Kako dolg dan je bil včeraj… Ker sem imela ultrazvok naročen že ob 8ih, pred tem pa sem morala še na odvzem krvi (zjutraj je vedno gužva), sva odšla od doma, ko je bila še trda tema, in sicer že ob 6:15. Ja, za delavne ljudi to ni nič strašnega. Saj vem. Saj se tudi meni se ni bilo težko zbuditi ob 5:30. Sem celo prehitela budilko. 

Na onkološkem so svari potekale po ustaljenih tirnicah. Sprejemno okence, nato odhitim po listek za odvzem krvi. Ker se laboratorij še sploh ni odprl, sama pa sem imela št. 12, sem odnesla napotnico na UZ (tako ali tako sem vedela, da bo za čakati. Nazadnje celo 3 ure). Prvič, da me je odvzem krvi bolel. Nimam pojma zakaj, ampak komaj sem že čakala, da napolni epruvetke in izvleče iglo.

Potem sva odšla v čakalnico, pred ultrazvok. Takrat me pokliče prijateljica, da je v avli, malo kasneje pa še moja sotrpinka iz Maribora, ki ima zdaj obsevanja v Ljubljani. S seboj je imela tudi 6 letno hči. In tako smo se punce naklepetale. Od prijateljice iz Ljubljane sem dobila prvo novoletno čestitko, home made od njenega sinčka in hčerkice <3. S hčerko od mariborske sotrpinke pa sva takoj našle skupni jezik in me je naučila igrico o ribici.  Kako lušni so otroci. Prava sreča in veselje. <3

Končno, po dveh urah čakanja, so me poklicali na ultrazvok. Velikokrat sem slišala, da v Ljubljani ni toliko podmladka, ampak do zdaj sem v bistvu naletela skoraj samo na mlade zdravnike. Moj kirurg ne vem, če jih šteje več kot 40 let, kardiolog (ta je bil sicer v NM) jih pa po mojem ni imel niti toliko. Včeraj sem na UZ zopet naletela na mladega zdravnika, pred tem pa tudi že vedno samo na mlade zdravnice.

No, pregledal je mojo bulico in celo dojko, ampak je našel samo tkivo (juhej), pazduho in ključnico in rekel, da se mu vse bezgavke zdijo normalno.  Ker sem fejst kašljala, mi je pogledal še bezgavke na vratu, te pa seveda so malo povečane, kar je pri prehladu tudi normalno in izrazil dvom, če bom kemoterapijo tokrat sploh imela.

Po pregledu se nas je vseh 5 odpravilo v gostilnico na onkološkem še na kratek klepet, kavico, čajčke in sendviče, potem pa sva se z mojim <3 odpravila  v zgornje nadstropje do moje onkologinje. Me je bilo malo strah, da že zamujava, ampak je bil odveč. Sva čakala še vsaj uro, če ne 2, da sem prišla na vrsto.

Moja onkologinja se mi je v samem začetku zdela zelo resna, zdaj pa se že lepo pohecamo. Pri trapastih vprašanjih, ki jih ponavadi postavljam, verjetno tudi ne gre drugače.  Ker sem že od petka bila bolj tako tako z zdravjem in imela zmerno povišano temperaturo, me je takoj zanimalo, kakšni so levkociti. In so bili še vedno dobri (6.49). Povišan, ampak menda samo za malenkost, sem imela samo vnetni faktor. Vseeno je bila onkologinja malo zaskrbljena, če bi začeli z novim ciklom, zaradi viroze. Poslušala je moja pljuča in so bila v redu ter mi pregledala grlo, ki je bilo sicer malo vneto in tako mi je na mojo “sej bom ok, dejmo začet z novim ciklom, itak je samo viroza” tudi odobrila novo kemoterapijo.

Ker sem prejšnjič dobila neka zdravila od pacientke, ki jih je prinesla nazaj, sem povedala onkologinji, da mi je ostalo nekaj zdravil in če jih potrebuje. Pa je rekla, da naj kar prinesem. Ah, prav, sem rekla, potem ne bo nič s prodajo na črnem trgu. Me je pogledala in rekla, da naj kar nazaj prinesem in da sem ji že od začetka sumljiva, haha. 

Še enkrat sem jo vprašala o stranskih učinkih nove kemoterapije in poleg že znanih (več energije na začetku in boleče mišice po parih dneh), bo menda še bolj načeta sluznica in obarvali se mi bodo nohti. Kako? Modro do črno…:/ Si jih boste pa nalakirali, me je “potolažila”. Nova kemoterapija v primerjavi s prejšnjo, ki je tekla dobre pol ure, teče 3-3,5 ure, mi je še povedala.

Drugače pa že zgledam drugače. Koža nima več iste barve. Tiste zdrave. Postala je bolj bleda…jst ji rečem prozorna, nekateri ji rečejo siva . Vidni so tudi podočnjaki, ki jih prej nisem nikoli imela. Žile se nekako zakrčijo, koža se tanjša…ampak sej samo še do konca januarja. 3 tedne po zadnji kemo začnejo zopet rast laski, tako da bom na morje šla že z novo frizuro (recimo), koža in ostale stvari pa bodo tudi počasi prišli k sebi. Nikoli še nisem pisala o ostalih stranskih učinkih. O stvareh, tistih, katerih se ne govori. Izguba menstruacije. Me je presenetilo, ko sem malo pred 1. kemoterapijo izvedela za to. Tako da sem jo že izgubila. Za par let menda. Je kar težka zadeva tale kemoterapija, ampak že veliko jih jo je dalo skozi in če obstaja vsaj najmanjša možnost, da pomaga, je to zame še vedno majhna cena.

No, ko sem dobila vse potrebne papirje, sva odšla na H1 oddelek, ker je bila tokratna kemoterapija ambulantna. Notri sta bili še 2 gospe. Ena je ravnokar prišla in ker je bil ravno čas kosil, sva se skupaj usedle za mizo in jedle. Nekako me je spominjala na mojo pokojno staro mamo, ki je umrla dobro leto nazaj. Vprašala sem jo, zakaj je prišla… Pokazala mi je usta, polna ran, aft… Povedala mi je, da je 2009 dobila raka na ledvicah. Kakšno leto je bilo dobro, zdaj pa ima metastaze že na pljučih, hrbtenici,… Naštela je še par stvari, meni pa se je kar zameglilo od truda, da mi solze ne pobegnejo kar tam, pred njo. Zdaj pa čakam, je rekla…dokler bo, bo in se nasmehnila… Čez kakšnih 5 minut je prišel njen mož. Dobrovoljni starejši gospod (oba imata okoli 75-80 let). Kakšno prijaznost, ljubezen in naklonjenost je bilo čutiti med njima. Pa ta njegov skrb… Na onkološkega sta prišla z rešilcem. In ker je rešilec spremenil uro odhoda za 15 minut, je gospod raje prišel spet do nje za tisti kratek čas, kot da poseda spodaj in čaka… Prelepo. Vsi 4je smo še rekli par besed, potem pa je gospod odšel.

Meni so naštimali  kanal, dragi pa je naložil film na mojo tablico. Povedali so mi, da bom postala zaspana zaradi zdravil proti slabosti, da pa ne smem zaspati zaradi morebitnih reakcij na kemo. Zagrnili so zaveso, imela sva posteljo in bilo je skoraj kot da sva na dopustu. Ker sem imela povišano T (37.4) in bila utrujena od kašljanja, pa še to zdravilo, sem napol spala kakšno uro. Na obisk je prišel še prijatelj, ki dela kot farmacevt na onkološkem, tako da mi je čas še hitreje minil. Kateri film sva gledala? 50/50. Kje je našel prav tega, mi ni jasno. Menda ni vedel, da je o raku. Ampak je…in sicer govori o mladem fantu (igra v humoristki 3rd rock from the sun), ki ugotovi, da ima raka na hrbtenici. Punca ga pusti na cedilu in ga prevara, dober prijatelj mu stoji ob strani, po uspešni operaciji pa je že v vezi s punco, ki mu je celo pot stala ob strani. Če ne drugega, pa ob tej bolezni ugotovimo, kdo nas je vreden in kdo ne. Naslednji film, ki nama ga ni uspelo pogledati do konca, pa je bil odličen francoski film Intouchables(prijatelja). Film, ki govori o mladem črncu, ki je totalno neodgovoren. Kako zelo mi je bil beden, ker mu je dol viselo za njegove otroke, bljah. Ker je bil v iskanju službe, čeprav se mu ni dalo delati, je zbiral podpise pri delodajalcih, in si s tem podaljševal socialno pomoč.  Potem pa je naletel na tetraplegika, ki ga je zaposlil in mu pomagal pri negi. Film je po resničnih dogodkih in komaj že čakam, da ga pogledam do konca. Oba filma sta nekaj med komedijo in dramo. Priporočam ogled obeh.

No, kemoterapija ni tekla samo 3-3,5 ure, ampak dobre 4 ure. In nekje vmes me je spreletelo, da bo znesek parkirne hiše gromozanski. In je bil. 25.90€ za en obisk onkološkega. Fotka je malo slabša…

No, potem sva odšla še v lekarno po moja zdravila in trgovino. Počutje je bilo v redu. Nobene slabosti. Imam pa še eno slabo lastnost zdaj med kemo. Postala sem totalno pozabljiva. Zgodilo se je že, da sem pozabila razvesit perilo, ki sem ga dala ven iz stroja, zamešala že par ljudi (ne takih, ki jih vidim vsak dan, seveda), pozabim kaj odpisat, poklicati nazaj (v tem primeru pokličite ali pišite še enkrat) in včeraj mi je uspelo v trgovini pozabiti še vrečko iz lekarne. In ker je to injekcija za višanje levkocitov, ki jo prejmem en dan po kemoterapiji, ni ravno zdravilo, ki se dobi v vsaki lekarni. V naši lekarni so rekli, da stane brez recepta 900€. Fajn…itak pa je ni možno brez recepta sploh dobiti. Čakala sem, da je bila ura 8, da sem poklicala na upravo te trgovine. Gospa je takoj poklicala v poslovalnico, kjer sva bila včeraj in vrečka je bila tam. Kako zelo sem si oddahnila.  Poklicala sem prijateljico, ki ima v bližini odvetniško pisarno. Ona je uredila, da je paket zdaj že na pošti in pride s hitro pošto. Tudi druga prijateljica, ki živi v bližini, je bila pripravljena it po vrečko, čeprav je bila sama doma z majhnima otrokoma. Priznam, da sem se zjokala kot otrok od olajšanja, že na telefonu s prijateljico, ko je rekla, da sploh ni problem. Sem že 100krat menda povedala, koliko dobrih ljudi imam okrog sebe..ampak ne morem drugače… Vesela sem in srečna da je tako. Sploh ker sem že okusila kako je v obratnem primeru. Ko si ob slabem človeku in temu ni videti konca.

Tako…danes je blog malo daljši. Verjetno ker sem naspidirana, kot mi je bilo rečeno, da bom. Končno spet tečem in skačem po stopnicah, počutje je dosti boljše. Nobene slabosti, nobenega slabega počutja. Malo me še pečejo oči (ali se mi je poslabšal vid ali pa je kriv suh zrak, ne vem).  Vseeno ne pretiravam, ker me pa čez par dni čakajo boleče mišice, boleči členki, itd… Ampak tudi za vse to že imam zdravila in smrekovo mazilo. 

Imejte se radi in imejte radi ljudi, ki so tega vredni. Ne čakajte, da vas življenje samo opomni, koliko je res vredno, kot je to mene. :*