Vsebina pritožbe
E. Opis dejstev
56.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojim sklepom, opravilna številka U-I-96/17-9, z dne 12.10.2017, zavrnilo pobudo (priloga 1) za oceno ustavnosti drugega odstavka 16.b člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) pritožnika Blaža Babiča (priloga 2).

Dne 2.11.2017 je ustavni sodnik g.Marko Šorli podal še svoje odklonilno ločeno mnenje Opr. št. U-I-96/17-10 (priloga 3) in Ustavno sodišče je pritožniku sklep in ločeno mnenje priporočeno, po pošti poslalo dne 8.11.2017 (priloga 4), pritožnik pa je slednje prevzel naslednji dan, 9.11.2017.

S tem so bila izčrpana vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji, pritožba na naslovno sodišče ESČP pa je podana v šestmesečnem roku (pred dnem 9.5.2018) iz 1. odstavka 35. člena Konvencije (v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu, oziroma ko jo je pritožnik sprejel priporočeno, po pošti; dodatno pritožnik kot dokončno odločitev šteje prilogo 3, ki je zaključni (10) del celotnega spisa, torej izdano, obrazloženo odklonilno ločeno mnenje enega od Ustavnih sodnikov).

- - -

Ustavno sodišče je v sklepu in kratki obrazložitvi ponovno zagrešilo pomembne vsebinske napake in na tej podlagi kršilo pravico do poštenega sojenja:

6. ČLEN KONVENCIJE
Pravica do poštenega sojenja

Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih
ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega
pravično in javno ter v razumnem roku
odloča neodvisno in nepristransko
z zakonom ustanovljeno sodišče.



1. »Pomembno pravno vprašanje ali pomembno ustavnopravno vprašanje«

Že dalj časa trajajoča praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, za katero lahko rečemo, da je zanjo v prvi vrsti odgovorna prav sedanja predsednica US ga. Jadranka Sovdat je ta, da se ob zavrnitvi posameznih pobud US sklicuje na II. odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno  prečiščeno  besedilo  in  109/12 – v  nadaljevanju  ZustS), ki se glasi natančno takole:

»Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.«

Problem omenjene sporne prakse je v tem, da po citiranju tega člena v obrazložitvi sklepov US po navadi doda naslednji stavek »utemeljitve«:

»Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma za oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju.«

Na tem mestu pritožnik poziva naslovno sodišče (ESČP), da se jasno opredeli glede te – po njegovem mnenju – bistvene vsebinske razlike, ki jo je US zagrešilo v 2. točki svojega sklepa, saj je krog »pravnih« vprašanj vsakokrat dosti širši od kroga »ustavno-pravnih« vprašanj. ESČP naj s svojim mnenjem pomaga tako pritožniku, kot tudi slovenski in evropski javnosti, ter US RS sporoči, da je takšno zožano tolmačenje omenjenega člena ZUstS preprosto nedopustno.


2. »Ustavno sodišče se je z vprašanjem ustavnosti 16.b člena ZRLI že ukvarjalo«

V tretji točki sklepa se US sklicuje na odločbo U-I-54/09, z dne 14.4.2011, točneje na 11. točko obrazložitve, v kateri je takratno pobudo za oceno ustavnosti 16.b člena ZRLI zavrnilo kot »očitno neutemeljeno«.

Ustavni sodnik g. Marko Šorli je v svojem mnenju (priloga 2, točka 6.) navedel naslednje:

»Ustavno sodišče je poklicano za presojo tako cilja izpodbijane ureditve (namena zakona oziroma posamezne zakonske določbe) kot sredstva, ki ga je zakonodajalec izbral in uporabil, da bi dosegel nameravani cilj (ali izbira določene zakonske ureditve oz. določbe na ustrezen način privede do zasledovanega cilja).

Poseg v človekovo pravico do referenduma, povezano s pravico do človekovega dostojanstva – participacije v lastnem življenju, je lahko dovoljen samo, če prestane strogo presojo. Ni dovolj, če so sredstva v razumni zvezi z legitimnim ciljem, ki ga zakonodajalec zasleduje, ampak velja, da mora uporabiti takšno sredstvo (zakonsko ureditev ali določbo), ki je najmilejše za omejitev pravice, glede katere poteka ustavnopravna presoja, pa s takšnim, za pravice najmilejšim sredstvom še vedno doseže zasledovani cilj.«

V 7. točki svoje obrazložitve je sodnik Šorli navedel naslednje države, ki imajo zbiranje podpisov urejeno na dosti milejši način: Bolgarija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Malta, Portugalska, Slovaška in nenazadnje Švica. Prav nobena od naštetih držav nima urejenega zbiranja podpisov za referendumske zahteve »na upravnih enotah«!

Pritožnik zatrjuje, da se Ustavno sodišče z vsebino njegove pobude za oceno ustavnosti ni ukvarjalo na podlagi napačnih tolmačenj lastne sodne prakse in ob poskusu izogibanja soočenju z vprašanji, katerih razrešitve bi lahko pomenile večjo udeležbo državljank in državljanov pri soodločanju o vprašanjih širšega družbenega pomena.

Pritožnik je v svoji pobudi za oceno ustavnosti navedel številna nova dejstva (od leta 2011, ko je US »že odločalo«), predvsem pa je Ustavnemu sodišču podal novo, dodatno pravno podlago, predvsem s sklicevanjem na Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, o kršitvah katerega pa se US sploh (še nikoli) ni opredelilo.

Pritožnik zagovarja stališče, da bi lahko ob objektivni in pravični ustavno-pravni presoji prišlo do ugotovitve, da je konkretna referendumska zakonodaja tako pristranska in prirejena manipulaciji, da o »poštenih in svobodnih referendumih«, glavnemu atributu »neposrednega izvrševanja zakonodajne oblasti ljudstva v demokratični republiki«, v vseh 26-ih letih samostojne države pravzaprav ne moremo govoriti – s tem pa se tudi vsa dosedanja politika pokaže v popolnoma drugačni, nedemokratični luči.


3. »Že odločalo... ni novih okoliščin... ni novih pomembnih »ustavnopravnih« vprašanj...«

Argumentacijo je v konkretnem primeru US v 4. točki zaključilo s stavkom:

»4. Ustavno sodišče je torej že odločilo o ustavnopravnih vprašanjih, ki so vsebina pobude. Po oceni Ustavnega sodišča pobudnik obrazloženo ne navaja okoliščin, ki jih Ustavno sodišče ni ocenjevalo že v zadevi, v kateri je že odločilo, in ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve Ustavnega sodišča. Prav tako pobuda ne odpira novih pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo. «

Pritožnik je v pobudi na US (priloga 1) natančno pojasnil, katere so nove okoliščine in mednarodno-pravna vprašanja, ki jih US še nikoli ni upoštevalo, ocenjevalo in bi morale pripeljati do drugačne odločitve US. Teh pravil US ni torej še nikoli ocenjevalo. S prav istimi pravili se je US že sicer srečalo v pobudi za oceno ustavnosti U-I-198/15, katero je s sklepom, z dne 25. 5. 2016, pravtako zavrnilo, ne da bi omenjena pravila sploh vsebinsko obravnavalo. Tudi takrat je namreč US zlorabilo svoje pristojnosti in si prilagodilo tolmačenje 26. člena ZustS, kot smo opisali pri točki 1).

Argument, da bi naj »Ustavno sodišče že ocenjevalo nove okoliščine«, je torej napačen in zato tudi protipraven, protiustaven in v nasprotju s pravico so učinkovitega sodnega varstva.

Enako kot pri omenjeni pobudi U-I-198/15 Ustavno sodišče tudi ni še nikoli – torej ne takrat in ne pri pobudi U-I-111/17 – prav nič odločalo o problemu neskladnosti 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS z 2., 19. in 26. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92,  MP,  št.  9/92 –MPDPP). V skladu z 21. členom ZUstS namreč:

»Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava.«

Do tega odločanja bo torej lahko prišlo le na podlagi ustrezno rešene pobude pritožnika na ESČP ter primernega političnega pritiska na US in druge nosilce politične (izvršilne in sodne) moči v Republiki Sloveniji.

Nujno je, da pride do spremembe pri praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije – v korist državljank in državljanov.



D. Izjava o očitani kršitvi/kršitvah Konvencije in/ali njenih protokolov ter relevantni argumenti
59. Člen, na katerega se sklicujete

6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Pravica do poštenega sojenja
10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Svoboda izražanja

Obrazložitev
6. člen

Ustavno sodišče RS je s svojim sklepom o zavrnitvi pobude pritožnika povzročilo kršitev pravice do poštenega sojenja, po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS(13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994): »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.«
Ustavno sodišče RS je edino sodišče v Republiki Sloveniji, pristojno za presojo:
- skladnosti zakonov z Ustavo RS in
- skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava.

Ustavno sodišče RS je na podlagi neresničnih, neutemeljenih in nesmiselnih argumentov odreklo edino mogoče sodno varstvo, ki je bilo pritožniku na razpolago.

10. člen

Pravica do svobodnega izražanja mora – za njeno učinkovito izvajanje – vsebovati tudi njen končen element, izraz. Pritožnik je mnenja, da mora tudi na podlagi tega člena Konvencije zbiranje podpisov, ki so izraz neposredne politične volje ljudstva, potekati brez (bistvenega, kar je primer v Republiki Sloveniji) vmešavanja javne oblasti.

Pravično zadoščenje

Prav iz slednjega razloga pritožnik predlaga naslovnemu sodišču, da mu iz naslova 41. člena Konvencije nakloni pravično zadoščenje v višini 10.000.000,00 evrov (deset milijonov evrov). Tako vsoto pritožnik utemeljuje z naslednjimi argumenti:
- pritožnik je medijsko praktično popolnoma cenzurirana oseba, čeprav je s praktično neprekinjenim javnim političnim delovanjem v Republiki Sloveniji pričel že leta 1996;
- pritožnik je na Ustavnem sodišču uspel dokazati kršitve že v štirih primerih (kot tajnik Nove stranke je spremenil Zakon o referendumu in ljudski iniciativi, Zakon o političnih strankah ter Poslovnik Državnega zbora, kot zasebnik je spisal uspešno ustavno pritožbo zoper Sklep US, katere posledica je bila sprememba Poslovnika Ustavnega sodišča);
- pritožnik že ves čas delovanja opozarja na sistematične kršitve temeljnih človekovih pravic na področju t.i. političnega prava;
- pritožnik bo sredstva namenil delovanju neodvisne nevladne organizacije, ki bo s temi sredstvi sprožila proces nujne reformacije političnega sistema, v prid ljudovlade oz. neposredne demokracije, oblasti ljudstva;
- manjša vsota od navedene, ki bi jo dodelilo naslovno sodišče, državnega aparata sploh ne bo premaknila v smeri zaznavanja in iskanja kakršnihkoli problemov na tem področju – zato ne bi mogli govoriti o pravičnosti zadoščenja. Pravično je tisto, kar premakne brezvestnega storilca, da prekine dosedanjo prakso trpinčenja žrtve/naroda;
- le ob takem znesku pravičnega zadoščenja bodo mediji prisiljeni prekiniti s cenzuro pritožnika in vsebin, ki jih le-ta odpira;

DODATNO pritožnik še navaja (po spominu vsaj tri) primere, ko zbiranja 40.000 podpisov »niso uspela«, torej volilke in volilci niso dobili priložnosti na referendumu izraziti svoje politične volje:

leto 2000 – Zakon o zaprtju prostocarinskih prodajaln (pobudnik Nova stranka)
https://www.24ur.com/novice/slovenija/konec-duty-freejev-na-zahodni-meji.html
https://www.finance.si/9498
leto 2001 –  Zakon o privatizaciji NLB in NKBM (pobunik Nova stranka)
https://www.finance.si/28224
leto 2009 – MPPHSAP, Zakon o pridružitvi Republike Hrvaške zvezi NATO (pobudnik Stranka slovenskega naroda, zanjo takrat Andrej Šiško)
http://www.hervardi.com/prikaz_novice.php?id=168

Primerov neuspelih zbiranj 40.000 podpisov je bilo seveda več, posebej pa je potrebno izpostaviti dejstvo, da je tako omejujoča in protiustavna zakonodaja že vnaprej marsikoga (načrtno) odvrnila od same misli na poskus zbiranja podpisov, saj je zahtevnost tovrstne operacije resnično izjemna.


66. Ali ste na Sodišče že vložili druge vloge?                    (•) Da
                                                                                                  ( )  Ne
67. Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z da, v spodnje okence navedite ustrezne številke zadev.

V nasprotju z načeli Konvencije sta sodelavki ESČP (Ana Vilfan Vospernik in Katka Zidar Al-Mutairi) poskrbeli za razglasitev številnih vlog kot nedopustnih. V letu 2016 sta tako uničili kar 5 pritožb s strani Zedinjene Slovenije, ki sem jih pomagal pripravljati, v letu 2017 pa je bila – ponovno v opreki z načeli Konvencije – kot nedopustna razglašena vloga št. 67011/17.

http://nova24tv.si/slovenija/politika/klemenciceve-lovke-sezejo-vse-do-strasbourgha-njegova-svakinja-katka-zidar-al-mutairi-z-roko-v-roki-z-glavnimi-sodniki/
http://demokracija.si/fokus/ko-o-clovekovih-pravicah-odlocata-vnukinja-titovega-sefa-kabineta-in-svakinja-pravosodnega-ministra-klemencica-potem-je-globoka-drzava-zascitena-tudi-v-strasbourgu.html