanjem sloju, kjer poteka dekompozicija organske snovi pa mrgoli številnih vrst mikrobov, tako v rizosferi kot v črevesju človeka. Rizosferna flora rastlin je analogna črevesni flori človeka. Ne pozabimo, da je črevesna flora ena izmed najbolj pomembnih sestavin imunskega sistema človeka. Izogibajmo se torej vsakršni nepotrebni uporabi antibiotikov, razen v skrajni sili.

MITOLOGIJA VRTA

Nekdaj je imel vrt kozmičen, metafizičen in mističen pomen. V nekaterih kozmologijah, ki opisujejo štiristranski svet (svet razdeljen na štiri dele, ki jih napajajo štiri reke zemeljskega raja), je v središču simbol svete gore ali pa vodni motiv kot zrcalo sveta.

Kelti so na vodni gladini zrli »sled lune na vodi« in v njej videli duhovno obliko ženskosti. Če zremo pot, ki jo luna zrcali na vodi, ne moremo z gotovostjo reči, ali gledamo vodo ali luno. Mladenič je doživel iniciacijo, ko je stopil na vrt in v njegovem središču srečal duhovne dimenzije ženskega principa življenja – animo. Ta trenutek so Grki imenovali kairos, prelomni trenutek za razkritje tistega, kar je bilo doslej skrito v nezavednem. To odlično nadaljuje alkimistična praksa, ki uvede Hermesa (Merkurja). Hermes ima starodavne vezi z obzidanimi vrtovi in z vsem, kar je namensko zavarovano z zidom. Hermes vodi oblikovanje posod, ustanavljanje zamejenih prostorov, zlasti tistih, ki so namenjeni notranjemu, torej duhovnemu delu. Samostani in starodavne univerze so bili sredi obzidanih vrtov, prav tako pokopališča. Meditacije, študij in posvetitev umrlih so potekale le v hortus conclusus. Mnogo skupnega imajo torej: soba za meditacijo, študijska soba, kabinet filozofa, umetnikov studio, globok vodnjak, kamnit vodomet (fons mercurialis- merkurjev vodnjak), ograjeno pokopališče in grob z vrtičkom cvetja, grobnica, delavnica alkimista z alkimijsko posodo (atanor), vse to so posvečeni kraji, hermetične posode. Še danes govorimo o »hermetično« zaprti posodi ali steklenici. Zato v mitološkem izročilu vrt pomeni predvsem obzidan vrt. Vrt je prostor, ki je vedno omejen, ločen od poslopja kmetije, hlevov, žitnega polja, sadovnjaka, vinograda in travnika. Ločen zato, da vrtnar lahko v miru goji dragocene rastline in redke cvetlice. Vrtnar prinaša med varne zidove vrta najdragocenejše primerke rastlinskega sveta, skrbi zanje in jih razmnožuje. Za sufijske mistike je lepota cveta znamenje, ki v duši vzbuja spomine na večnost. Duša gre med vzponom čez vse stopnje eksistence: torej dobro ve, kaj je rastlina. Starodavne knjige govore: »Bog spi v kamnu, diha v rastlini, sanja v živali in se prebuja v človeku.«

Zato so bili vrtovi Orienta zasnovani kot pomanjšanje univerzuma v katerem življenje in njegovo bogastvo postaneta vidni na najbolj čudovit način. Na vrt se je prišlo skozi ozka vrata, ki jih je obiskovalec našel le tako, da je poprej obhodil širno obzidje vrta. Dobra prispodoba za dolgotrajen psihični razvoj, ki ga moramo prehoditi preden dosežemo notranje bogastvo, najintimnejše središče duše. Simbol slednjega je v središču vrta vodnjak, oz. vodni motiv. Vodnjak je simbol izobilja in vir življenja. Iniciacijske bratovščine so iz vodnjaka naredile simbol spoznanja, njegov rob je bil skrivnost in njegova globina je bila tišina. Seveda gre za tišino kontemplativne modrosti, najvišjo stopnjo duhovnega razvoja in samoobvladanja, ko se beseda pogrezne vase in se raztopi v sebstvu. Vodnjak je torej mikrokozmos, je človek sam.

V srednjem veku je vrt v obliki pravilnega križa veljal za simbol človekove moči in oblasti dominum terrae nad ukročeno naravo. Postal je simbol civilizacije nasproti divje narave, premišljenega nasproti spontanega, reda nasproti kaosu, zavednega nasproti nezavednemu. Do današnjih dni smo podedovali obsedenost z »urejenostjo« vrta, zato materialistična »donosnost« ali pa modno zapovedani »estetski kriteriji« v veliki meri obvladujejo urejanje sodobnih vrtov. Toda naravne rastlinske združbe so tako učinkovite pridelovalke biomase, da je vsak človekov umeten agroekosistem v primerjavi z njimi popolna polomija, s katerim se lahko hvalijo le bedaki. Vsi »sijajni« dosežki agrokemije zblede ob podatku, da je prirast biomase najintenzivnejših kemično tretiranih kmetijskih površin sveta na ravni naravnih polpuščav. Komentar ni potreben!

ZAMOLČANA RESNICA

Vsi učbeniki tega sveta in vsi agronomi so trdno prepričani, da so rastline avtotrofna bitja, ki za tvorbo organske snovi iz svojega okolja jemljejo mineralne snovi v obliki ionov. Redke priznane heterotrofne izjeme med rastlinami naj bi bile le saprofitske in parazitske rastline. Seveda to »resnico« kot dogmo razglašajo zagovorniki uporabe kemičnih gnojil in pesticidov. Obstoji pa presenetljiva druga resnica, ki je namenoma zamolčana. V sicer silno debelih učbenikih rastlinske fiziologije lahko nekje ob robu preberete: »Obstoje nekateri dokazi, da vse višje rastline preko svojega koreninskega sistema sprejemajo kompleksne organske snovi. Vse rastline so torej tako avtotrofni kakor tudi heterotrofni organizmi. Verjetno se niso odrekle nekdaj v evoluciji pridobljene zmožnosti heterotrofnega prehranjevanja. Toda pojav je dosedaj zelo slabo raziskan.«

V teh kratkih zapisih je skrito strateško navodilo za kmetijstvo prihodnosti, brez kemičnih gnojil in pesticidov. V to se lahko tudi sami prepričate z zanimivim poskusom. Vzemite pollitersko steklenico s širokim vratom in jo napolnite s humusom. Potem jo poleti zakopljite 10 cm globoko v prst travnika. Po približno 6 tednih jo izkopljite in si oglejte vsebino. Presenečeni boste v steklenici opazili le gost preplet belih, kakor pod curkom vode opranih korenin. Humus je izginil. Kdo neki ga je »pojedel«?

V SOZVOČJU Z NARAVO

Narava tvori vzorce, nekateri so urejeni v prostoru in se s časom spreminjajo, drugi so urejeni v času in se spreminjajo s prostorom. Naravo vodijo kreativne sile, ki nenehno tvorijo vzorce, podobne preko meril, zato se tudi pri oblikovanju vrta zgledujmo po njej. Če pozorno opazujemo naravo nam bo povedala, da je mogoče prav s pomočjo njenih vzorcev ustvariti trajnosten vrt, v katerem bodo delovale homeostatske sile dinamičnega ravnovesja ob minimalni porabi energije. Narava je namreč izjemno varčna. Najbolj rodovitni kraji v naravi so ob stičišču različnih okolij in v tej mejnih prostorih je zato tudi največja biotska pestrost. Posnemajmo naravo! Podaljšamo robove in pridobimo s tem več stičnega prostora. Torej ustvarimo vrt poln vijug, zavitih mejnih pasov in razgibanega terena, namesto že na pogled dolgočasnih ravnih linij in strogo odmerjenih gredic. Hkrati pa si domislite, kako bi na vrtu lahko izkoristili navpično dimenzijo, ne samo s terasami pač pa tudi z izbočenimi in udrtimi površinami.

Tla v naravi niso nikoli gola, vsaj dolgo časa ne. Kaj hitro jih poselijo pionirske rastline.

To so posebej prilagojene rastline, izjemno trdožive in hitro rastoče, z močnim koreninskim sistemom in številnimi semeni. Na vrtu jim pravimo pleveli. Če vztrajno pulite vse plevele, s tem delate hkrati vsaj dve neumnosti. Na golih tleh talni organizmi stradajo, obenem pa z nenehnim pletjem ves čas odpiramo prostor za nove pionirske rastline. Ubogi pleveli! Koliko težkih besed je padlo zaradi njih. Potrebno je le uporabiti zastirko in pozabiti na preživete zamisli, kako naj izgleda »urejen« vrt »pridnega« vrtnarja. Ta revež v potu svojega obraza z nenehnim prekopavanjem zemlje spravlja speča semena plevelov na površino in sam povzroča, da začnejo množično kliti. Če tal ne prekopavamo in jih zgolj zastiramo, lahko plevele zatremo v nekaj letih. Sploh pa je prekopavanje, oz. štihanje zemlje, eno najbolj nepotrebnih opravil vrtnarja. Z obračanjem zakopljemo organizme, ki živijo na površju in potrebujejo svetlobo in zadostne količine kisika; obenem pa na površino spravimo organizme, ki so prilagojeni na popolnoma drugačne pogoje življenja v podtalju. Po navadi vsa ta bitja, ki smo jim na glavo obrnili njihov svet, poginejo, ker se zadušijo ali pa dobijo preveč kisika. Ob svoji množični smrti njihov razkroj sicer omogoča rastlinam večjo dostopnost dušika, torej močnejšo rast, ki je opazna. Rodovitnost se na kratek rok res vidno poveča in zdi se nam, da je prekopavanje s tem upravičeno. Toda posledice gnojenja s trupelci pomorjenih organizmov ne trajajo dolgo. Kakršnokoli prekopavanje tal je uničujoče za življenje prsti, kot je za človeka uničujoč rušilen potres, pa še dragoceno energijo izgubljamo z njim. Življenje v nenehno podirajočih svetovih tal se kmalu ne zmore več obnavljati, prst postaja vse bolj zbita in rodnost tal hitro upade. Takrat se prične nespametni vrtnar v obupu ozirati po kemičnih gnojilih ali pa po hlevskemu gnoju. O škodljivosti kemičnih gnojil ne bi izgubljal besed, moram pa poudariti, da je škodljiva tudi uporaba svežega hlevskega gnoja. Z njim vnesemo množico anaerobnih bakterij, ki z izločanjem toksičnih snovi (vodikov sulfid, amonijak, metan, indol, skatol, putrescin, kadaverin, fenoli) uničujejo humus. Kadar stojmo pred dilemo, ali aerobni razkroj ali anaerobno gnitje, se vedno odločimo za prvo, skratka gnoj se mora najprej spremeniti v humus. Humusa ne more nadomestiti nobeno gnojilo. Aerobni mikrobi prsti so namreč ciljno usmerjeni k dezintegraciji celuloze, ne pa k razkroju živalskih iztrebkov, ki zapuščajo črevesje skupaj z anaerobnimi mikrobi.

ZDRAVJE KORENINI V PRSTI

V zmernem klimatskem pasu 500 m2 vrta prehrani osebo skozi vse leto, torej je za štiričlansko družino zadostna površina 2.000 m2. Čeprav je povprečen vrt ob hiši (ali zakupljen vrtiček) manjši, je možno na njem pridelati zelo veliko na način, ki od vas ne bo zahteval več kot povprečno dve uri dela na teden. Skratka naravi najbolj pomagate, če na vrtu čim manj delate. Prazni so torej izgovori nekaterih, da že ne bodo prelivali znoj in tvegali bolečine v križu zaradi nekaj glavic solate. Da gredo raje v megamarket in tam nakupijo, kar jim pade na pamet. Hkrati pa jim ta ista pamet ne postreže z izračunom, koliko časa porabijo tja in nazaj za vožnjo in nakupe, koliko bencina pri tem porabijo, koliko nepotrebnih stvari ob tem kupijo in koliko plačujejo fitnes, aerobiko in solarij, da ne govorim o stroških zdravljenja nevarnih obolenj, ki jih povzroča industrijska hrana. Na žalost večina zagovornikov »hitrega tempa življenja«, ki »nikoli nimajo časa« spremeni svoje prehranske navade šele potem, ko jim zdravnik izreče dovolj pretresljivo diagnozo. Za številne je to itak prepozno. Perzijski pesnik Jellaludin Rumi (1207-1273) nas svari: »Ne naloži si hrane iz vsake posode, v kateri nekaj brbota.«

Človekovo zdravje temelji v rastlinah, ki so osnova njegove prehrane, rastline pa koreninijo v prsti. Lahko torej rečemo, da naše zdravje korenini v prsti, torej bi moralo biti zdravje prsti osnova delovanja vse preventivne medicine. Toda, kako naj kaj ve o prsti zdravnik, če je še agronomu terra incognita. Upam lahko le, da se bo kmalu uresničilo starodavno navodilo: »Kmet naj bo zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.«

DUHOVNE RAZSEŽNOSTI VRTA

Vsi poznamo posvečujoči občutek, ki nas preveva na vrtu, pa čeprav to ni naš vrt. Vznesen občutek, da stojimo na posebnem kraju posebnih energij. Z vstopom na vrt se umaknemo hudournikom vsakodnevne norišnice in v njem najdemo varno zatočišče. Vrt je azil pred norostmi tega sveta, kjer si opomoremo od zlorabljenega upanja in zaupanja. Je kot samotni otok, je atol sredi razburkanega oceana z mirno laguno, katere gladka površina zrcali odseve naše duše. Na vrt nikdar ne vstopamo samo z zamislijo, kaj vse moramo ta hip narediti, pač pa je najbolj pomembno, da smo tam, v vrtu, v miru, da se lahko v miru zazremo v globine svoje duše, kjer se nam razkriva nezavedno na dosegu našega izkustva. V vrtu najdemo notranje motive, ki vzpodbujajo sočutje nasproti surovosti, povzdigujejo mir duše proti zunanjim obsedenostim, budijo hrepenenje po lepem, ki so nasprotje pohlepu po stvareh, negujejo male želje in drobne sreče proti blodnjam in fantazmom potrošništva in vzpodbujajo božansko domišljijo namesto reprodukcije že obstoječega. Na vrtu se duša poroči z naravo. Sodobni človek mora

znova odkriti svoj mit in legendo, samo tako bomo lahko rešili svojo civilizacijo

Robert Bly je v knjigi Divji moški zapisal: »Vsak moški in vsaka ženska na našem planetu je na poti od Zakona k Legendam. Legende predstavljajo vlažno, močvirnato, divje, neukročeno. Legende so vodne, če jih primerjamo s suhoto Zakona. Potrebujemo dvajset let, da razumemo Zakon, nato pa vse življenje, da pridemo do Legend. Vsi smo na poti od Zakona k Legendam, od dogme k midrašu, od pretirane ubogljivosti k divjini.«

»Kar danes racionalno drži, jutri ne bo več. Svet je preveč nestabilen za razum.«, piše Carl. G. Jung in dodaja: »Človek se bo moral slej kot prej vrniti na zemljo in v deželo, iz katere prihaja, hočem reči, človek se bo moral vrniti k sebi.« To je izrekel verjetno največji sodobni poznavalec človeške duše.

Anton Komat