Odločil sem se, da končno podam svoje psihoanalitično videnje razlik med t. i. sociopati in psihopati. Ta tema me provocira in kliče po (moji) psihoanalitični interpretaciji. Že dolgo mi leži na duši ambicija po (psihoanalitični) intervenciji na polje razumevanja sociopatov in psihopatov. Veliko je namreč nesporazumov in … – nobene dostojne razlage nisem zasledil, s katero bi bil zadovoljen. Mnoge interpretacije so me motile – npr. tele, ki jo je spisal priznani ameriški psiholog/kriminolog dr. Scott Bonn: https://www.psychologytoday.com/blog/wicked-deeds/201401/how-tell-sociopath-psychopath

Za začetek naj rečem, da je psihopatija nadrejen termin/pojem, kar bi pomenilo, da je vsak sociopat tudi psihopat. (Vsak navidezni sociopat seveda (še) ni psihopat.) Vsak psihopat pa ni nujno sociopat. Imeti »patijo« na psihi oz. »duši« (torej »bolezensko duševnost«), še ne pomeni, da bo tudi širša družba zaznamovana z dotično psihopatijo. Psihopati navadno zaznamujejo ožjo skupino soljudi in to najbližje soljudi – tiste, s katerimi prihaja v intenzivne stike (»sodelovanje«). Slednji ne morejo verjeti, da je lahko nekod tako in na tak način psihopatski, torej tako zelo nenormalen v svojih psihičnih občutenjih, navadno pa tudi dejanjih. Ne pozabimo: »socio« pomeni »družbo«. Psihopat, ki v družbo (»socio«) vnaša svojo psihopatijo pridobi status sociopata. Če psihopat ne intervenira na širše področje družbe – če ga družbe sama po sebi ne moti – ostane fiksiran oz. omejen na »interni« psihopatiji, ki jo občutijo redki posamezniki, ne pa cela družba. Sociopat ima svoje simbolne procese vtkane v družbo oz. preko družbe. Družbo uporablja zato, da se »zdravi«, da se »puca«. Njegovi simbolni procesi so vezani na družbo, družbene procese, družbeno strukturo.

Glede na to, da sem svoj čas veliko povedal – dajal intervjuje, pisal kolumne, bloge – o avstrijski »seksualni pošasti« Josefu Fritzlu (psihopatu) in da sem profiliral tudi norveškega ksenofobnega nacionalista Andersa Breivika, ki je bil – polega tega, da je bil psihopat – tudi sociopat, bom ravno na teh dveh primerih poskušal razložiti razlike.

Psihopat vselej nastane v otroštvu, v primarni družini (govorimo pa o moških psihopatih) – ker seveda velja tudi za sociopata (ki je podrejen pojem psihopatu).  Psihopata je kot otroka – torej, mislimo na dečka – zaznamovala predvsem ojdipalna/falična/kastracijska faza, v kateri se formirajo tudi temelji moralne razsodnosti (Nadjaz/Superego). Mnoge psihopate zaznamuje tudi predojdipalno in postojdipalno obdobje; toda temeljni problem psihopatov (in sociopatov) je napačen »Ojdip«. Psihopati imajo šibek Nadjaz oz. so t. r. brez Nadjaza. To pomeni, da jih v odraslosti vest ne peče, ko so, kadar so oz. če so, udeleženi v raznih kriminalnih dejanjih ali družbeno nesprejemljivi, čeprav legalnih, početjih. Tudi če počnejo moralno sporne oz. neetične stvari, ki so pravno-formalno gledano nekaznive, jih vest ne peče, ker imajo hud deficit v moralnem razsojanju (beri: v Nadjazu). Tudi sočutja ne premorejo – manko sočutja prihaja v paketu narcistične osebnostne motnje; v tem paketu pa je še šibek Nadjaz. Mnoge psihopatove življenjske odločitve so popolnoma spodletele, napačne, zgrešene – preprosto: psihopatske, »iracionalne«, čeprav (raz)um pri tem ne igral posebne vloge . V »kriznih« oz. stresnih situacijah ravnajo popolnoma iracionalno, skregano z vsako normalno pametjo/logiko, kot bi se laično reklo – seveda, ker Nadjaz Jaza ne zalaga s pravimi »vhodnimi podatki«. Torej se ta »skreganost« (z normalnim) napaja iz deficita v sami strukturi Nadjaza in ne v (Jazovem) (raz)umu. Narcistična deformacija (»Ego-manija«) sama po sebi ni ključen problem – ker: Jaz/Ego je predvsem koordinator Nadjazovih zahtev in imperativov Onega (ki jih Jaz – zaradi vpliva Nadjaza – lahko prelisiči). Njihov Jaz je načeloma lahko dokaj običajen (čeprav je pogosto okrnjen), vendar Ono nima prave opoziciji v Nadjazu. Načelo ugodja, ki je v osnovni ingerenci Onega, preplavi Jaz; (vpliva) Nadjaza praktično ni.

Psihopatov »poškodovan«, bolje rečeno nedograjen (predojdipski oz. materinski) Nadjaz, je navadno posledica bodisi odsotnosti močnega ojdipskega očeta, bodisi njegove (očetove) simbolne kastracije. (Latentno »poslanstvo« feminizma pa je ravno simbolna kastracija moških/očetov; in zato je feminizem tisti, zaradi katerega bodo psihopati in sociopati v bodoče rasli kot gobe po dežju – vsaj v Sloveniji.) Kombinacija s falično mamo (ki jo feminizem prav tako favorizira/obožuje) je nevarna v toliko, da deček mamo vidi kot pretečega kastratorja, torej kot osebo, ki ga lahko kastrira, ga naredi »ne-celega«. Mama pa je »bitje brez spolnih organov«, torej bitje brez penisa, in kot taka sploh ne bi smela vstopati v ojdipalni trikotnik kot preteči kastrator. Mama torej dečku ne sme vstopiti v ojdipalno fazo kot preteči kastrator! Dečku mora (vzgojne) meje postavljati oče – mama je tista, ki (brezpogojno) ljubi!

Vse opisane psihopatove osebnostne lastnosti in karakteristike, ki smo jih bežno omenili, na nek način držijo tudi za sociopata – pri slednjemu se psihopatove duševne anomaliji pač udejanjajo na družbeno odmeven način. Fritzl ni bil sociopat, ker je svojo infantilno-ojdipalno posebnost ni udejanjal v družbi, pač pa zgolj na samem, v svoji kleti (in v seksu s prostitutkami), ker tabuja incesta ni ponotranjil, saj ni imel ojdipskega očeta. Sociopat pa svojo patologijo lahko udejanja v družbi popolnoma mimo družinskega oz. seksualnega življenja. Čeprav: sociopat ima – tako kot psihopat – lahko precej »svojevrstno« seksualno življenje (prežeto z raznimi perverzijami/neobičajnostmi ali pa seksualnega življena t. r. nima). Psihopat, ki ima še izrazito (manifestirano) narcistično motnjo, lahko postane magneten za ljudske množice, lahko je celo politik, in svojo patologijo zelo subtilno inkorporira v družbo. Včasih ne moremo niti govoriti o njegovi sociopatiji – vsaj v manifestni obliki ne; pravega sociopatskega psihopata je mogoče razkrinkati šele po daljšem (strokovnem) opazovanju in natančnejšem (psihoanalitičnem) profiliranju. Mnogi  psihopati so namreč latentni sociopati oz. družbo s svojo psihopatijo zaznamujejo posredno in zelo »prefinjeno«, subtilno oz. subvertno. Manifestni sociopati (navadno so tudi manifestno narcistični) pa so družbeno odkrito moteči – preko svojih (narcističnih) dejanj oz. udejanjanja določenih (psihopatoloških) nezavednih procesov, ki imajo vselej tudi simbolno valenco (kar pomeni, da moramo dešifrirati latentno/simbolno strukturo njihovega početja).

Prav to se je zgodilo pri Breiviku. Ojdipskega očeta ni imel – zato ga vest ni mogla peči –, mama pa mu je zagodla tako, da mu je v življenje (v otroštvo) – v njegovo psihično realnost – ponesrečeno vpeljala svoje ljubimce. Breivik bi lahko bil preprosto mizogin, črtel bi ženske (ker je po svoje črtel mamo, ki je svoje ljubimce imela na nek način raje kot njega) …  Toda Breiviku je potlačena jeza do mame ven udarila v simbolni navezanosti na jezo do (multikulturne) države; tiste države, ki je bila odprta do tujcev (najbolj moteči so bili za Breivika muslimani). Ti tujci (prišleki, migranti, begunci) so bili simbolni nasledniki (zastopniki) tistih materinih ljubimcev (prvih »tujcev«, ki so malemu Andersu kradli mamico) – te prve »libidinalne lopove« je nekoč mama malemu Andersu t. r. servirala oz. jih vodila v njuno duo-harmonijo. Breivik bi lahko ostal na ravni klasičnega psihopata, če bi to svojo infantilno frustracijo zadržal v domači spalnici, s pogojem, da bi si prej našel  ženo/partnerico (privlačil ga bi verjetno lahko tudi seks s prostitutkami kot radikalnimi inverznimi nasprotnicami matere). Breivik bi bil lahko malce drugačni »infantilni libidinalni sceni« tudi serijski morilec (žensk). (To, da ni postal serijski morilce žensk, je »kriva« prav ljubeča mama, ampak ljubeča na svoj način – ker mama je imela v bistvu raje svoje ljubimce, kot svojega sina … ) Patologijo bi torej udejanjal doma, za štirimi stenami – npr. v obliki patološkega ljubosumja ali/in pa bizarnih spolnih praksah (verjetno tudi s prostitutkami). Lahko pa bi ženske »uporabljal« za izlive sadistične jeze (izvorno na mamo) v obliki ubijalskega sadizma). V družbi pa bi bil odmeven kvečjemu kot kakšen razgrajač na nogometnih tekmah, ker bi matični klub simbolno-nezavedno povezal z infantilno mamo. Nasprotnikove navijače bi nezavedno prepoznaval kot simbolne zastopnike materinih ljubimcev. Psihopatsko bi se vedel (le) v pretepih pred in po nogometnih derbijih. Breiviku pa je ojdipsko-postojdipksa (infantilna)patologija ven udarila v obliki ksenofobiji in nacionalizmu, kar je odrasli Breivik kronal s svojim masakrom na otoku Utoya skupaj s poprejšnjo razstrelitvijo ene od pomembnih državnih zgradbe. (Ne pozabimo: država je simbol matere, pa nogometni klub tudi!) Breivik je bil pametni psihopat (ne pa psihotik/paranoidni shizofrenik, kar so sprva mislili »strokovnjaki«), ki je svojo »vrnjeno« infantilno patologijo načrtno udejanil v družbi. Nor (psihotičen, shizofren) torej ni bil. Psihoza je bolezen, ki sicer lahko zaznamuje (ni pa to običaj) in klasičnega psihopata in sociopata. Ni pa vsak shizofrenik kar klasičen psihopat ali sociopat, kot ga/ju predstavljamo v tem tekstu. Je pa res, da je shizofrenik/psihotik tudi neke vrste psihopat. Vendar klasičen psihopat ni bolan – tako kot psihotik/shizofrenik – pač pa je zgolj osebnostno (z)moten. Uradna psihiatrija ga največkrat diagonosticira z »mejno osebnostno motnjo« (MOM), angl. »borderline«, z narcistično valenco. Mnogi psihopati so latentni narcisi (koliko narcistične motnje ima Fritzl je težko reči, ker je premalo uradnih podatkov o njem), sociopati pa so navadno tudi manifestni narcisi. Razni verski guruji so klasični narcisitični psihopati, ki so zaradi svojega učinka na družbo (ob enem) še sociopati.

PS: V II. delu teh mojih »predavanj« bom razložil še nekaj psihičnega (simbolno-nezavednega) ozadje psihopatov in/oz. sociopatov.