Prejšnja: Izpovedi ekonomskega morilca EM 1

Panama – Leta 1889, ko je francoski gradbenik Ferdinand Lesseps končal gradnjo kanala med Atlantikom in Tihim oceanom je bila Panama del Kolumbije. Projekt se je zaključil s finančnim polomom. V prvih letih dvajsetega stoletja so ZDA zahtevale, da Kolumbija podpiše, sporazum, po katerem bi ožina pripadla severnoameriškemu konzorciju. Kolumbija ni privolila. Leta 1903 je predsednik Roosevelt poslal v igro ameriško vojno ladjo Nashville. Ameriški vojaki so ujeli in ubili poveljnika lokalne milice in Panamo razglasili za samostojno državo. Nameščena je bila marionetna vlada in podpisan sporazum o Panamskem prekopu, ta je vzpostavil ameriško cono na obeh straneh bodočega kanala, legaliziral ameriško vojaško posredovanje in Washingtonu podelil dejanski nadzor nad to novoustanovljeno »neodvisno« državo. Sporazum sta podpisala ameriški zunanji minister Hay in francoski gradbenik Phillipe Bunau-Varilla. Panama je bila na osnovi dogovora med američanom in francozom prisiljena zapustiti Kolumbijo, da bi služila Združenim državam. Američani so postavili več marionetnih vlad in nekajkrat v tem času vojaško posredovali v Panami. V sedemdesetih pa se je pojavil Omar Torrijos, ki je začel gibanje za pravice Paname, zunaj okvira komunistične ideologije in brez zatrjevanja, da je njegovo gibanje revolucija. Trdil je, da ima Panama svoje pravice – do suverenosti nad svojim ljudstvom, zemljo in kanalom, ki jo razpolavlja – in da so te pravice enako legitimne in v enaki meri podeljene od Boga, kot katerekoli od tistih, ki jih uživajo ZDA. Leta 1977 je predsednik Omar Torrijos v pogajanjih s predsednikom Carterjem izpogajal nova sporazuma, ki sta kanalsko cono in sam prekop prenesla nazaj pod nadzor Paname. Sporazum je bil ratificiran v kongresu z enim glasom razlike. Konservativci so obljubili maščevanje. Nova Reaganova administracija je poslal v Panamo šakale. Torrijos se ni ustrašil in vdal, izgnal je SIL (Summer Institute of Linguistic) in zavračal zahteve po ponovnih pogajanjih o sporazumu o Panamskem prekopu. 31.julija 1981 je Omar Torrijos umrl v letalski nesreči. Leta 1990 predsednik Bush uprizori nelegalno in enostransko invazijo na Panamo.

Iran - Leta 1951 Kermit Roosevelt, agent CIA, z grožnjami in podkupninami pridobi ljudi za demonstracije proti demokratično izvoljenemu iranskemu predsedniku Mohamedu Mosadeku, ki se je uprl britanskemu naftnemu podjetju (predhodniku BP), ki je izkoriščalo iransko nafto. Mosadeka je po padcu zamenjal proameriški šah Mohamed Reza Pahlavi in postal nesporni diktator. Način poseganja v drugo državo je bil v naslednjih letih izpiljen in dodelan tako, da je preprečil kakršnokoli odgovornost ameriške vlade za nastalo situacijo.

Gvatemala – United Fruit Company je bila gvatemalski Panamski prekop. Ustanovljena je bila ob koncu prvega desetletja 19.stoletja in je postala ena najmočnejših sil Srednje Amerike.
Demokratično izvoljeni predsednik Jacobo Arbenz je napovedal agrarne reforme (70% zemlje je bilo v lasti 3% gvatemalcev). United Fruit Company je bila najbolj zatiralska posestnica v Gvatemali, Kolumbiji, Kostariki, Kubi, Jamajki, Nikaragvi, Santu Domingu in Panami.
United Fruit je sprožila javnomnejsko kampanjo in obdolžila Gvatemalo za del ruske zarote in sovjetski satelit. Leta 1954 je CIA zrežirala državni udar. Na oblast je postavljen Carlos Castillo Armas, desničarski diktator. V zahvalo je vlada preklicala agrarno reformo, ukinila davke na obresti in dividende, izplačane tujim vlagateljem, odpravila tajne volitve in za zapahe spravila na tisoče svojih oporečnikov. V času, ko je bil John Perkins aktiven v Gvatemali, je bil lastnik United Fruit Company Zapata Oil , podjetje Georga H.W. Busha takrat veleposlanika pri OZN.

Ekvador – SIL (Summer Institue of Linguistic) evangeličanska misijonska družba iz ZDA, je prišla v Ekvador pod krinko preučevanja, beleženja in prevajanja staroselskih jezikov. Vsakokrat, ko so odkrili nova nahajališča nafte, so člani SIL-a odšli tja in staroselce prepričevali naj se preselijo v misijonske rezervate, kjer bodo dobili hrano, zdravstveno oskrbo in izobrazbo pod pogojem, da zemljo prepišejo na naftne družbe. Družbo SIL so financirale Rockefellerjeve dobrodelne ustanove. Potomec družine John D. Rockefeller je ustanovil Standard Oil, ki se je kasneje razbil na Chevron Exxon in Mobil. Od vsake 100 $ vredne količine surove nafte, načrpane iz ekvadorskega pragozda, naftne družbe dobijo 75$. Od preostalih 25$ se morajo tri četrtine nameniti za odplačevanje zunanjega dolga. Večina ostanka pokrije vojaške in druge vladne stroške – kar pomeni, da za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči revnim ostane 2,5$. Demokratično izvoljeni predsednik Jaime Roldós je s programom »politika ogljikovodikov« , ki je temeljil na predpostavki, da je nafta ekvadorski naravni vir, želel pomagati največjemu odstotku prebivalstva. Od naftnih družb je zahteval reformacijo odnosa do države. Predlog zakona je bil dan v obravnavo v parlament. 24. maja 1981 je Jaime Roldós umrl v letalski nesreči.

Savdska Arabija – OPEC 18.marca 1974 prekliče embargo na izvoz nafte. Cena sodča nafte se dvigne iz 1,39 $ na 8,32 $. Savdska blagajna se začne polniti z miljardami dolarjev. Zaščita oskrbe z nafto je vedno bila ameriška prioriteta. Američani se začnejo pogajati s Savdijci in jim ponudijo tehnično podporo, vojaško opremo in urjenje in priložnost, da državo popeljejo v 20.stoletje v zameno za petrodolarje in zagotovilo, da nikoli več ne bo prišlo do naftnega embarga. Ustanovijo skupno ekonomsko komisijo JECOR. Koncept je bil, da se s Savdskim denarjem najemajo ameriška podjetja za razvoj Savdske Arabije. Komisija je bila neodvisna, čeprav je generalno vodenje in fiskalna odgovornost bila podeljena ameriškemu finančnemu ministrstvu. V obdobju več kot 25 let bi se naj porabilo miljarde dolarjev, brez nadzora kongresa. V igri niso bila ameriška sredstva. Ministrstvo za finance je v vlogo svetovalca povabilo tudi podjetje Chas T. Main Inc. Načrt je predvideval vzorčni primer izgradnje kompletne infrastrukture v državi, ki bi ga lahko kasneje koristili tudi drugje, naprimer v Iraku in Iranu. Amerika je od Savdske Arabije pred začetkom izvajanja projekta zahtevala zagotovilo, da bodo v primeru naftnega embarga drugih držav Savdijci Ameriki zagotovili dobavo nafte, Amerika pa jim bo zagotovila nedvoumno politično in po potrebi vojaško podporo, ki bi jim zagotovila obstanek na oblasti. Amerika je postavila še dodaten pogoj, da Savdska Arabija kupi s petrodolarji ameriške državne vrednostne papirje; v zameno za to pa bo ameriško ministrstvo za finance obresti od teh vrednostnih papirjev potrošilo na način, ki bo Savdski Arabiji pomagal izplavati iz srednjeveške družbe v moderni industrializirani svet. Načrt, ki so ga zasnovali 1974 je predstavljal novo vrsto politično-gospodarskega orožja. Zadeva Savdskoarabsko pranje denarja in Skupna komisija sta ustvarili tudi precedens v mednarodnem pravu. Ko je leta 1979 ugandski diktator Idi Amin dobil azil v Savdski Arabiji, so Američani sicer potihem nasprotovali, uradno pa niso ukrepali, da ne bi ogrozili dogovora z Savdijci. Savdski Arabiji je tudi bilo dovoljeno igrati vlogo financiranja mednarodnega terorizma. ZDA niso skrivale želje, da bi Saudov dvor financiral afganistansko vojno Osame bin Ladna proti Sovjetski zvezi v 80. letih. Riad in Washington sta mudžahidom po ocenah skupaj prispevala 3,5 miljarde dolarjev. Ob koncu leta 2003 so pri U.S. News & World Report naredili izčrpno raziskavo z naslovom »Savdska naveza«. Od poznih 80.let dalje so savdskoarabske kvaziuradne dobrodelne ustanove postale vir sredstev za hitro rastoče gibanje džihad. Savdska darežljivost je poskrbela tudi za to, da so ameriški uradniki zamižali na obe očesi. Avtor pravi, da ga zgodba o povezavah med družino Bush, Saudovim dvorom in družino bin Laden, ki jo je objavil Vanity Fair, ni presenetila.

Irak
Perkins je imel kot predsednik IPS-a in svetovalec v Swecu ob koncu 80. in večino 90. let dostop do informacij o Iraku. Ostal je vstiku z ljudmi, ki so delali za Svetovno banko, USAID, IMF in z ljudmi iz Bechtela, Halliburtona in drugih inženirskih in gradbenih podjetij. Reaganova in Busheva administracija sta hoteli v Iraku narediti novo Savdsko Arabijo. Sadam se je zavedal, da so Savdijci deležni posebne obravnave s strani Amerike. Irak je bil za Ameriko veliko bolj pomemben kot je bilo videti od zunaj. Irak je pomemben zaradi nafte, vode (Eufrat, Tigris) in geopolitike. V privatizacijski mrzlici so se velike družbe začele ozirati po vodovodnih sistemih v Afriki, Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Danes je splošno znano, da ima tisti , ki obvladuje Irak, ključ prevlade na Bližnjem vzhodu. Irak je skupaj s Panamo prispeval k mevžasti podobi Georga W. Busha. Sadam Husein ni nasedel EM-jem, naredil pa je potezo, napad na Kuvajt, ki je Ameriki dal, zaradi kršitve mednarodnega prava, povod za vojaški poseg. To, da je Bush samo leto dni prej, z nelegalno in enostransko invazijo na Panamo kršil mednarodno pravo, ni bilo primerljivo S Huseinovo invazijo na Kuvajt. Amerika s 500.000 vojaki napade Irak in reši Kuvajt.

Zgodbo po 9/11 pa je zanimivo prebrati zaradi zanimivih podrobnosti o vzporednih dogajanjih v drugih delih sveta.

Pa še nakaj malega o družini Bush

V reviji Vanity Fair so zapisali:«Ko je Bush zasedel mesto v odboru, so se Harkenu /Harken Energy Corporation/ začele dogajati krasne reči – nove investicije, nepričakovani viri financiranja, srečna naključja s pravicami za črpanje.«

Dogajanje je komentiral odvetnik, specializiran za energetiko in podpornik republikanske stranke, ob kavi v koktajl baru WTC-ja. »Ne vem, ali je zares vredno,« je nadaljeval in žalostno zmajeval z glavo. »Je vredno postaviti na kocko podpredsedniško mesto za sinovo kariero?«
Perkins nadaljuje – »Bil sem manj presenečen kot kolegi, ampak najbrž sem imel svojevrsten pogled. Delal sem za vlade Kuvajta, Savdske Arabije, Egipta in Irana, seznanjen sem bil s politiko Bližnjega vzhoda in vedel sem, da je Bush tako kot direktorji Enrona del omrežja, ki smo ga ustvarili jaz in moji kolegi EM-ji; to so fevdalni gospodarji in plantažni posestniki.«