17. septembra je bil na FF kolokvij o filozofiji športa, kjer sem v svojem ekspozeju tematiziral človekove pravice in spol v športu. V nadaljevanju lahko preberete III. del mojega seminarja.

Sinhrono plavanje z vsemi svojimi derivati ima sicer dolgo tradicijo, ki sega celo v 18. stoletje. Z nekakšnimi vajami v vodi (ob spremljavi glasbe) so začeli moški. Tudi v 20. stoletju so »sokolske vaje« v vodi izvajali najprej in predvsem moški. No, s svojo tendenco po estetiki, ki se motivacijsko napaja iz kastracijskega kompleksa, so se s plesom na vodi začele vse bolj ukvarjati in pojavljati na nastopih oz. tekmovanjih predvsem ženske. Ker pa vse-ameriška študentska organizacija  in/oz. amatersko-športno združenje nekako nista pustila skupinskega nastopanja deklet in fantov oz. moških in žensk, se je sinhrono plavanje prijelo bolj pri nežnejšemu spolu – fantje so se v vodnih športih »umaknili« v tekmovalno plavanje, skoke v vodo in vaterpolo (in seveda »čolnarjenje«, torej veslanje, jadranje). Na Olimpijskih igrah pa se je sinhrono plavanje kot tipično (severno) ameriški šport pojavilo šele 1984 v Los Angelesu, čeprav je bila kot predstavitvena panoga na sporedu že leta 1952 v Helsinkih. Na Olimpijskih igrah so svetovnih prvenstvih so dotlej tekmovale le ženske[1] – posamično in v paru (pozneje tudi v skupinskih plesih po 8 tekmovalk/plavalk), kljub temu, da so npr. v Ameriki imeli že leta 1945 državno prvenstvu (v Kanadi pa že leta 1926), na katerem so tekmovali tudi moški, celo v medsebojno v paru – zaradi konservativnosti se v kopalke oblečenim moškim in ženskam ni dovolilo nastopati/plesati skupaj. Na svetovnih tekmovanjih so se tako pojavljale le ženske. Delna izjema so bile vse-ameriške športne igre, ker je bilo sinhrono plavanje pač ameriški šport. Leta 1973 v Beogradu je bilo v okviru Mednarodne plavalne/»vodne« zveze (FINE) končno prvo svetovno prvenstvo tudi v sinhronem plavanju, vendar samo za ženske. Zanimivo je, da sta leta 1949 ne Ameriških študentskih športnih igrah v paru zmagala Lee Embrey in (Al)Bert Hubbard, za katera se predpostavlja, da sta bila geja (takrat je bila javno deklarirana/izpovedana homoseksualna spolna usmeritev pač tabu). Bertu Hubbardu pa so prepovedali tekmovati na mednarodnih tekmovanjih. Hubbard je bil v solo nastopu mladinski ameriški prvak leta 1954, vendar je moško sinhrono plavanje kot šport takrat počasi (in začasno) utonilo v pozabo oz. izzvenelo, ker je bilo premalo moških kandidatov za tekmovalno sinhrono plavanje, kljub veliki popularnosti Esther Williams in njenega filmskega (in umetniškega) »plesa na vodi« .[2]

Obnovljeno nelagodje v kolesju športa, torej (ameriškega) sinhronega plavanja, posledično pa tudi MOK in FINE je na prehodu v 21. stoletje vnašal ameriški sinhroni plavalec Bill May.[3] Svoj čas – pred petnajstimi leti – je veljal za najboljšega sinhronega plavalca na svetu. Vendar je treba ob tem dodati, da je bil takrat tudi eden redkih, ki se je zelo intenzivno ukvarjal s sinhronim plavanjem. V tistih časih, in še danes, je (bilo) sinhrono plavanje – vsaj skupinsko – ekskluzivna domena žensk. Prav May pa od nedavnega velja za prvega moškega, ki je bil nosilec medalje v sinhronem plavanju na Svetovnem prvenstvu, in to v disciplini mešani pari. May je s svojo vztrajnostjo t. r. odgovoren, da se je ta disciplina sploh (ponovno) vzpostavila oz. obdržala na sporedu (tekmovalnega) sinhronega plavanja. May si je mnogo let prizadeval uvrstiti se v kakršnokoli disciplino – bodisi solo, v paru ali pa celo v skupinskem »vodnem plesu« – pa so se temu upirali tako v Ameriški zvezi za sinhrono plavanje, kot tudi v FINE in MOK. Solo »plesi« (v/»na« vodi) in mešani tandemi/pari/dueti so se v Ameriki (ponovno) pojavljali že pred 25-imi leti, okrog leta 1990. Pobudniki in moško-spolni oboževalci so bili od vsega začetka geji – npr. Stephan Miermont,[4] kar so seveda tudi še sedaj. Med najbolj vnetimi ljubitelji moškega sinhronega plavanja so francoski geji, ki so združeni v Paris Aquatique.[5] Mnogi geji že od prvih pojavljanj Maya v tekmovalnem sinhronem plavanju mislijo, da je May gej – no, pri 36-ih letih je sicer May še vedno samski. Sam pa je – vsaj leta 2004 – trdil, da bi se nekoč rad poročil s sinhrono plavalko.[6] Na Mayovo nesrečo sta se MOK in FINA v času uspešno ubranila moškega sinhronega plavanja. Prav MOK je Mayu preprečil/onemogočil udeležbo že na OI v Sydneyju (2000) in potem tudi v Atenah (2004), četudi bi ga takrat Ameriška zveza za sinhrono plavanje uvrstila v reprezentanco/ekipo.[7] No, na zadnjem Svetovnem prvenstvu v vodnih športih – torej tudi v sinhronem plavanju – v Kazanu (julij 2015) je FINA popustila: Bill May se je – po 11-letni tekmovalni pavzi (v dobre pol leta) – vrnil na »tekmovališče«, torej bazensko prizorišče SP in se dokopal do dveh zgodovinskih medalj (kot prvi moški) – in to z dvema različnima partnericama/soplavalkama (Chrisitna Jones in Kristina Lum Underwood).[8]

Človekove pravice in LGTB ideologija

Do pred desetletjem je bila nekako nedotaknjena oz. neosvojena trdnjava ekskluzivno ženskega športa samo še ritmična gimnastika. No, pa so Tajvanci in (južni) Korejci, pa tudi Japonci na nek sprevržen način dobesedno »zasrali« tudi to, nekoč ekskluzivno žensko, športno panogo. Danes se v ritmični gimnastiki pojavljajo tudi Evropejci (predvsem Španci). Zato ostaja nedotaknjeno ženska športna panoga samo še (ženska) športna gimnastika, v kateri ostajata gred in dvovišinska bradlja ekskluzivno ženski orodji, pa tudi preskok in predvsem parter (z glasbeno spremljavo) sta za ženske bistveno drugače koncipirana. Čeprav … – ne bi se motili, če bi rekli, da nekje zagotovo obstajajo geji, ki bi kot neosvojljivo trdnjavo feminilnosti, radi osvojili in tekmovali tudi na gredi (in dvovišinski bradlji).

Se pa v športu pojavlja še kar nekaj problemov povezanih s spolom – torej s spolom in ne (toliko) s spolno usmeritvijo. Nekatere nacionalne panožne športne zveze – npr. odbojkarska – so že pred 20 leti napovedale, da se bodo, če bo sodelovanje transseksualnih/interseksualnih športnikov na OI legalizirano, uprle tej odločitvi. Prav odbojkarji, bolje rečeno odbojkarice, so že leta 1996 doživeli šok na Tajskem. Tajsko moštvo – bolje rečeno »ženstvo« (ekipa) – je bilo sestavljeno med drugim iz transseksualcev/interseksualcev in tra(ns)vestitov, trenerka pa je bila lezbijka.[9] Če se v športu začnejo množično pojavljati tra(ns)vestiti/transseksualci oz. interseksualci, lahko pride do kolapsa določene športne panoge. Nihče ne bo hotel biti vpet v takšno »anarhično« in glede spola neurejeno kolesje športa oz. panoge, ki bi bila kontaminirana z LeGeBiTrovsko logiko človekovih pravic. Sploh pa bodo ambiciozni starši (in njihovi otroci) noreli, če bodo v ženski/dekliški konkurenci tekmovale travestitske/interseksualne (hermafroditske/obojespolne) »fantinje«/ »dečkinje«. Moralna zagata je velika in postaja vse večja. Človekove pravice so tako ponesrečeno raztegljiv pojem/koncept, ki lahko zelo negativno vpliva na mnoge segmente športa, ko je na tapeti spol.

Je pa lahko ravno vprašanje spola v športu analitično in metodološko uporaben ovinek, ki da vsem, ki se ukvarjajo s pravicami LGBT, smernice pri reševanju problema pravic LGBT. Misliti spol v športu v povezavi z LGBT vprašanjem – in v povezavi z istospolnimi porokami in posvojitvami otrok – je smiselno v toliko, kolikor absurdne LeGeBiTrovske zahteve lažje pridejo do izraza. V luči povedanega se splača zastaviti nekaj na videz banalnih vprašanj:

• Ali se moški – npr. (feminilni) gej, ki se rad zgleduje po ženskah – lahko sklicuje na človekove pravice, še hoče tekmovati v sinhronem plavanju (tokrat imamo v mislih skupinskih vajah, pari so poglavje zase)?!
• Ali se moški/gej lahko sklicuje na človekove pravice, in na vsak način hoče kot moški tekmovati v ritmični gimnastiki, ki je resnično ekskluzivna ženska športna panoga in zadnja trdnjava feminilnosti, do katere se geji še niso dokopali?!
• Ali geji lahko nastopajo v športni gimnastiki v ženski konkurenci – tudi na gredi in dvovišinski bradlji in se v svoji zahtevi sklicujejo na človekove pravice? In: kaj bi se zgodilo, če bi moški v moški konkurenci na parterju začel poplesavati po glasbi kot ženska in se sklicevati na človekove pravice – torej bi izvajali ženske koreografije parternih vaj?!
• Ali se smejo geji oz. lezbijke sklicevati na človekove pravice in v istospolnem paru torej s še enim moškim/geji oz. še eno žensko/lezbijko nastopati v plesnih in/oz. športnih parih pri umetnostnem drsanju (isti problem se pojavi tudi v latinskoameriških in standardnih plesih)?! Ob očitnem absurdu bi se potem začeli sklicevati na človekove pravice – češ, da njihova spolna usmeritev ne sme biti kriva in diskriminirajoča v zahtevi, da plešejo s partnerjem istega spola.
• Ali smejo v mešanih dvojicah – npr. v (namiznem) tenisu, badmintonu, squashu ali kegljanju/bowlingu/balinanju, ne nazadnje pa tudi v ekipni tekmi v alpskem (in nordijskem) smučanju (mešani pari) – namesto žensk nastopati moški/geji oz. namesto moških pa ženske/lezbijke, in se pri tem sklicevati na človekove pravice?! Geji bi namreč zopet na pomoč klicali človekove pravice …
• V plavalnem športu se počasi vzpostavljajo tudi spolno mešane štafete.[10] Ali bi bilo pošteno, če bi se v mešani štafeti (4 x 50m ali 4 x 100m), v kateri naj bi plavali dve ženski in dva moška plavali vsi štirje moški?! Geji bi se v luči vseh aktualnih LeGeBiTrovskih prizadevanj in njihove logike lahko sklicevali, da njihova spolna umeritev ne bi smela biti problematična – ker se pač počutijo kot ženske – pri tem, da bi namesto žensk v takšnih štafetah, ali bi se celo silili nastopati v ženski konkurenci. Podobno kot Evropska in Svetovna plavalna zveza (LEN in FINA) se lahko novih, spolno mešanih disciplin umisli tudi mednarodna atletska zveza.
• In končno: Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke) v komediji Matiček se ženi?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti dikriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!

V luči povedanega pa še tale ščepec soli na LeGeBiTrovsko rano: ali je človekova pravica, da se moški poročajo s še enim ali pa kar dvema moškima/gejema – ženske/lezbijke pa s še eno oz. dvema ženskama/lezbijkama?! In da ne bo pomote: govorimo o (vhodnem) spolu v poroko, ne o spolni usmerjenosti …

Ali je človekova pravica ženske, običajno lezbijke – v starševskem paru/tandemu s še eno žensko/lezbijko –, da prevzame moško vlogo v očrtovanju, ki je domena moškega spola?! Ali sme moški/gej prevzeti vlogo matere, torej ženske v starševskem tandemu s še enim moškim/gejem?! Ali je to človekova pravica?! In – da ne bo pomote: govorimo o vhodnem spolu v starševanje in ne o spolni usmeritvi staršev.