Kadar ljudi nagradiš za pohlep, pohlep postane kvaren motiv. Kadar pogoltno izkoriščanje zemljinega naravnega bogastva enačimo s skoraj svetniškim statusom, kadar otroke učimo, naj posnemajo ljudi z neuravnoteženim življenskim slogom, in kadar obsežne dele prebivalstva določimo za podložne elitni manjšini, kar kličemo po težavah. In jih dočakamo.
John Perkins

Prebral sem knjigo avtorja Johna Perkinsa z naslovom Confessions of an Economic Hit Man. Prevod v slovenščino z naslovom Izpovedi ekonomskega morilca je novembra 2012 izdala založba Sanje .

Leta 1982 je John Perkins v uvodu knjige z delovnim naslovom Vest ekonomskega morilca, zapisal:

Ekonomski morilci (EM) so izdatno plačani profesionalci, ki iz držav po vsem svetu z goljufijo izžemajo biljone dolarjev. Denar iz Svetovne Banke (WB), Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID), in drugih organizacij za mednarodno «pomoč« preusmerjajo v blagajne velikih korporacij in žepe peščice premožnih družin, ki imajo v rokah naravne vire tega planeta. Njihove metode so prevare v finančnih poročilih, prirejanje volitev, podkupovanje, izsiljevanje, seks in umori. Igrajo igro, ki je stara toliko kot imperij, vendar je v času globalizacije dobila nove, strahovite razsežnosti.
Jaz že vem, bil sem EM.

Knjiga je bila posvečena predsednikoma dveh držav, ki sta bila njegovi stranki, ki ju je spoštoval in ju imel za sorodni duši - to sta bila Jaime Roldós, predsednik Ekvadorja in Omar Torrijos, predsednik Paname. Oba sta tik pred tem umrla v strmoglavljenju letala in njuna smrt ni bila naključna. Bila sta umorjena, ker sta nasprotovala bratovščini korporativnih, vladnih in bančnih voditeljev, katerih cilj je globalni imperij.

Kadar EM-jem ni uspelo politikov pregovoriti, so v igro vstopili druge vrste plačanci, s strani CIA-je odobreni šakali.

Avtorja Johna Perkinsa so prepričali, da je pisanje knjige opustil. Sam pravi, da se je v naslednjih dvajsetih letih pisanja lotil še štirikrat. Na odločitev, da začne ponovno pisati, je vsakokrat vplivalo svetovno dogajanje: ameriška invazija na Panamo 1989, prva zalivska vojna, Somalija, vzpon Osame bin Ladna. Vedno znova pa so ga grožnje ali podkupnine pripravile do tega, da odneha.

Leta 2003 mu je predsednik večje založbe v lasti vplivne korporacije potem, ko je prebral osnutek tega kar je sedaj Izpovedi ekonomskega morilca dejal, da je to »napeta zgodba, ki jo je potrebno povedati«. Predlagal pa mu je, da osnutek predela v leposlovno delo, ker si zaradi morebitnega nasprotovanja globalnega vodstva korporacije, ne želi tvegati z izdajo.

John Perkins v nadaljevanju pravi, da se je našel pogumnejši založnik, ki ni v lasti mednarodne korporacije in ta je privolil v izdajo. Strinjal se je, da je to zgodba, resnična zgodba njegovega življenja, ki jo je potrebno predstaviti javnosti.

Perkinsova življenska zgodba, je zgodba o tem, kako smo se znašli v položaju, v katerem smo, in zakaj se trenutno soočamo s krizami, ki se zdijo nepremostljive. 11.september 2001 je bil trenutek, ki je v njegovo življenje prinesel odločitev, da ne bo več samo sedel in opazoval, kako EM-ji Ameriko spreminjajo v globalni imperij.

11.septembra 2001, je ob napadu na WTC-ja umrlo 3000 ljudi, isti dan je v svetu zaradi lakote in z njo povezanih vzrokov umrlo 24.000 ljudi. Po Perkinsovih podatkih sleherni dan na svetu umre 24.000 ljudi, ker nimajo dostopa do hranljivih živil. Po njegovem je zgodbo potrebno povedati tudi za to, ker so Združene države Amerike prvič v zgodovini zmožne zaradi denarja in moči, vse to spremeniti.

Tisto, kar je Perkinsa nazadnje prepričalo, da obide vse grožnje in podkupnine, je bil odgovor njegove hčere Jessice, ko ji je zaupal svoje strahove: »Brez skrbi, očka. Če se spravijo nate, bom stvari naprej peljala jaz. To morava narediti za vnuke, ki ti jih bom, upam nekoč dala!«

John Perkins je svojo pot začel ko regrut Agencije za nacionalno varnost NSA (National Security Agency) leta 1971. Njegova mentorica Claudine ga je takoj na začetku poučila: »Moja naloga je, da te izoblikujem v ekonomskega plačanca. Za tvojo vpletenost ne sme vedeti nihče – niti tvoja žena.«

»Ko si enkrat v tem, si v tem do smrti.

Od mentorice je dobil zelo jasno pojasnilo, kaj bodo od njega zahtevali. Njegova naloga bo »vzpodbuditi svetovne voditelje, da postanejo del širokega omrežja, ki skrbi za ameriške trgovinske interese. Ti voditelji se na koncu ujamejo v past dolga, ki zagotavlja njihovo lojalnost. Nanje se lahko obrnejo, kadarkoli se jim zahoče – da zadovoljijo svoje politične, gospodarske ali vojaške potrebe. V zameno svojim ljudem prinesejo industrijske cone, elektrarne in letališča ter tako okrepijo svoj politični položaj. Lastniki ameriških inženirskih/gradbenih podjetij pa bajno obogatijo.«

Ljudi s podobno vlogo, kot so bili v začetku EM-ji je danes več. Imajo bolj evfemistične nazive in sprehajajo se po hodnikih Monsanta, General Electrica, Nika, General Motorsa, Wal-Marta in skoraj vsake druge večje korporacije v svetu. Perkins pravi, da so v zelo stvarnem smislu Izpovedi ekonomskega morilca toliko kot njegova tudi njihova zgodba.

Korporacije, vlade in banke (korpokracija) v težnji, da bi povečale globalni imperij, ob podpori svoje finančne in politične moči zagotavljajo, da šole, podjetja in mediji podpirajo tako zavajajoči koncept, kot njegove posledice. Življenje tistih, ki »jim uspe«, in njihove pritikline – graščine, jahte in zasebna letala – se predstavlja kot vzor, ki naj bi nas vzpodbudil, da trošimo, trošimo, trošimo.


Za konec pa še nekaj zanimivih podrobnosti iz knjige:

Ideja jasne usode - Manifest Destiny v 40. letih 19.stoletja

Osvojitev Amerike je bila božji ukaz. Bog, ne človek, je naročil uničenje staroselcev, gozdov in bizonov, izsuševanje močvirij in usmerjanje rek ter razvoj gospodarstva, ki temelji na nenehnem izkoriščanju delovne sile in naravnih virov. Link

> Monroejeva doktrina napisana leta 1823, je bila podlaga za korak naprej.

> V 50. in 60. letih 19. stoletja so jo uporabili za podkrepitev trditve, da imajo ZDA posebne pravice po vsej polobli, tudi pravico do invazije na katerokoli državo v Srednji ali Južni Ameriki, ki ne bi hotela podpreti ameriških politik.

> Teddy Roosevelt je Monroejevo doktrino uporabil, da je upravičil ameriško posredovanje v Dominikanski republiki, v Venezueli in v času »osvobajanja« Paname izpod Kolumbije.

> Taft, Wilson in Franklin Roosevelt so se nanjo oprli pri širjenju panameriških aktivnosti Washingtona do konca druge svetovne vojne.

> V drugi polovici 20.stoletja so ZDA izkoristile grožnjo širjenja komunizma in z njo upravičile širjenje tega koncepta v države po vsem svetu, med drugim v Vietnam in Indonezijo.

> V začetku 21. stoletja so ZDA izkoristile grožnjo terorizma in tako ponovno upravičile širjenje tega koncepta, med drugim v Afganistan in Irak


Osnovni princip funkcioniranja sistema imperija: NSA in CIA najdejo potencialne kandidate za EM-je, jih usposobijo nato pa jih zaposlijo mednarodne korporacije. EM-jev nikoli ne plačuje vlada, temveč plačo prejemajo iz zasebnega sektorja. V primeru, da bi se nihovo umazano delo razkrilo, bi ljudje to pripisali pohlepu korporacij in ne vladni politiki. Korporacije, čeprav plačane s strani vladnih agencij in njihovih multinacionalnih bančnih vzporednic, so varne pred nadzorom kongresa in javnosti. Zaščitene pa so tudi z množico zakonodajnih iniciativ kot so: zakoni o blagovnih znamkah, mednarodni trgovini in pravici dostopa do podatkov (zakoni FOI).
EM-ji tako kot mafijske različice nudijo usluge. To so posojila za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, pristanišč, letališč ali industrijskih con. Pogoj je, da vse to gradijo ameriška gradbena in inženirska podjetja. Denar se iz bančnih uradov v Washingtonu nakaže na račune poslovnih pisarn v New Yorku, Houstonu ali San Franciscu. Država prejemnica pa mora odplačati vse, glavnico plus obresti. V primeru, da prejemnica ni sposobna več odplačevati dolga, se zahteva del plena: nadzor nad glasovi v Združenih narodih (UN), izgradnja vojaških oporišč, dostop do dragocenih virov (nafta ali Panamski prekop). Dolžnik še vedno dolguje denar – globalnemu imperiju pa se doda nova država. Sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen.


Chas T. Main Inc. – zaprta korporacija, ki je bila delodajalec Johna Perkinsa. Zaščitni znak diskretnost; imeli so opravka z državnimi voditelji in izvršnimi direktorji. Spoštovanje strogih pravil zaupnosti. Stiki z mediji so tabu. Konkurenti Maina: Arthur D. Little, Stone & Webster, Brown & Root, Halliburton, Bechtel.

Glavni akterji v politiki:

Robert Mc Namara – direktor načrtovanja in finančnih analiz v Ford Motor Company, predsednik Ford Motor Company, obrambni minister v Kennedyevi vladi, predsednik Svetovne banke (WB), Svetovna banka postane akter globalnega imperija.
George Shultz - finančni minister v Nixonovi vladi, predsednik sveta za gospodarsko politiko, predsednik družbe Bechtel, zunanji minister v Reaganovi vladi.
Caspar Weinberger – podpredsednik in vodja pravne službe Bechtela, obrambni minister v Reaganovi vladi.
Richard Helms – direktor CIA v Johnsonovi vladi, veleposlanik v Iranu v Nixonovi vladi.
Richard Cheney - obrambni minister v vladi Georga H.W.Busha, predsednik Hulliburtona, podpredsednik v vladi Georga W. Busha.
George H.W.Bush - ustanovitelj družbe Zapata Petroleum Corp, ameriški veleposlanik v OZN v času Nixona in Forda, direktor CIA v Fordovi vladi, predsednik ZDA

Naslednja: Izpovedi ekonomskega morilca EM 2