Včeraj, dne 5. kimavca 2017, sem priporočeno odposlal pritožbo na ESČP. V nadaljevanju objavljam pomembnejši del vsebine, kot je bila ustrezno vnešena v polja obrazca:

E. Opis dejstev

56.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojim sklepom, opravilna številka U-I-111/17-5, z dne 13.7.2017 (priloga 3), zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS pritožnika Blaža Babiča (priloga 1). S tem so bila izčrpana vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji, pritožba na naslovno sodišče ESČP pa je podana v šestmesečnem roku iz 1. odstavka 35. člena Konvencije.

Ustavno sodišče je v sklepu in kratki obrazložitvi storilo kar štiri pomembne vsebinske napake in na tej podlagi kršilo pravico do poštenega sojenja:


1. »Pobudnik ne odpira novih ustavnopravnih vprašanj«

Že dalj časa trajajoča praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, za katero lahko rečemo, da je zanjo v prvi vrsti odgovorna prav sedanja predsednica US Jadranka Sovdat je ta, da se ob zavrnitvi posameznih pobud US sklicuje na II. odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno  prečiščeno  besedilo  in  109/12 – v  nadaljevanju  ZustS), ki se glasi natančno takole:

»Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.«

Problem omenjene sporne prakse je v tem, da po citiranju tega člena v obrazložitvi sklepov US po navadi doda naslednji stavek »utemeljitve«:

»Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma za oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju.«

Argumentacijo tega sklopa je v konkretnem primeru US zaključilo s stavkom:

»4. Po oceni Ustavnega sodišča pobudnik ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o istih vprašanjih, niti ne odpira novih ustavnopravnih vprašanj. Zato je njegovo pobudo zavrnilo.«

Pobudnik takšne zgrešene in proti-logične argumentacije – po večkratni ponovitvi izkušnje na US – ni več pripravljen in dolžan trpeti.

Po mnenju pritožnika je krog pomembnih »pravnih« vprašanj mnogo širši od kroga »pomembnih ustavno-pravnih vprašanj«, saj v prvi krog »pomembnih pravnih vprašanj« v konkretnem primeru lahko vključimo vsaj pomembna »politično-pravna«, »mednarodno-pravna«, »medijsko-pravna« in »gospodarsko-pravna« vprašanja, katerih odpiranja in reševanja pa US (ponovno) ni ugotovilo in posledično preverjalo. Tudi argumentacije, zakaj naj ne bi šlo za »pomembno ustavno-pravno vprašanje« US ni podalo.

Pritožnik zatrjuje, da gre v primeru 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS za pomembna navedena vprašanja iz naslednjih razlogov:

a) Pomembno »politično-pravno« vprašanje je, kako bodo politične stranke in drugi politični subjekti v najpomembnejših dveh političnih državnih ritualih volitev in referenduma zastopani/predstavljani v medijih, v času volilne/referendumske kampanje. V kolikor gre npr. za t.i. banana republiko, bo večino medijskega prostora dobila stranka tistega političnega voditelja, ki ga bodo v tujini ocenjevali kot diktatorja. V kolikor bo v državi zagotovljena resnična enakopravnost med nastopajočimi subjekti, bo lahko tujina ocenila, da gre za t.i. »demokratične volitve«. V Sloveniji enakopravnost med subjekti ni zagotovljena, marveč je v 12. členu ZRTVS uzakonjena t.i. diskriminatorna enakopravnost, kar pomeni, da ima nekaj oligopolnih (parlamentarnih strank) na razpolago 2/3 medijskega časa na RTV SLO, preostala množica neparlamentarnih strank pa »zagotovljeno enakopravnost« znotraj preostale 1/3 medijskega časa.
V 6. členu ZVRK pride do še hujše kršitve načela enakopravnosti, saj za zasebne medije (ti pokrivajo približno 83% vsega medijskega prostora) pravil o enakopravnosti sploh ni, točneje izdajatelji zasebnih medijev sami sebi krojijo vsakokratna pravila. In ker je torej svoboda zasebnih medijev pri sestavljanju teh pravil neomejena, se tako pojavi pomembno in temeljno politično-pravno vprašanje – kdo ima v lasti zasebne medije, kajti prav te ozke skupine ljudi bodo imele največji psihološki vpliv na volilke in volilce v času volilnih in referendumskih kampanj.

b) Pomembno »mednarodno-pravno« vprašanje, ki se mu je US v celoti izognilo je, ali trenutni 6. člen ZVRK in 12. člen ZRTVS kršita mednarodno-pravne obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela nase ob pristopu k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92,  MP,  št.  9/92 –MPDPP), konkretno z 2., 19.  in  26. členom. Za US RS to pomembno »mednarodno-pravno« vprašanje ni tudi pomembno »ustavno-pravno« vprašanje. Ampak kje je zapisan kriterij »ustavno-pravnosti« pomembnega vprašanja? Nikjer, najde se ga le v dolgoletni napačni in protiustavni praksi samega Ustavnega sodišča.

c) Pomembno »medijsko-pravno« vprašanje je, kateri in kako veliki mediji bi morali biti zakonsko dolžni zagotavljati enakopravnost vsem nastopajočim v kampanji – če se seveda odločijo volilne/referendumske vsebine sploh pokrivati. To vprašanje sedaj ni razrešeno, prav zaradi neustreznega odnosa US. Prav US bi moralo biti tisto, ki bi odredilo, da je trenutni zakon »Divjega Zahoda« neustaven in bi zakonodajalcu tudi naložilo spremembo takega zakona.

d) Pomembno »gospodarsko-pravno« vprašanje je seveda, kako svobodno (ali kako omejeno) smejo lastniki gospodarskih družb, ki izdajajo medije, izvajati svojo lastninsko/upravljalsko pravico, ki rezultira v samem vsebinskem programu posameznih medijev – v času volilnih/referendumskih kampanj. Ta razmerja in odgovornost izdajateljev medijev do javnosti, volilk in volilcev, bralcev in gledalcev, političnih strank in gibanj, ter odnose vseh skupaj do interesov države, ki prvim zagotavlja ustrezno pravno in gospodarsko okolje, drugim pa bi morala garantirati temeljne politične pravice (svobodne, enakopravne volitve), bi smela in morala biti urejena zgolj in samo z ustreznimi zakonskimi rešitvami – nikakor pa ne prepuščena samovolji izdajateljev medijev.

Vsa ta pravna vprašanja, vključno tudi z njihovo evidentno »ustavno-pravno« komponento so po presoji pritožnika še kako pomembna.

Pritožnik zagovarja stališče, da bi lahko ob objektivni in pravični ustavno-pravni presoji prišlo do ugotovitve, da je konkretna volilno/referendumsko/medijska zakonodaja tako pristranska in prirejena manipulaciji, da o »poštenih in svobodnih volitvah«, glavnemu atributu »demokratične republike«, v vseh 26-ih letih samostojne države pravzaprav ne moremo govoriti – s tem pa se tudi vsa dosedanja politika pokaže v popolnoma drugačni, nedemokratični luči.


2. »Pobudnik v novi vlogi ne navede okoliščin, ki jih US ni že ocenjevalo... bi lahko pripeljale do drugačne odločitve US«

Evidenčni stavek spornega sklepa US (U-I-111/17-5 ) se glasi:

»Ustavno sodišče zavrne pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti (in zakonitosti) kot neutemeljeno, če pobudnik v novi vlogi ne navede okoliščin, ki jih Ustavno sodišče ni ocenjevalo že v zadevi, v kateri je že odločilo, in ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve Ustavnega sodišča.«

Pritožnik je v pobudi na US natančno pojasnil, katera so nove okoliščine, ki jih US še nikoli ni upoštevalo, ocenjevalo in bi morale pripeljati do drugačne odločitve US.

Pritožnik je v prilogi k pobudi za oceno ustavnosti priložil prilogo (priloga 2) z dne 7. decembra 2015 (ob referendumski kampanji glede novele ZZZDR-D), kjer je bilo zbranih kar 25 primerov »Pravil, objavljenih s strani izdajateljev medijev na podlagi 6. člena ZVRK«. Od teh primerov največji dve zasebni TV postaji, POP TV in Kanal A, takih pravil sploh nista imeli vidno javno objavljenih, pravtako takih pravil ni bilo za spletni portal Svet24.si in za Radio Kranj. Od preostalih 21-ih primerov sta izstopala Radio Študent in Radio Ognjišče, ki sta imela zapisana izrazito diskriminatorna pravila, kar seveda pomeni protiustavnost.

Radio Študent je celo posegel v marketinški del, saj si je pridržal pravico ocenjevati (brez jasnih kriterijev), ali potencialni politični oglaševalec želi posneti ali objaviti obvestilo/oglas, ki je »v nasprotju s promoviranjem temeljnih civilno-družbenih vrednot, kot so dosledno uveljavljanje človekovih pravic, strpnost in spoštovanje različnosti«. V pravilih ni bilo določeno, kdo in po kakšnih objektivnih kriterijih bi v imenu Radia Študent to ocenjevanje tudi izvajal, kar v odnosu do potencialnih oglaševalcev pomeni nejasna, nedoločena pravila, s tem pa tudi kršenje temeljnih vrednot pravne države (rule of law).

Radio Ognjišče je v pravilih omejil predstavljanje stališč in marketniške usluge samo na tiste »politične stranke, liste, civilna združenja in posameznike, ki v svojih programih in nastopih ne nasprotujejo (neposredno ali posredno) nauku Katoliške cerkve in z njim povezanim krščanskim vrednotam«. Tudi v tem primeru je načelo pravne države (naprejšnja zakonska predvidljivost) nadomeščeno s popolno arbitrarnostjo presoje neznanega akterja znotraj omenjenega medija.

Teh pravil US ni torej še nikoli ocenjevalo. S prav istimi pravili se je US že sicer srečalo v pobudi za oceno ustavnosti U-I-198/15, katero je s sklepom, z dne 25. 5. 2016, pravtako zavrnilo, ne da bi omenjena pravila sploh vsebinsko obravnavalo. Tudi takrat je namreč US zlorabilo svoje pristojnosti in si prilagodilo tolmačenje 26. člena ZustS, kot smo opisali pri točki 1).

Argument, da bi naj »Ustavno sodišče že ocenjevalo nove okoliščine«, je torej napačen in zato tudi protipraven, protiustaven in v nasprotju s pravico so učinkovitega sodnega varstva.

3. »Pobudnik ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o istih vprašanjih«

Enako kot pri omenjeni pobudi U-I-198/15 Ustavno sodišče tudi ni še nikoli – torej ne takrat in ne pri pobudi U-I-111/17 – prav nič odločalo o problemu neskladnosti 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS z 2., 19. in 26. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92,  MP,  št.  9/92 –MPDPP). V skladu z 21. členom ZustS namreč:

»Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava.«

Do tega odločanja bo torej lahko prišlo le na podlagi ustrezno rešene pobude pritožnika na ESČP ter primernega političnega pritiska na US in druge nosilce politične (izvršilne in sodne) moči v Republiki Sloveniji.


4. »Ustavno sodišče je vsebinsko enake določbe že obravnalo«

Pritožnik je preveril navedbe US iz 3. točke Obrazložitve sklepa in ugotovil, da ne držijo.

»Ustavno sodišče je vsebinsko enake določbe že obravnavalo, npr.:
- sklep št. U-I-281/07 z dne 10. 4. 2008,
- odločba št. U-I-372/96 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 22/99, in
- OdlUS VIII, 44, sklep št. U-I-308/05 z dne 9. 2. 2006,
- sklep št. U-I-267/11 z dne 3. 11. 2011,
- sklep št. U-I-119/11 z dne 3. 11. 2011,
- sklep št. U-I-285/11 z dne 15. 12. 2011 in
- sklep št. U-I-291/11  z  dne  5.  4.  2012.«

Prav v nobeni od odločb in sklepov US ni vsebinsko odločalo o 6. členu ZVRK, kot je to zahteval pritožnik. Še več, v odločbi U-I-372/96, z dne 4.3.1999 je v B-I poglavju, v 5. točki napisalo naslednje:

»Ustavno sodišče se v tej zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali načelo enakosti volilne pravice postavlja tudi zahtevo po enakem obravnavanju političnih strank v javnih glasilih, katerih izdajatelji so subjekti, v katerih država ali lokalna skupnost ni kapitalsko ali kako drugače udeležena.«

Torej – ničesar o zasebnih medijih. O javnih glasilih, kjer pa država in lokalne skupnosti so udeležene, je US povedalo naslednje (15. točka istega B-I poglavja): »Utemeljeno je sklepati (?!?!? - opomba pritožnika), da želijo volilci na nacionalnem radiu in televiziji v večji meri spremljati predvolilno tekmo med političnimi strankami, ki imajo večjo dejansko politično težo, oziroma biti informirani o njihovih kandidatih in političnih programih. Če bi bil povsem enak programski čas namenjen tem, v političnem življenju pomembnejšim strankam, in vsem ostalim, bi bila zaradi velikega števila političnih strank in t.i. neodvisnih kandidatov volilna kampanja na RTV Slovenija slabo pregledna. Nepreglednost volilne kampanje pa bi povzročila slabšo informiranost volilcev in s tem vplivala na uresničevanje volilne pravice. Razlikovanje med političnimi strankami glede na njihovo dejansko politično težo je primeren in tudi nujen ukrep za zagotavljanje preglednosti volilne kampanje.«

Pritožniku ni znano, kateri deli Ustave ali volilne zakonodaje dejansko dajejo prednost »načelu preglednosti« pred »načelom enakopravnosti« oziroma »načelu nediskriminacije«, kot je to – brez argumentov, z dvomljivim sklepanjem in domnevanjem, kakšne so »resnične« želje volilcev – do sedaj tolmačilo US. Še bolj problematično je dejstvo, da je v 3. točki Obrazložitve US zapisalo tudi naslednje: »Prav tako je (US, op. pritožnika) ugotovilo neutemeljenost očitka, da drugačna ureditev volilne oziroma referendumske kampanje v medijih v zasebni lasti povzroča diskriminacijo kandidatov v teh medijih, ker je pravni položaj medijev glede na dejstvo, ali delujejo v zasebnopravni ali v javnopravni sferi, različen.«

US se po mnenju pritožnika vrti v začaranem krogu. Glede vloge zasebnih medijev v volilnih/referendumskih kampanjah (zasedajo cca. 83% medijskega prostora) se do sedaj ni opredeljevalo, državni mediji (cca. 17% medijskega prostora) lahko zaradi dosedanje sodne prakse US »ustrezno diskriminirajo« (seveda, v »korist« volilcev), o odsotnosti pravne države v okviru samovoljnih pravil zasebnih medijev pa US ne bo odločalo, ker da so zasebni mediji v drugačnem pravnem položaju od javnih …   Zasebni mediji da delujejo v »zasebnopravni sferi«.

Napačnost in zgrešenost take sodne prakse US ne more biti bolj očitna. Zasebni mediji so kljub vsej svoji »zasebnosti« in »zasebnosfernosti« še vedno dejavniki, ki delujejo praktično vedno v »javnem prostoru«, torej v »javnopravni sferi«. Zasebni mediji dobivajo radijske in televizijske frekvence ter dovoljenja od državnih organov, pravtako tako zasebni kot državni (nacionalni) mediji nagovarjajo iste poslušalce/gledalce. Še bolj pomembno je dejstvo, da sta tako v TV kot RADIO mediju na prvem mestu po gledanosti in poslušanosti dva zasebna medija – POP TV in Radio1.

Komu je torej v interesu, da se namesto jasnih zakonskih pravila vsaj v primeru največjih medijskih kanalov v državi – in ti so v zasebnih rokah! – vzdržuje pravni kaos z njihovimi arbitrarnimi, samovoljnimi pravilniki?

Še 10. člen Konvencije določa, da je pravica do svobodnega izražanja (in vodenja zasebnih radijskih, televizijskih podjetij) zagotovljena, vendar »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi …. za zavarovanje pravic drugih ljudi.«

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

D. Izjava o očitani kršitvi/kršitvah Konvencije in/ali njenih protokolov ter relevantni argumenti
59. Člen, na katerega se sklicujete

6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Pravica do poštenega sojenja
3. člen Protokola h Konvenciji - Pravica do svobodnih volitev

Obrazložitev
6. člen

Ustavno sodišče RS je s svojim sklepom o zavrnitvi pobude pritožnika povzročilo kršitev pravice do poštenega sojenja, po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS(13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994): »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.«

Ustavno sodišče RS je edino sodišče v Republiki Sloveniji, pristojno za presojo:
- skladnosti zakonov z Ustavo RS in
- skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava.

Ustavno sodišče RS je na podlagi neresničnih, neutemeljenih in nesmiselnih argumentov odreklo edino mogoče sodno varstvo, ki je bilo pritožniku na razpolago.

3. člen Protokola

Ker je cca 83% odstotkov medijskega prostora (zasebnih medijev) popolnoma prepuščenih samovolji lastnikov/izdajateljev teh medijev, državljanke in državljani nimajo možnosti za svobodno prejemanje in izmenjavo ustreznih podatkov. Preostanek (17%) t.i. nacionalnih medijev ne opravlja funkcije popravljanja distorzije informacij, saj tudi oni svoje medijsko poslanstvo – v času volitev in referendumov – opravljajo po načelu t.i. diskriminatorne enakosti. Torej ni mogoče govoriti o svobodnih volitvah, saj so ključne informacije deformirane prav zaradi opisane medijske krajine.
Z odrekanjem poštenega sojenja se v Republiki Sloveniji lahko že 26-to leto nadaljuje izvajanje protiustavnih, nedemokratičnih, diskriminatornih in nepoštenih volitev ter referendumov. Ker US ni (ustrezno, pravično) odločilo o pobudi Blaža Babiča, ravnokar poteka neustavna referendumska medijska kampanja. bližajo pa se tudi nove neustavne in nedemokratične volitve za predsednika države.
Škoda, ki je v tem času nastala državljankam in državljanom Republike Slovenije se lahko meri v desetinah milijard evrov (npr. 70.000.000.000,00), ki jih je nelustrirana post-komunistična elita kanalizirala v tujino, oz. davčne oaze (Ciper, Liechentstein, Švica, otok Jersey, Delaware...) in državo izčrpala do take mere, da postaja nevzdržna za življenje mlajših generacij.


Pravično zadoščenje

Prav iz slednjega razloga pritožnik predlaga naslovnemu sodišču, da mu iz naslova 41. člena Konvencije nakloni pravično zadoščenje v višini 10.000.000,00 evrov (deset milijonov evrov). Tako vsoto pritožnik utemeljuje z naslednjimi argumenti:

- pritožnik je medijsko praktično popolnoma cenzurirana oseba, čeprav je s praktično neprekinjenim javnim političnim delovanjem v Republiki Sloveniji pričel že leta 1996. Zadnji javni nastop je na primer imel v SSK (Svetovni slovenski kongres) prav na temo, ki se tiče te pritožbe na ESČP, dne 25.7.2017, pa je nacionalna televizija popolnoma cenzurirala njegov nastop, čeprav ga ima posnetega v celoti. Nobene zasebne televizije ni bilo, torej so dogodek spregledale(cenzurirale) tudi one.
- pritožnik je na Ustavnem sodišču uspel dokazati kršitve že v štirih primerih (kot tajnik Nove stranke je spremenil Zakon o referendumu in ljudski iniciativi, Zakon o političnih strankah ter Poslovnik Državnega zbora, kot zasebnik je spisal uspešno ustavno pritožbo zoper Sklep US, katere posledica je bila sprememba Poslovnika Ustavnega sodišča);
- pritožnik že ves čas delovanja opozarja na sistematične kršitve temeljnih človekovih pravic na področju t.i. političnega prava;
- pritožnik bo sredstva namenil delovanju neodvisne nevladne organizacije, ki bo s temi sredstvi sprožila proces nujne reformacije političnega sistema, v prid ljudovlade oz. neposredne demokracije, oblasti ljudstva;

- državnega aparata manjša vsota od navedene, ki bi jo dodelilo naslovno sodišče, sploh ne bo premaknila v smeri zaznavanja in iskanja kakršnihkoli problemov na tem področju – zato ne bi mogli govoriti o pravičnosti zadoščenja. Pravično je tisto, kar premakne brezvestnega storilca, da prekine dosedanjo prakso trpinčenja žrtve/naroda;

- le ob takem znesku pravičnega zadoščenja bodo mediji prisiljeni prekiniti s cenzuro pritožnika in vsebin, ki jih le-ta odpira.