Kadar takole pišem, sem predvsem teoretski. Moja navidezna pristranskost, ki mi jo nekateri včasih očitajo, je največkrat posledica neznanja tistega, ki kritično ocenjuje moje pisanje, kot pa moje resnične pristranskost. V tokratnem pisanju bom t. r. »navijal« za psihopate – oz. bom o psihopatih (in sociopatih) pisal »pozitivno«. Seveda ne zato, ker so nekateri psihopati pozitivni, pač pa zato, ker nekateri psihopati opravljajo svoje(vrstno) družbeno poslanstvo na način, da bi si težko zamislili določene družbene (pod)sisteme, ki sedaj (relativno) dobro funkcionirajo, brez psihopatov. Rekel bi, da npr. bančništvo – vključno z borzami – t. r. ne bi moglo funkcionirati, če ne bi bilo »analnih« (brezčutnih in skopuških) psihopatov. Če se banalno izrazim: »Le kdo bi bil v srednjeveških inkvizicijskih časih rabelj, če ne bi bilo sadističnih psihopatov?!«

V sobota, 10.6.2017) sem si (še enkrat) ogledal izjemno zanimiv, nadležen in pretresljiv film – bolje rečeno grozljivko – z naslovom Nepredstavljivo (Unthinkable) s Samuelom L. Jacksonom, Carrie-Anne Moss in Michaelom Sheenom v glavni vlogi (iz leta 2010). (http://www.imdb.com/title/tt0914863/). Film je tako grozljivo in nepredstavljivo nadležen, da postane teorija moralnega razsojanja – posebej tista, vezana na Lawrencea Kohlberga – z vsemi testi moralnega razsojanja (spet) zelo nejasna, trhla in zapletena.

Za psihopate (in sociopate) je namreč značilno, da večinoma padejo na vseh znanih testih moralnega razsojanja. Osnovna značilnost (hudih) psihopatov (in sociopatov) je namreč domala popolna odsotnost sposobnosti pristnega (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. (Psihopate in sociopate je namreč mogoče rangirati po intenzivnosti/mošči njihove psihopatije.) Ampak v filmu Nepredstavljivo (Unthinkable) v liku Harolda Humphriesa (»H«), ki ga igra ravno Samuel L. Jackson, ne vemo, ali gre za (klasičnega) psihopata (brez Nadjaza), ali človeka z najvišjo stopnjo (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Mnoge njegove moralno sporne odločitve se zdijo na prvi pogled zelo/hudo psihopatske, vendar pa je jedro njegovih »psihopatskih« odločitev moralno precej konsistentno, torej zelo »na mestu«. Človek – tudi tisti psiho-ekspert (ali filozof-etik), ki se dobro spozna na logiko in teorijo altruizma ter etike in psihološko teorijo moralnega razsojanja – dobi občutek, da je (včasih) meja med funkcionalno odraslim človekom, ki ima sicer ponotranjeno najvišjo stopnjo moralnega razsojanja, in psihopatom/sociopatom, zelo tanka. Šele če/ko proučimo številne življenjske odločitve oz. situacije v katerih na »poseben« način reagira nek psihopat/sociopat in situacije v katerih postkonvencionalno moralno razsojal funkcionalno odrasel/zrel človek, nam šele (po)dajo/(po)nudijo nekatere odgovore na vprašanja o razlikah med (na videz) psihopatskimi odločitvami (psihopata) in postkonvencionalnimi moralnimi (raz)sodbami normalnega (funkcionalno odraslega, zrelega) človeka. Na videz – na prvo žogo – morda ni (manifestne/manifestirane) razlike, toda v človekovi psihi oz. (latentno-nezavedni) podstati pa obstajajo ogromne (miselne) razlike. Tudi moč oz. intenzivnost in narava psihopatije je različna.

Nekoč me je nek profesor na Ekonomski fakulteti vprašal, če bi se morda loti profiliranja top-menedžerjev. In res sem, sicer malce zaletavo, spisal tekst, ki ga potem (na srečo) nisem javno objavil. Precenil sem namreč top-menedžerske intelektualne sposobnosti in podcenil stopnjo (moč/intenzivnost ter naravo) njihove psihopatije (beri: moralne (ne)razsodnosti, začinjene s pohlepom po denarju in odsotnost sočutja). Vendar: mnoga podjetja/korporacije in tudi inštitucije/organizacije (in tudi projekti) v teh časih (beri: v obdobju divjega kapitalizma) (sploh) ne bi funkcionirale, če jih ne bi vodili ravno tovrstni (»rahli«) psihopati (top-menedžerji, generalni direktorji, »lastniki« ...).

Nekoč sem imel priložnost »sodelovati« z generalnim direktorjem neke zelo uspešne in relativno velike firme. (Med direktorji oz. top-menedžerji je (ob top-politikih) največ psihopatov.) V firmi mu je sicer šlo marsikaj narobe (zato me je »povabil k sodelovanju«), čeprav je to firmo t. r. (znova) postavil na noge prav on. Dotični »veljak« je v svojem življenju uničil družino, vzgojno zavozil svoje otroke, se nenehno življenjsko spotikal ... – in zato je rabil moje »drugo mnenje«. Ker je že pokojni lahko o tem malo bolj »sproščeno« pišem. Na »posebno priporočilo« me je pred kakšnimi 10-imi leti povabil na razgovor in si želel, da mu svetujem in podam svoje videnje (»drugo mnenje«) njegovega življenja (kalvarije z družino, vzgojo in »škripanjem« v firmi). Hitro sem ugotovil, da je (bil) ta patološko ambiciozen generalni direktor pravi psihopat. Zanimivo je, da po svoji osnovni izobrazbi ni bil ne ekonomist, niti pravnik (med slednjimi je – po izsledkih določenih raziskav – namreč veliko psihopatov). V brezsrčnega patološkega narcisa se je razvil iz svoje infantilno ranjene duše. Imel je čustveno hladno mamo in odsotnega (beri: simbolno kastriranega) očeta. Kot najstarejši otrok (izmed osmih) je bil čustveno zanemarjen, prejemal le pogojno materino ljubezen. Za očeta je bil deveta briga. Pohvalile je dobival le, če je opravljal kakšna koristna dela ... Kot poslovnež/direktor je (seveda) blestel in dobi(va)l vsa mogoča družbena (občinska in državna), tudi poslovna priznanja. Njegova firma je namreč, (na)splošno gledano, dobro poslovala. Kot generalni direktor je z lahkoto odpuščal (nekatere slabe/nekoristne) delavce (mnogim je verjetno delal tudi velike krivice in življenjske kalvarije), vendar je s svojo brezkompromisnostjo, brez(so)čutnostjo, brezsrčnostjo, (analno) skopuškostjo – skratka svojo psihopatijo – (po drugi strani) firmo širil in odpiral tudi nova delavna mesta. Firma je pod njegovim direktorovanjem zacvetela (tudi v mednarodnem merilu). Narcističnih gratifikacij zanj nikoli ni bilo dovolj. Želel si je, da izdelki njegove firme pridejo tudi v vesolje, dobesedno; in svoje sanje je tudi realiziral, saj je NASA odkupila nekaj, kar je z resnično z raketo NASA-e »poletelo« v vesolje. Kakšnemu Donaldu Trumpu sicer ni bil do kolen (verjetno tudi Zoranu Jankoviću ne), vendar je bil po t. r. vseh kriterijih družbeno in poslovno uspešen (v politiko se pač ni silil – pa bi se lahko, glede na to, da je bil patološki narcis – za narcise pa vemo, da je politika zanje »Meka«). Družbeno je bil očitno (po vseh uradnih kriterijih) koristen, celo dobrodošel – firmi in lokalni skupnosti se sedaj, ko ga ni, »kolca« in»toži« po njemu. ko je umrl, so mu množično (s)pisali slavospeve (še posebno v poslovnih občilih/medijih – na lokalni in državni ravni) ... Kakšen je (bil) takšen psihopat za štirimi stenami, si niti ne bom(o) dovolil(i) razmišljati.

Takšnih top-menedžerjev je dandanes malo morje (tudi oz. predvsem v naših krajih) – tokrat ne mislim na poslovno uspešnost, pač pa na njihovo moralno pokvarjenost in psihopatijo. In če se takšen psihopat poda v (top) politiko (na državni ali lokalni ravni), je seveda tudi lahko (zelo) uspešen, ker je po drugi strani tudi »magnet za ovčice/volivce«. Kot smo omenili – nekatere raziskavah so to pokazale – se psihopati domala gomilijo v točno določenih poklicih. Zanimivo je, da so v vrhu pravniki, znani sadisti so kirurgi in (raziskovalni) novinarji, »rojeni prodajalci« (»prepričevalci«), pa policisti in vojaki, narcise seveda privlači tudi »šoubiznis« ... (http://www.renton.si/v-katerih-pokl...) Ko govorimo o psihopatiji in poklicih (oz. delavnih mestih), je treba poudariti, da obstajajo tudi razlike glede na spol (ker je v ozadju vselej fenomen kastracije).

Svoj čas je politična stranka ZARES iskala kandidata za župana Ljubljane. Markantno ime te stranke je bil takrat tudi predsednik Državnega zbora Pavel Gantar. Vendar so vsi nekako vedeli, da kot »šef« slovenskega glavnega mesta verjetno ne bi dobro županoval – bil je namreč preveč pošten, moralen, torej s preveliko stopnjo (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja in tudi načitan ter humanistično izobražen. Banalno rečeno: bil je premalo psihopatski (in sociopatski) – bil je preveč normalen. Nekaj podobnega, kar se (v) Ljubljeni ni zgodilo, se je zgodilo (v) Mariboru, ko je dokaj normalen Andrej Fištravec nasledil »(dobrega) šerifa« Franca Kanglerja ... V isti sapi je pač treba dodati, da je trenutni župan Ljubljane Zoran Janković po vseh ključnih kriterijih, ne pa vseh, dober župan. Vendar … Ah, ne bomo šli v to smer.

Moj namen tokratnega pisanja je v tem, da izpostavim zakonitost, da so mnogi (narcistični) psihopati (beri: ljudje, predvsem moški brez Nadjaza) vpeti v družbeno strukturo/skupnost na »koristen« način. Brez tovrstnih psihopatov trenutna/aktualna družba ne bi (tako dobro) funkcionirala, in naj se to sliši še tako čudno.

Posebne vrste »koristni psihopati« so tisti, ki so vtakni v dobrodelne oz. »pozitivne« inštitucije (in/ali ideologije) – v religija oz. verskih inštitucijah ferskih fanatikov navadno mrgoli. V naši verski kulturi je po tej plati »izjemen« kult t. i. Jehovih prič. Ne samo kot verski fanatiki, pač pa tudi kot srčni volonterji lahko zaradi svojega entuziazma (za)blestijo. V nekaterih – torej ne v vseh – kulturnih društvih in športnih klubih predstavljajo organizacijski stebrni kamen … (da o psihopatiji nekaterih – torej spet ne vseh – kulturnikov, torej umetnikov, niti ne govorimo).

V luči povedanega se pojavlja vprašanje, ali je nek psihopat ali sociopat, ki je tako »koristno« vpet v družbeno kolesje/strukturo, sploh psihopat – oz.: ali ga lahko etiketiramo kot psihopata/sociopata. V prejšnjih treh delih sem razložil, kaj je problem t. i. psihopatov (in sociopatov). Problem je njihov Nadjaz, torej struktura in »kvaliteta« ter način (ne)moralnega razsojanja. In če je kriterij »kvaliteta« oz. moč Nadjaza, in če smo konsenzualno sklenili, da ljudem brez močnega Nadjaza in posledično moralno nerazsodnostjo rečemo psihopati (in sociopati), potem ne moremo biti v nekem teoretskem diskurzu diskretni do (aktualno) družbeno vpletenih akterjev, ki jih dandanes kar mrgoli, in v gospodarstvu (še posebno top-menedžerstvu in bančništvu) in (top) politiki. (Levica in desnica sta po prisotnosti psihopatov v lastnih vrstah verjetno povsem izenačeni.) Verski guruji – poseben derivat so verski fanatiki, npr. islamski teroristi/džihadisti – so eklatanten primer psiho oz. sociopatije.

Inštitucij, kjer mrgoli psihopatov/sociopatov (tudi ženskega spola), je kar nekaj; lahko bi jih celo rangirali. Ženske, torej feminizirane (in feministične) inštitucije, bi bile verjetno (ob verskih sektah in bankirskih inštitucijah) na prvih mestih. Z vidika spola so ob vseh feminističnih (in LGBT) inštitucijah/organizacijah najbolj sumljivi, delikatni in družbeno nevarni Centri za socialno delo in Zavodi za zaposlovanje (pa tudi šolstvo/izobraževanje, od vrtcev do fakulte, so delikatni). Razne ideologije znajo – na krilih svojih gurujev (ideologov) – precej patogenizirati nekatere, na videz »nedolžne« inštitucije – od verski, izobraževalnih, humanitarno-dobrodelnih do kulturnih in feminističnih. Kulminacija neke marginalizirane patologije, ki ponekod prerašča v modni t. i. »mainstream« – je npr. LeGeBiTrovska Parada ponosa ali pa feministični projekt Mesto žensk … Na »margini«/»obrobju« (marginalizirane družbene skupine) se (na)splošno dogaja precej psihopatije različne intenzivitete. Dokler se psihopatos kompenzira (in sublimira) je še vse v redu. Ko pa pride do dekompenzacij, torej do (»javnih«) izbruhov – do simbolnega vračanja potlačenih patogenih jeder – pa to (lahko) postane družbeni problem. Izbruh neke sicer neopazne (začasno kompenzirane) psihopatije se torej imenuje dekompenzacija.