V veselje mi je posredovati knjigo Franca Jeze, ki razkriva ne le tega, kaj so s Slovenijo počeli njeni okupatorji po 2. sv. vojni, ampak predvsem to, da ta knjiga še vedno ni v zavesti slovenskega naroda tudi 27 let po osamosvojitvi Republike Slovenije.

Kot je v uvodu napisal sam avtor, številke govorijo same zase. Zato naj vas več ne zadržujem, po uvodu sledi povezava na knjigo:

FRANC JEZA

NOVA TLAKA
SLOVENSKEGA NARODA

ŠTUDIJA O GOSPODARSKEM POLOŽAJU SLOVENCEV V JUGOSLAVIJI

TRST
SAMOZALOŽBA
1959

KAZALO

Uvodna beseda
Gospodarsko izkoriščanje Slovenije
Koliko je Beograd doslej izžel iz Slovenije
Nekaj primerjav
Prisilni izvoz v druge republike Jugoslavije
Beograjska birokracija ovira slovensko industrijo
Koliko izgubi Slovenija zaradi premajhnega izvoza v inozemstvo
V položaju domače živali
Zanemarjen tujski promet
"Plafonirane cene"
Zanemarjanje prometnih sredstev
Izsekavanje slovenskih gozdov
Zastarevanje slovenske industrije
Škoda zaradi izločenosti osebne pobude in podjetnosti
Odvzem narodnega dohodka vzrok nizke življenjske ravni
Bremena socialnega zavarovanja mora nositi Slovenija sama
Ekonomska stiska znižuje kulturno raven
Usihanje biološke sile slovenskega naroda
Kako je z investicijami v Sloveniji
Fiktivna avtonomnost LR Slovenije
Uveljavljeno načelo ekonomske enakosti narodov
Negacija slovenske državnosti in gospodarske avtonomije določena z ustavo FLRJ
Slovenski odpor proti izkoriščanju
Srbski hegemonizem je le menjal konja

----------------

To knjižico posvečam

Francu Černecu

petnajstletnemu fantu, katerega sta leta 1951 predsednik kmečke obdelovalne zadruge v Holmcu pri Slovenj Gradcu, Franc Plazl, in njegov pomočnik Franc Železnik v zadružni pisarni do smrti pretepla, in

Helgi Bauman

šestnajstletnemu dekletu, ki se je septembra 1958 smrtno ponesrečilo pri težkem delu v kotlarni tovarne "Elka" v Ljubljani, kamor so jo dodelili, čeprav je bilo delo nevarno in mu ni bila kos ne po svojih telesnih silah in ne po delovni usposobljenosti.

Oba sta padla kot žrtvi tlake, ki jo opravlja slovenska mladina za tuje gospodarje.

----------------

Uvodna beseda

Ta knjiga se ni porodila iz nacionalnega šovinizma, ampak iz tragičnega spoznanja, da je slovenski narod danes kot še morda nikoli ogrožen v svojem obstoju. Avtorja je vodilo pri pisanju prepričanje, da se Slovenci danes lahko rešijo v bodočnost le pod pogojem, da pogledajo stvarnosti brezobzirno v oči, kajti samoprevara je prvi simptom narodne smrti.
Avtor si je v tej knjigi vzel za cilj, da poda čimbolj izčrpen vpogled v ekonomsko stanje, v katerem se je znašla Slovenija v Jugoslaviji. Zato je njegovo gradivo predvsem iz številk. Te številke se ne bojijo demantiranja, kajti vzete so tako rekoč v celoti iz uradnih jugoslovanskih virov, statistik in poročil v ljubljanskem tisku.
Zato avtor lahko pričakuje samo objektivne popravke, ki podobe bistveno ne morejo izpremeniti, ali pa neobjektivno podtikanje; ni pa mogoče tega prikaza znanstveno ovreči.
Avtor se je med okupacijo že od prvih začetkov kot pripadnik krščansko-socialističnega gibanja vključil v Osvobodilno fronto.
To ga po vojni ni moglo obvarovati razočaranja nad načinom, kako je partija izkoristila osvobodilni boj slovenskega naroda, da se je polastila oblasti nad njim, likvidirala vsak demokratični pluralizem in dopustila, da Beograd izkorišča Slovenijo po mili volji.
To ji je omogočila med drugim likvidacija krščansko-socialističnega gibanja kot politične skupine in preobrazba OF iz koalicije političnih skupin v pomožno partijsko organizacijo, česar niso množice nikoli odobrile.
Očitku, da bi utegnila knjiga škoditi ugledu Jugoslavije med pripadniki naše manjšine, avtor odgovarja samo to, da resnica ne more škoditi nikomur razen tistemu, ki se je mora bati.

Avtor

Trst, 9. oktobra 1959

NOVA TLAKA SLOVENSKEGA NARODA,
pdf, 45 Mb

---------------------------------------

Še prispevek Jožka Šavlija o Francu Jezi (vir Hervardi):

Jožko Šavli

Državnost Slovencev I
Razvoj slovenske državnostne misli

Franc Jeza

Bivajoč v Trstu, na pragu Slovenije, je bil Franc Jeza najbolj neposreden in odločen glasnik samostojne slovenske države. In to že v tistih letih po drugi vojni, ko se je misel nanjo zdela še naivna in smešna. Mišljenje slovenskih ljudi so bili namreč sistematično preželi s predstavo o narodni majhnosti. Kako pa naj bi preživeli v neki »mali Sloveniji«, kjer nam manjka surovin? Kako naj bi se sploh ubranili pohlepa "velikih" sosedov, Nemcev in Italijanov, če nas ne bo več ščitila »bratska« Jugoslavija?

Na pragu druge vojne je bil Franc Jeza še študent na lublanski univerzi. Na začetku vojne se je kot pripadnik krščansko socialne skupine pridružil OF. Toda že decembra 1941 so ga zajeli in odpeljali v Dachau. Po vojni je deloval kot časnikar. Leta 1948 je zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu prebežal v Trst. Tu je deloval na slovenski radijski postaji vse do svoje smrti († 1984).

Jugoslovanski režim ga kot nekdanjega pripadnika OF ni mogel razglasiti za izdajalca, emigranta, člana bele garde ipd. Zato je bilo njegovo delovanje za slovensko državo jugo-režimu še toliko bolj moteče. V zamejstvu so ga po svojih zaupnikih osamili. Levičarski tabor v Trstu, bogato financiran od jugoslovanske strani, je moral nnjegovo delovanje in njega samega povsem prezreti. V krščanskem taboru, kateremu je Jeza pripadal, pa so ga sprejemali le kot kulturnika, prosvetaša in književnika.

V njegovi ideji za slovensko državo se mu ni v zamejstvu pridružil nihče. Vsaj javno ne, zato da mu jugoslovanski režim ne bi zaprl vstopa v Slovenijo. Danes strmimo nad pokončno držo in dostojanstvom, s katerim je Fr. Jeza prenašal osamitev pa tudi ponižanja in smešenja, ko ga je, zaradi nepopustljivosti v njegovem zavzemanju za samostojno Slovenijo, tudi kaka "katoliška" osebnost prikazovala kot Don Quijota.

Zavedajoč se lažne ideologije o izvoru vseh Slovanov nekje za Karpati, je Slovencem iskal njihov pravi narodni izvor. V zvezi s tem je napisal študijo o njihovem skandinavskem izvoru (Fr. Jeza, 1967), in sicer na podlagi jezikoslovnih in narodopisnih primerjav. Njen zaključek sicer ne vzdrži kritike, vendar je bila študija v tistem času pomemben poskus iskanja rešitve vprašanja izvora Slovencev tudi izven vsiljenega zakarpatskega modela. Torej tisto, česar nekje v svobodnem svetu niti učenci velikega Ehrlicha niso uspeli nakazati.

S svojim delovanjem, tudi kadar se mu kaj ni posrečilo, je Fr. Jeza vztrajno podiral zakoreninjene kalupe mišljenja, predvsem pa zlagano ideologijo o "starih Slovanih" in njihovi veji Jugoslovanih. V tej zvezi je treba navesti tudi njegovo delo O ključnih vprašanjih rane karantansko – slovenske zgodovine (Buenos Aires 1977). Gre za zbornik etnoloških in jezikoslovenih razprav, v katerih še vedno vztraja na skandinavskem izvoru Slovencev, vendar pa so njegove raziskave veliko bolj poglobljene. Njegove ugotovitve se skladajo s poznejšimi odkritji v zvezi z Veneti, predniki Slovencev.

Izhodišče njegove zgodovinsko politične misli je bila karantanska država. Tudi na tem polju je prestavljal težke klade, pod katere sta zgodnjo slovensko državo vsak s svojo ideologijo zakopala avstronemški in jugoslovanski režim. V cilju, da bo samostojna slovenska država nekoč uresničena, so izšli njegovi krajši zborniki: Alternativa (1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1981), Neodvisna Slovenija (1983). V njih se na več mestih sooči z izjavami in stališči vidnejših slovenskih ljudi, ki si v strahu, da ne bi bilo stanje še slabše, in seveda tudi za njih same, niso upali izreči besed »slovenska država«.

Četudi je bil veren katoličan, se Fr. Jeza ni uklanjal niti cerkveni avtoriteti, preko katere je jugoslovanski režim hotel v duhu jugoslovanstva od časa do časa vplivati na mišljenje vernega slovenskega občestva. Leta 1977 npr. je lublanski nadškof Pogačnik, očitno pod silnim pritiskom jugo-režima, izrekel naslednje besede: Tudi najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za slovenski narod. Ob tej izjavi je slovensko zdomstvo v svobodnem svetu, očitno zaradi cerkvene avtoritete, molčalo. Leta 1978 je nadškof izrekel še naslednje: Že prvi papež apostol Peter nam je v svojem pismu naročil: Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu. – Tudi tokrat je svobodno zdomstvo molčalo. Edino Fr. Jeza je tisti, ki se ob tem v enem od svojih zbornikov vpraša: "Torej tudi fašizmu, nacizmu, komunizmu?" (Alternativa 1978, 39).

Jugoslovanstvo proti slovenstvu - Na začetku osemdesetih ni že nihče več resno verjel v smisel obstoja jugoslovanske države. To je jugoslovanski režim po svojih zaupnikih, ki so prisluškovali ljudskemu mnenju, prav dobro zaznal. V obtok je začel spravljati vrsto "jugoslovanskih" senzacij oz. laži. Med njimi je bila ena najbolj odvratnih tista o odkritju Troje ob izlivu Neretve. Za njeno “resnost” je proti dobri nagradi poskrbel nek mehiški arheolog. Lublanski dnevnik Delo je zgodbo o neretvanski "Troji" prinašalo v nadaljevanjih. Akademski krogi so morali ob tej “senzaciji” molčati.

Ko take senzacije pri Slovencih niso več vžgale, si je jugo-režim skušal znova pridobiti verodostojnost pri katoliških ovcah, ki so bile še najbolj številne. Besede lublanskega škofa očitno niso imele zaželenega učinka, zato je režimu povoljno mnenje, da bi bilo »prepričljivo«, moralo priti od zunaj, iz svobodnega sveta in seveda iz katoliških vrst. To nalogo je prevzel goriški tednik Katoliški glas, ki je februarja 1980 na prvi strani objavil (sodim da podtaknjen) članek z naslovom "Nevarnost politične praznine na Balkanu".

V tem članku njegov pisec hvali "politično uvidevnost Tita in večine partijcev" (leta 1948), in se zatem znebi še takšnele trditve: Če bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po Titovi smrti zrušila po krivdi njenih narodov, posebno še Hrvatov in Srbov, bi na Balkanu nastal nov politični vacuum, politična praznina. Morebitne samostojne države, ki bi v tem politično praznem prostoru nastale (Hrvatska, Srbija, morda Slovenija), bi neizbežno pristale v političnem prostoru Sovjetske zveze. Druge izbire bi ne imele. Alternativa je samo naslednja: ali Jugoslavija kot samostojna država ali pa status sovjetske province oz. sovjetskega satelita. Kakšna je usoda sovjetskih satelitov, tako gospodarska kot politična, lahko ugotavljajo Jugoslovani, če le pogledajo prek svojih vzhodnih mej na Ogrsko in Bolgarijo. Ali si želijo slične usode oz. še slabše? Saj bi bili še bolj izpostavljeni skušnjavam zahodnega imperializma in zato še bolj zastrašeni. Če je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativo ne smel niti za trenuktek oklevati: Jugoslavija kot država mora obstati, ker je edino jamstvo pred velikoruskim imperializmom in kolonializmom za vse jugoslovanske narode (Kazimir Humar, Katoliški glas 14. 2., Gorica 1980).

Objava takšnega članka je krepko presegala obzorja takratnih katoliških bralcev v zamejstvu, ki jim je bil Katoliški glas v prvi vrsti namenjen. Danes, ko članek ponovno prebiramo, skoraj ne moremo verjeti, da je lahko nek "katoliški" list, v prid kriminalnega jugoslovanskega režima, kaj takega sploh objavil. Pisanje je bilo očitno naročeno in preračunano na zavest Primorcev še iz časov po prvi vojni, ko jim je bila Jugoslavija edina država, kjer so lahko našli zatočišče pred fašizmom. Pisanje tega katoliškega tednika naj bi bilo, kot glas iz »svobodne« tujine, prepričljivo tudi za verne ljudi v Sloveniji. In spet je bil Fr. Jeza edini, ki si je upal komentirati ta neverjeten političen izpad (Demokracija, Trst 1980, 39).

Kritična stališča Fr. Jeze do Jugoslavije in njegovo zavzemanje za slovensko samostojnost so bila deležna poniževanja in pomilovanja celo v spominskem zapisu ob njegovi smrti. Tržaški pisatelj Alojz Rebula je njegovemu spominu namenil mdr. tudi naslednje besede: Ljubezen do slovenstva - ta njegova že mitična ljubezen - je pognala tudi njegovo aktivistično dejavnost za idejo slovenske države. Kako naj bi tudi tukaj njegov zanos ne šel v patetično konkretnost, od nastavljanja letakov avtomobilom s slovensko registracijo na Rusem mostu tja do pošiljanja subverzivnih novoletnih voščilnic po Sloveniji... "Veš, jaz sem predvsem politik," mi je rekel nekoč z značilno nasajenim palcem. A za to je manjkalo dvoje: prvič ravnodušnosti, če že ne cinizma, ki je za politiko potreben, drugič čuta za zgodovinsko konkretnost, da bi na primer pretehtal, ali bi Slovenija - ta današnja narodno izmedlela Slovenija - res imela trdneje zagotovljeno prihodnost v neki vprašljivi neodvisnosti sredi venca neugaslih imperialističnih apetitov, kakor v še tako majavi jugoslovanski federaciji. (Celovški zvon 1984, 61).

Komaj bi verjeli, da pisatelj Rebula ni vedel za politični teror, pa za raznarodovanje, ki ga je velesrbski komunistični režim izvajal v tej "narodno izmedleli" Sloveniji. Toda v tej jugoslovanski in komunistični Sloveniji so njemu, krščanskemu pisatelju, izdajali knjige. Nikakor ne mimo volje tamkajšnjega režima in brez ustreznega honorarja.
 
Kje ste knezi slovenski?
Kje si rešitelj Matjaž?
Kje ste mogočni Celjani?
Vsa govorica je laž?

(Odon Peterka)