Zadnje čase dobim veliko pošte iz Onkološkega. Po vsakem pregledu. Danes je prav tako prišla ena. Z zanimanjem sem jo odprla, saj sem pričakovala, da bo poročilo iz zadnjega pregleda, z vsemi rezultati krvi. Vedno ponosno pogledam svoj hemoglobin in levkocite, saj se vedno držita tako dobro glede na situacijo. 

No, ampak to ni bilo to. Pošta je izgledala takole:

Nazadnje, ko sem bila na pregledu pri kirurgu, teden ali dva nazaj, h katerem so me naročili na genetski ambulanti, da se pogovorimo o opciji mastektomije, sem se pogovarjala tudi z medicinsko sestro o tem, kako bomo spremljali moje telo po zaključenem zdravljenju. Povedala mi je, da bo naročila, da se pri naslednjem odvzemu krvi (ta je bil pred 7. kemoterapijo), preveri tudi tumorske markerje za jajčnike in dojke. In to je rezultat.

Zanimivo je, da so tumorski marker nazadnje in edinokrat preverjali avgusta lani, takrat ko sem izvedela, da imam raka. Takrat je bil negativen. Kljub raku. Zakaj niso preverjali vmes, ne vem. Mogoče, ker sem v času med kemoterapijo in takrat je menda majhna verjetnost, da raste kakšen nov tumor. Ampak jaz verjetnostim ne verjamem več nič. Konec koncev sem padla v tist 1%, ki jih mojih letih faše raka na dojkah.

Seveda me je zgrabila panika. Klicala sem mami in ji namesto, da bi jo pozdravila, rekla, da očitno umiram. Toliko o tem, da me skoraj nič več ne spravi iz tira glede mojega zdravljenja. Boga moja mati, ki prenaša take drama queen izpade. Kot da ji ni že dovolj, da se hči zdravi po raku. 

Potem sem poklicala številko, ki je bila priložena poleg zgoraj napisanega. Oglasila se je medicinska sestra, ki mi je povedala, da trenutno ni poleg računalnika, ampak da se ji zdi, da je tumorski marker povečan za jajčnike (OMojBog, še to...). Rekla mi je, naj jo pokličem čez 10 minut. Si predstavljate, kako je to, ko pokličete tako veliko ustanovo in oseba na drugi strani točno ve, kdo ste, čeprav nima podatkovne baze pred sabo? Nazadnje se je tako zgodilo v Novem mestu, ko me je čakalo 5 neodgovorjenih klicev zdravnice, ki mi je punktirala bulico v dojki. In ko sem končno poklicala takrat nazaj, mi je medicinska sestra, ki dela v sprejemni pisarni povedala, da je zdravnica zelo žalostna, ker me ne more dobiti. Pa samo predstavila sem se... Veš, da nekaj ni ok, ko v takem primeru nekdo takoj ve, kdo si...

Poklicala sem nazaj čez 10 minut in takrat mi je povedala, da se je zmotila in da tumorski marker ni povišan za jačnike, ampak za dojke. Naj se poskusim pomiriti, ker bomo najprej naredili nov test, ampak da mora miniti 2 tedna od zadnjega odvzema krvi. Torej bomo še enkrat preverili tumorski marker naslednji torek, ko bom dala kri pred zadnjo kemoterapijo. Menda se zna zgoditi, da se poveča med ovulacijo ali PMS-jem, tudi če sem zdaj v meni. (Ja, to sem pozabila prejšnjič povedati. Zdaj sem v meni. Stara sem 31 let in sem v menopavzi. Tako mi je povedala onkologinja. Če bo sreča, pridem ven in me, če bo še večja sreča, čez leta čaka nova mena. Dejansko upam, da do tega pride.. Kakšni so simptomi? Enkrat bolj, drugič manj - imam vročinske oblive čez celo telo).

No, kakorkoli, tumorski marker je 40. Če bo čez 2 tedna padel pod 30, kolikor je kritična meja, bo vse ok. Če bo še naprej povišan, pa ne bo dobro. Čakajo me nadaljnje preiskave, itd... Medicinska sestra me je potolažila, da je majhna verjetnost, da je kaj narobe... Da se ponavadi zniža in da krvni markerji niso zanesljivi. To mi je pred časom povedala tudi onkologinja in menda jih v tujini niti več ne preverjajo. Kako zanesljivi so? Ko sem imela raka, nisem imela povišanega tumorskega markerja dojk. Bil je pod kritično mejo. Imel je vrednost 14. 

Potem sem se slišala z mojo drago prijateljico, bivšo cimro, ki je do nedavnega specializirala na onkološkem, zdaj pa se je preselila čez cesto na UKC. Ona me zna vedno pomiriti... Povedala mi je podobno, kako zelo so nezanesljivi krvni markerji in da naj poskusim biti čim bolj mirna do naslednjega testa. Potem pa me je še pohvalila, kako zelo dobro se držim. Mogoče res, ampak potrebujem oddih. Nujno. Tisto kar pričakuješ, še gre... Ostalo pa je tako zelo nepotrebno.

Zdaj kličem še svojo onkologinjo, ampak je ne uspem priklicati. Tako ali tako imam jutri konzilij na kliničnem centru in se bom verjetno oglasila tudi pri njej. 

Bolečine po zadnji kemoterapiji se počasi umirjajo. Do včeraj je bilo še zelo boleče. Bile so hujše kot pri predzadnji kemoterapiji in manjše kot pri peti. Čeprav sem dobila B-kompleks in vitamina B pri kemoterapiji, imam veliko bolj mravljinčaste prste na rokah. Še posebno na levi strani. Nohti se mi še niso obarvali na temno, se mi je pa naredil na vseh 10ih prstih bel obroček, ki je že skoraj na polovici nohtov. V soboto me je začelo boleti lasišče. Ne tako zelo kot pri izpadanju las, sem pa kar čutila ob dotiku. Začel mi je rasti puhek. :)   

Ljudje smo nagnjeni k tem, da delamo iz majhnih problemov velike. Včasih tako pademo v njih, da ne znamo ven. Še pri sebi vidim, da takrat, ko se počutim super, znam zakomplicirati kakšno stvar popolnoma za brez veze. Ko pa pride karkoli v vezi z zdravjem, pa postanejo vsi ostali problemi nični. Nula. Jih ni. 

V sredo se javim z novim blogom, kako je bilo na konziliju. Tumorski marker pa moram dati zdaj na stran. Drugega mi ne preostane. Vidim, da pišem blog v veliki meri tudi zase. Kako zelo paše svoje občutke izliti na "papir". Hvala vsem za podporo. <3