Predsednik Republike Slovenije, g. Borut Pahor priznal ladislavu Trohi, da ni daleč dan, ko država ne bo več izplačevala pokojnin in ostalih pravic. Pahor se boji izbruha nasilja v Sloveniji.

POGOVOR z GOSPODOM BORUTOM PAHORJEM, dne 09.06. 2014

Pripelje siv Audi in izstopi  ta pokončen mož, predsednik Slovenije, ki ga je izvolilo pičlo število volilcev. 

Dejal mi je, da so v kabinetu pogledali moje zahteve in se boji, da bom umrl, ker izgledajo neuresničljive. Odvrnil sem, da bi morali ali bolje prebrati, ali pa imajo nekateri v njegovem kabinetu težave s funkcionalno pismenostjo. 

Pripomnil sem, da bi bil skrajni čas, ko bi se nehali sprenevedati in pogledali resnici v oči. Država je zavožena in vprašal sem, kdaj pride dan, ko osnovnih pravic ne bodo mogli več izplačevati? Odvrnil je, da ni daleč ta dan. No, če to reče predsednik države, potem je jasno koliko je ura. Vprašal sem, kaj pa bo potem? Lahko vam jaz povem, sem dodal. Tisti v ozadju bodo skušali zanetiti nasilje, saj bo pri ljudeh strah še bolj prešel v jezo. Dejal je, da je to zelo mogoče in da se tega povsem zaveda. 

Potem je malo spremenil temo in dejal, da to kar zahtevam gre bolj na naše sodne organe in je zato mesto mojega protesta napačno. Odvrnil sem, da bom o tem, kje bom, če bo potrebno, umrl odločil sam in nihče drug. To mesto sem pa izbral zato, ker je tukaj vrh izvršilne oblasti, ki bi morala prva poskrbeti, da se dolžna ravnanja opravijo na vseh nivojih in poskrbeti, da se vzpostavijo mehanizmi nadzora in kontrole tako, da bi vsak ne glede na ime in priimek dobil po prstih, če bi jih stegnil preko meje. 

Odvrnil je, naj bolj preciziram kaj in od koga kaj zahtevam, da ne razumejo povsem, kaj želim.Ko sem ponovil, da sem javno na nacionalni televiziji naznanil kazniva dejanja odgovornih oseb (naštel sem funkcije) in so zdaj na vrsti tožilci, ki morajo po uradni dolžnosti opraviti svoje delo zdaj do svojih nadrejenih in ostalih, ki so opuščali dolžna ravnanja, ko so poleg tega zlorabljali svoj uraden položaj in pravice. Mi vsi davkoplačevalci plačujemo te servise za ukrepanje in jaz ne mislim pisati nobenih kazenskih ovadb.

Rekel sem mu naj nepolitično odgovori samo z DA ali NE na naslednje vprašanje. Ali ste za to gospod Predsednik Pahor, da se v tej državi končno postavi odgovornost do ljudi, ki smo jih na položajih plačevali davkoplačevalci, ti pa so vseskozi opuščali dolžna ravnanja, tudi v primerih, ko je šlo za najtežja kazniva dejanja?

Odgovoril je z DA! Na to sem odvrnil, naj to takoj javno preko medijev priobči javnosti, kar bo največja podpora zahtevam, ki smo jih v OPS zapisali, jaz pa sem, da se uresničijo, zastavil svoje življenje.

Dodal sem še, da naj s svojim vplivom pomaga odpreti medijski prostor, saj je nepojmljivo, da leta 2014, v 21. stoletju vlada na nacionalnih medijih in drugje totalna cenzura.

Ni nakazal znamenja, da bo kaj od tega storil, ko je dodal, da sva si malce podobna po karakterju v smislu trme, vztrajati, kar pomeni, da bo žal še moral priti, morda večkrat. 

Odvrnil sem, da ne vem, kdaj je bil on vztrajen in trmast pri svojih zahtevah za družbeno dobro, saj je ves čas zraven, postreščki mu odpirajo vrata, hodi po rdečih preprogah, sedi v ohlajenih, pozimi pa v toplih sobanah, za razliko od mene, ko so me že leta 1994 s stalinistično čistko spravili v nezavidljiv položaj. Leta 1998 pa so me dokončno zbrcali iz sistema in to samo zato, ker nisem hotel, kot častnik slovenske vojske sodelovati pri njihovih umazanih rabotah. Po tem, ko nisem odnehal, čeprav sem ostal brez službe, kariere in družine, so me vtaknili v montirane sodne postopke, ki trajajo že 11 let, v katerih sem takorekoč brez odvetnikov (1x me je branil en odvetnik in to po prvi oprostilni sodbi, da sem si prihranil nekaj živcev, pa še sam se je ponudil) argumentirano zavrnil vse zlagane obtožbe in so sodniki spisali že tri oprostilne sodbe v teh nedopustnih procesih. Tako da je med mano in njim velikanska razlika.

Na moje izvajanje ni imel komentarja, ostal pa je zelo zamišljen. Dodal sem, da naj ne bo zamišljen, ker je mera polna, pa ne samo pri meni, ampak tudi pri narodu. 

Dodal je, da sem izgubil živce na RTV SLO na soočenju za referendum o arhivih, ko sem mu nato razložil, da niti mimogrede nisme izgubil živce, temveč sem "udaril" po mizi, tako kot bi to storil vsak normalen in pokončen človek, ko je prepričan, da je oblastniške tiranije in sprenevedanja dovolj.

Na to sem pa jaz hudomušno vprašal zakaj neki je on nehal govoriti o stricih iz ozadja. Ko sem bil, ko je to počel, potem ko so mu zrušili vlado, prav navdušen in sem že mislil, da se mu bo uspelo sneti s povodca. Dodal sem, da se sprašujem, kaj so mu dali oziroma s čim, s kakšno grožnjo so ga ustavili? Je bilo dovolj dogovor, da prevzame predsedniški položaj, s katerega še ni storil nič takega, kar ne bi bilo povšeči stricem iz ozadja?

Precej kislo se je nasmehnil in rekel, da ga z ničemer niso ustavili, predsednik je postal pa izključno zato, ker nikoli ni ukradel niti centa. Rekel sem, da to verjamem, a nisem prepričan, da ni kaj drugega še v rokah oblastnikov iz ozadja s čimer so ga utišali, mu dali kar si je itak želel, pa je mir v deželi. 

Potem je moral oditi, pri čemer je ponovil, da bo moral žal še priti (pa ne zato, ker bi me ne maral), ampak ker sem trmast in ga skrbi za moje zdravje. Z nasmehom sem mu povedal in mimiko, da vem, kako njega skrbi za moje zdravje. Njih vse bolj skrbi za njihove stolčke. 

Pred pozdravom sem samo še dodal, da bo naslednji pogovor, če bo, uraden s snemanjem ali z natančnim zapisnikom, takole rekla kazala, brez zapisanih zahtev, brez dogovora in sklepov, je možno manipulirati in zavajati.

Odgovora na to mojo zahtevo ni bilo, postrešček mu je odprl limuzino in odšel je v noč.

To sem zapisal, da se ne pozabi. Ves čas pogovora je z mano stal dolgoletni prijatelj, ki je zapisnik prebral in me vprašal, če sem snemal, ker sem tako natančno vse zapisal. Odvrnil sem, da imam zelo dober spomin, še posebej, ko gre za slovenski narod pomembne pogovore. 

Še dodam, lepo je biti danes na visoki funkciji, ko imajo tovarišija lepe tajnice, fikuse, prvovrstno hrano, postreščke, rdeče preproge, sobane, limuzine in vse obilje na račun obubožanega in izčrpanega naroda. Ter seveda še plače, dnevnice in še marsikaj, kar sploh ne vemo.

KAJ PA ODGOVORNOST, TOVARIŠIJA?

Vsako divje veselje se običajno tudi divje konča (Shakespeare)

Slovenski narod vam bo za vaše veseljačenje in buržoazijske pojedine izstavil račun, ne tega pozabiti!