Franc Pliberšek, direktor MIK Celje piše odprto pismo slovenski vladi, politikom in sindikatom. Objavljam ga tudi na mojem blogu.

Sem podjetnik. Sem oče in mož. Sem človek. Sem globoko razočarani Slovenec, ki se trudi v vsej tej zmešnjavi uspešno voditi svoje podjetje in zagotoviti svojim zaposlenim delovna mesta, pravično plačilo in dostojno življenje.

Pred dvema letoma sem z javnim pismom vlado in sindikate pozval k določenim spremembam, ki bi nam pomagale iz situacije v kateri smo se znašli Slovenci. Danes še bolj razočaran in zaskrbljen gledam to našo državo in saj se v tem času naš položaj ni niti kanček izboljšal, lahko bi trdilo, da se je celo precej poslabšal. Vem, da nas je v Sloveniji veliko takih, ki se trudimo in spodbujamo, iščemo rešitve in v svojih podjetjih malo da ne čaramo, da lahko preživimo in vsaj na tak način pripomoremo k reševanju situacije v kateri smo se znašli.

A ni nam lahko, kdorkoli misli, da smo privilegirani, ker imamo svoja podjetja, trdega dela verjetno še nikoli ni izkusil. Svoje podjetje sem ustvaril sam, iz nič, in ga skupaj s sodelavci razvil v enega največjih v naši branži, ki skrbi za skupaj skoraj 300 družin. In danes, po skoraj 25 letih trdega dela, me skoraj na vsakem koraku čakajo nerazumne ovire, gluha ušesa in slepi birokrati, ki se na vse način dobesedno trudijo preprečiti kakršenkoli napredek in razvoj.

Če želimo biti uspešni, moramo biti v prvi fazi konkurenčni. Toda kako naj bodo slovenska podjetja konkurenčna tujim, ko pa poslujemo v neprimerljivo bolj zahtevnih in umetno oteženih pogojih? Domače banke smo dokapitalizirali, a od njih še zmeraj ne dobimo servisa in storitev kot jih za konkurenčnost potrebujemo. Tuje banke pa so seveda izkoristile situacijo v Sloveniji in slovenskim podjetjem ponudile pogoje, ki so daleč od ugodnega ali primerljivega s tem kar nudijo domačim podjetjem, a kljub vsemu, edina izbira, ki jo imamo in kot zgleda bo še nekaj časa tako, saj kljub dokapitalizaciji naše banke še vedno ne služijo svojemu namenu. Mladi intelektualci, mladi obrtniki odhajajo v tujino, kjer jih sprejemajo odrtih rok, saj se zavedajo dodane vrednosti njihovega znanja in pridnosti.

Po uradnih podatkih, se je v letu 2012 iz Slovenije odselilo kar 8.191 Slovencev, večinoma mladih in izobraženih, kar je državo stalo cca 250.000 EUR na vsakega višje izobraženega posameznika, kar znese skupaj cca 2 milijardi škode za državo. Skupno je to skoraj enkrat več kot se je Slovencev odselilo leta 2011 in največ, kot se jih je odselilo v enem letu vse od leta 1995. Odšli so iskat boljše priložnost predvsem v Nemčijo (približno vsak četrti) in Avstrijo (vsak sedmi). Medtem ko naše znanje beži k našim tujim konkurentom, pa naši politiki še naprej živijo v svojem svetu, sprejemajo zakone in odločitve, ki nimajo prav nobene zveze z realnim stanjem in še najmanj koristijo domačemu gospodarstvu.

A se kljub temu borimo, vsak po svoje, eni uspešno, drugi žal neuspešno. In na koncu ugotovimo, da nas najhujše šele čaka, da je najhujše spoznanje naša temna zapuščina. Tisti, ki bi nam morali biti prva skrb, bodo nosili posledice zdajšnjih nerazumnih odločitev in dejanj. Naši otroci, naši vnuki. In vse pogosteje si na glas postavljam vprašanje, ki verjamem, pesti vedno več Slovencev» Kaj počnemo z našo državo?«

Če pogledam trenutno stanje in rezultate dela naših politikov in sindikatov v preteklih 13 letih je odgovor jasen - našo državo ubijamo. Osiromašili in pogubili smo bančni sistem, uničili velika priznana podjetja, ki so Slovencem zagotavljala dostojno življenje in jih nadomestili s tajkunskimi podjetji, ki so delavce pahnila v revščino in jih oropala človeške dostojanstvenosti. In za to ni kriv nihče drug kot mi sami, ki smo lahkoverno verjeli lepim besedam in praznim obljubam in pustili, da so politični in kriminalni lobiji delali v lastno koristi in so pozabili kaj je njihova naloga, dolžnost in odgovornost. Oblast je izkoristila svojo moč za zadovoljevanje izključno lastnih interesov in si celoten državni sistem prilagodila tako, da je delal za oblast, ne pa za ljudi. In danes smo tukaj, kjer ne vidimo več izhoda, pač pa le brezglavo obtožujemo drug drugega, namesto, da bi poiskali rešitve in složno stopili na pot k lepšemu jutri.

Naši politiki naj se nehajo obremenjevati s preteklostjo in obtožbami, čas je, da končno prisluhnejo in usmerijo svoje moči in dejanja v prihodnost. Zgodovina je izjemno pomembna, biti moramo ponosni na svoje korenine, a zdaj je skrajni čas, da se vprašamo, kakšno zapuščino bomo s takšnim početjem pustili svojim otrokom in vnukom! Čas je, da se začne politika ukvarjati z državo in državljani in preneha s političnimi igricami in medsebojnimi obtoževanji. Treba je potegniti črto in postaviti nova pravila in urediti sistem tako, da bo delal v dobro države in državljanov.

Vse, ki že 20 let ponavljajo sladke besede in prazne obljube in se okoriščajo na račun delavcev in upokojencev, za katere v preteklih letih niso naredili prav veliko, je treba zamenjati in nadomestiti s strokovnjaki, ki znajo in želijo našo državo postaviti nazaj na noge in ljudem vrniti dostojno življenje. Poštenost mora spet postati vrednota! Poslanci v Državnem zboru so naš glas, možnost izkoriščanja našega zaupanja jim je treba odvzeti in treba je omejiti njihovo delovanje na maksimalno dva mandata. Vzeti je treba moč zlobiranim sindikatom, ki s svojimi pritiski in nerazumnimi dejanji blokirajo razvoj že 20 let, medtem ko so delavci tudi zaradi njihovih praznih parol in interesov ostali nezaščiteni in obubožani, podjetja pa množično razglašajo stečaje. Zakaj se ne zavzamejo za hitrejše in bolj učinkovito reševanje stečajnih postopkov, kot je primer v naših sosednjih državah, kjer je stečaj rešen v enem do treh mesecev, delavci pa upravičeni do nadomestil in odpravnin, ki jim pripadajo? Zakaj se sindikati niso borili za ustanovitev sklada, iz katerega bi delavcem, ki so izgubili službe zaradi stečajev, poplačali njihove terjatve? Pravočasno rešen stečajni postopek bi mnogim, ki so ostali brez dela, omogočil ponovne zaposlitve, pri nas pa jih pošljemo na zavod za zaposlovanje, kjer postanejo številke in prepuščeni sami sebi.

Slovenski delavec z minimalno plačo ne more preživeti, še manj delavec, ki za svoje pošteno opravljeno delo plače sploh ne dobi! Kaj šele, da bi dobil 13 in 14 plačo, ki je v tujini samoumevna in obdavčena le s 6,5 % davkom (podjetje tako plača samo 1 plačo + 13 % in ne celih dveh plač kot pri nas) in zagotavlja dodatno kupno moč in spodbuja potrošnjo in posledično rast gospodarstva. Slovenski delavec pa danes spet dela zgolj za preživetje in za to, da sanira proračunske luknje.

Koliko imamo v Sloveniji državnih skladov in raznoraznih agencij, ki služijo v glavnem enemu samemu namenu in to je okoriščanju vladajoče politične elite? Vsaj 2/3 teh agencij in skladov bi bilo treba ukiniti in pustiti le tiste, ki so nujno potrebni za zagotavljanje socialne varnosti državljanov in sprejeti merilne metode, s katerimi bomo lahko redno in natančno spremljali njihovo delovanje. Ljudje so pripravljeni prispevati svoj delež in se marsičemu odpovedati, a le, če bi videli luč na koncu tunela. Pri nas pa se politiki že več kot desetletje ukvarjajo sami s seboj, spletkarijo in se obtožujejo, nad ljudi pa trosijo lepe besede, namesto da bi združili moči in skupaj služili državi in državljanom. Kako bomo živeli jutri? Kje bo Slovenija leta 2030, leta 2050? Zakaj se je A. M. Slomšek boril za slovensko škofijo in ohranjanje materinega jezika? Zakaj je Rudolf Maister branil našo mejo? Zakaj so partizani odšli v boj in umirali na bojiščih? Zakaj smo leta 1990 sploh želeli svojo državo? Ker smo želeli ostati Slovenci. Borili smo se, izborili smo si priložnost, a smo jo do danes že skoraj popolnoma uničili. SRAM NAS JE LAHKO! Se je kdo od naših politikov vprašal, zakaj dober in pameten kmet sadi sadno drevje, ki bo obrodilo šele čez mnogo let?

Se je kdo vprašal, kako bodo živeli naši otroci in kakšen jezik bodo govorili naši vnuki? Kakšen je rezultat dela naših politikov preteklih 20 let? Tajkunski direktorji, ki so na račun in škodo marljivega delavca s certifikati pokupili podjetja, ki so dajala kruh Slovencem, in si s pranjem denarja napolnili lastne žepe, podjetja in delavce pa osiromašili. Obubožane banke, ki so zaradi kreditiranja takih poslov danes sanirane z delom in denarjem teh istih ogoljufanih ljudi, delavcev, ki od svojega težko prisluženega denarja spet plačujejo za kriminalna dejanja drugih. Slovenija umira počasi in v mukah in čaka nas bankrot! Slovenija umira v mukah ljudi, na katere država prenaša svoja bremena, da poplačajo škodo, ki so jo slovenski državi, podjetjem in bankam povzročili nesposobni, skorumpirani politiki in managerji. Kaj naredijo odgovorni lastniki podjetij z upravo in odgovornimi za slabo poslovanje podjetja? Odstranijo jih takoj in nadomestijo z novimi ljudmi, katerih edina in glavna naloga je uspešno voditi podjetje.

In zakaj se pri nas to ne zgodi? Zakaj nihče ne sliši in ne razume kar že nekaj časa kričimo državljani, podjetniki, športniki in kulturniki? »Vsakdo sliši samo tisto, kar razume«, pravi W. Goethe. In vrana vrani ne izkljuje oči! In Slovenija je polna nevednih črnih vran, zato je treba našo državo resetirati in znova vzpostaviti celoten državni sistem. A to z aktivno in preteklo politično zasedbo ni mogoče, saj so vsi vpleteni v skorumpirane odnose. Naš cilj mora postati jasen: ohraniti Slovenijo pri življenju z lastnim znanjem in delom. Ko bo prišla k nam »Trojka« bo njihov edini cilj ohraniti denar, ki so ga vložili v naše banke in podjetja, za slovenskega delavca jim ne bo mar. Zato je zdaj skrajni čas, da ukrepamo, da ustavimo to morijo. In to zmoremo sami. Ne levi, ne desni, ne rdeči, ne črni. To zmoremo samo združeni Slovenci s popolnoma novim vodstvom, z novo tehnično vlado, ki naj jo sestavljajo priznani strokovnjaki, ki niso okuženi s slovensko politiko. Izkušeni Slovenci, ki v svetu vodijo banke in velika podjetja in se zavedajo svoje odgovornosti.

Pozovimo Slovence z izkušnjami iz tujine, kot so na primer dr. Zakrajšek in dr. Kraljič..., da vodijo našo tehnično vlado in izpeljejo reforme, ki so njuno potrebne, da Slovenija preživi. Vzemimo bogastvo tistim, ki so do njega prišli na žuljih državljanov, medtem ko so jim spretno lagali v obraz, da so njihova edina skrb. Danes tukaj ni prostora za ljudi, katerim edina briga so lastne koristi. Glavna in edina briga države morajo spet postati njeni državljani! Pravi državnik ne dela zase, ampak za državo in državljane! Je kakšen od naših politikov že uvidel svoj zmoto in odstopil za dobrobit naroda ali se kljub obtožbam in dokazanim kriminalnim dejanjem še zmeraj vsi borijo za svoj stolček in svoje koristi? Kje sta njihova čast in morala? Je Slovenija že kdaj doživela Gerharda Schröderja?

Pot do vrha Triglava je težka in naporna in marsičemu se bo treba odreči, če želimo osvojiti vrh. Slovenci smo v preteklosti že dokazali svojo moč. Naši športniki so na letošnjih Olimpijskih igrah svetu in nam dokazali, da majhnost ni izgovor, niti ovira. Osvojili so svetovni vrh in postavili Slovenijo točno tja, kjer bi morala biti. Pokazali so nam, da moramo biti vztrajni, močni in predvsem bolj ponosni in samozavestni, če želimo vrhunske rezultate. Res smo priden narod, a premalo ponosni nase in preveč ponižni, da se pustimo voditi ljudem, ki tega ne znajo in ne želijo. Treba se je zavedati, da lahko le z znanjem in trdim delom dosežemo svoje sanje. Kot pravi Einstein: "Edini vir znanja so izkušnje." Dragi Slovenci, kakšne so izkušnje naših vrlih politikov? Kdo se je do vodilnega položaja povzpel zaradi trdega dela in znanja? Naredimo konec političnemu kadrovanju in borbi za stolčke. Naj naši politiki končno spregledajo, da je vse, kar počnejo le kratkoročno dobro zanje in da jih čaka enaka usoda kot ostale državljane Slovenije in naj pokažejo vsaj toliko dostojanstva, da svoje položaje zapustijo prostovoljno in prepustijo vodenje ljudem, ki razumejo in bodo znali in zmogli našo državo voditi uspešno in pravično v dobro slovenskega naroda.

Treba je ustvariti nova delovna mesta z večjo dodano vrednostjo, spodbuditi rast BDP-ja, in če pogledam na situacijo s stališča podjetnika, je kar nekaj takih ukrepov, ki bi jih v taki situacijo po mojem prepričanju morali izvesti nemudoma. Najprej je treba narediti red v javni upravi in vezati zaposlene na delovne rezultate, ter pretrgati vse horizontalne vezi znotraj javne uprave. Javna uprava naj prevzame orodja zasebnega sektorja. Vsakih 5 let bi morali javne uslužbence v horizontalnem nivoju prerazporediti na delovna mesta v drugem kraju ali občini in skladno s kakovostjo opravljenega dela nagraditi tiste, ki delajo dobro in uspešno in iz delovnega procesa odstraniti tiste, ki so neučinkoviti. Ustvariti moramo dobro poslovno okolje za gospodarstvo in turizem in izvajati ukrepe, ki zagotavljajo pospeševanje izvoza in čim večji pritok tujih turistov (dotok svežega denarja v državo). Kako naj pritegnemo nove investitorje? Z jasno definiranimi konkurenčnimi prednostmi. Še pred tem pa seveda moramo vedeti kdo je naša konkurenca, katere so naše konkurenčne države. Najprej si moramo postaviti jasno vizijo in določiti konkretne cilje, ki jih želimo doseči. S strateškim pristopom, v katerem bomo jasno definirali orodja in korake s katerimi bomo posamezne cilje uresničevali. Mi vsi nekaj želimo, vsi bi nekaj radi, nihče pa se zares ne loti doseganja ciljev. Slovenija je predana pesimizmu in »jamranju«, vse od vlade preko medijev do državljanov. Če nekaj želimo, je treba narediti ustrezne korake, da do ciljev pridemo. In to zdaj takoj. Seveda pa si moramo pri tem zaupati, zaupati moramo v pravno državo, v red in pravičnost.

Treba je ustvariti ugodno davčno okolje za domače in tuje investitorje. Predlagal bi uvedbo 3 do 5 % nižjega davka od dobička, kot ga imajo ostale evropske države in tako motiviral tuja podjetja, da ustanavljajo svoja podjetja v Slovenji in investirajo v naše ljudi in ustvarjajo nova delovna mesta in dobiček pri nas. Primer dobre prakse davčne politike je švicarski Kanton Ticino, kjer so leta 2004 znižali davek na dobiček, da je bil 2 % nižji kot v sosednji Italiji in tako pospešili razvoj, investicije in dvig BDP-ja. Zakaj to ni izvedljivo? Zakaj tega ne naredimo? Zakaj ne bi mogli postati investitorjem najbolj prijazna država? Kdo so pravzaprav odločevalci v naši državi? Lobiji, ki se bojijo zdrave tuje konkurence ali vlada, ki mora zagotoviti razvoj države?

Vsekakor je treba planirati ne le kratkoročno, ampak tudi vnaprej. Pripraviti je treba strategije za naslednje leto in nadaljnjih 5, 10, 20 let in vseskozi spremljati potek in rezultate, strategijo in aktivnosti pa sproti prilagajati spremembam. In tako spremljati gospodarsko učinkovitost in rast BDP-ja države.

A eden glavnih problemov naše vlade, zaradi katerega smo med drugim tudi tukaj kjer smo, je neodzivnost in nesposobnost poslušanja. Torej se bojim predvsem, da mojih besed tisti, katerim so namenjene spet ne bodo slišali. Vlada se na naše predloge ne odzove niti z vljudnostnim pismom, kaj šele, da bi si zares vzela čas, da bi na naše predloge, opozorila vzela čas, o njih razmislila in tiste, za katere se izkaže, da bi pozitivno vplivale na reševanje naše situacije celo realizirala. H Komu naj se torej obrnemo? Seveda so najboljši kanal da dosežemo čim večji odziv mediji, ki pa imajo žal že oslabele moči. Medji se o zadevi razpišejo, vlada molči, hitro najde kakšen drug problem in porine v ospredje kakšen škandal v nasprotni stranki, mediji seveda pozabijo na aktualne težave in se osredotočijo na novo zadevo. In tako je iz enega v drug primer in zgodbe vedno znova potihnejo in gredo v pozabo. Mi gospodarstveniki in podjetniki si česa takega niti v sanjah ne moremo privoščiti. Biti čuječ in odziven je naša ključna prednost. Prej ko zaznaš priložnost, več možnosti imaš, da jo boš v najboljši možni meri tudi izkoristil. Ne moremo si zatiskati oči in se delati, da problema ni, ker se to takoj pozna v uspehu podjetja. Vlada pa ne čuti posledic svojega ravnanja in odločitev, ker so nedostopni in zaščiteni na svojih nedotakljivih pozicijah. Kje bi bila naša podjetja, kot so Akrapovič, Pipistrel, Seaway, Krka ..., če bi njihovi managerji igrali nedotakljive in ne bi poslušali okolice. Sodobni uspešni podjetniki, športniki in vsi, ki so kjerkoli uspeli vedo, da je za uspeh treba veliko delati, da moraš biti samozavesten, vsak delček trenutka zbran in predvsem si moraš upati stopiti na zmagovalno pot.

Zato se še enkrat vprašajmo, kaj bomo pustili našim otrokom in vnukom, kako bomo živeli jutri? Usoda naše države in vsakega od nas, bodisi politika, podjetnika, delavca, upokojenca in predvsem usoda naših potomcev je odvisna od nas samih, od našega razuma, da bomo znali pozabiti na lastne koristi in bomo končno skupaj naredili spremembe, ki so nujne, če želimo videti lepšo prihodnost Slovenije. In to zdaj takoj! Naredimo to.

Franci Pliberšek, u.d.i.a.

P.S. Ob vsem tem dogajanju preprosto ne morem stati križem rok in gledati kako naša ladja tone. Iz tega razloga sem naši vladi namenil prvo pismo in bom glas dvigal še naprej, dokler bo treba. V imenu vseh nas, ki se trudimo za lepši jutri. Brez kakršnihkoli političnih ali kakih drugih ambicij, le z željo, da bodo naši otroci lahko živeli bolje in mirneje kot mi.