Volivci – tisti, ki so volili Pahorja ali Šarca (ali kogarkoli drugega) – so po drugi strani prav tako sužnji svojih nezavednih procesov. Zavest pa je slepa, infantilna, domala glupa/bedasta, vendar po drugi strani hkrati pogosto tudi pametna na svojstven način. Intuicija človeku lahko pomaga priti do določenih relevantnih občutkov. Vsakršne megle se tudi laični javnosti – torej volilnemu telesu – ne da kar tako proda(ja)ti. Pahor je bil letos, tako kot pred petimi leti, dober kandidat, verbalno prepričljiv – tudi takrat, kadar je rezal meglo (in jo zlagal v kocke) in brcal v temo. Treba je reči, da je vendar prepričljivo prodajal predvsem svoj blef, ki so ga ljudje – torej volivci – pridno in levičarsko zvesto kupovali, predvsem ženske. Pahor se je torej celih pet let predvsem všečno (in narcistično) kazal, ni bil pa dober, torej učinkovit in koristen predsednik. Predsednikoval je skrajno medlo, neodločno – brez kakršnekoli karizme – vendar, resnici na ljubo, neškodljivo. Pahorjev problem torej še zdaleč ni v tem, da bi bil slab predsednik. Sploh ne! Njegov največji problem – in posledično problem cele Slovenije – je (bil), da ni bil dober predsednik. Dobra stran dosedanje kampanje in vseh soočenj ter tudi kampanje v drugem krogu, je lahko ta, da se Pahor naposled zamisli nad vsemi kritikami, ki jih je (kot neodločen in »estrogenski“) deležen in se v svojem eventualnem drugem mandatu popravi, v smer večje odločnosti, poguma in doslednosti.

Sicer ima Slovenija kar kronične probleme za narcističnimi politiki – ne samo predsedniškimi kandidati in mandatarji. Fatalno slabo je to, da mnogi politiki nimajo razvite postkonvencionalne moralne razsodnosti, radi so predvsem všečni, ne znajo pa biti odločni takrat, kot situacija od njih to zahteva. Siliti se na predsedniško mesto je predvsem posledica bolestne ambicioznosti. Najbolj sta iz te paradigme izvzeti Romana Tomc in Ljudmila Novak – no, tudi Maja Makovec Brenčič, ki je sicer zelo ambiciozna, ni ravno po svoji volji pristala v predsedniški kampanji. Njena kandidatura je malce nepremišljena – vendar je bila nepremišljena predvsem stranka SMC in/oz. Miro Cerar. Da sta povsem nepremišljeno kandidira (desni) Suzana Lara Krause in deloma tudi Angelca Likovič, bi se prav tako dalo reči. Za Popoviča pa bi se lahko sklepalo, da je bil v kandidaturo na nek način prisiljen, vendar je naposled vanjo vneto zagrizel in jo tudi resno jemal, se v vseh soočenji trudi, celo preveč.

Marjan Šarec pa je vendarle fenomen. S 25 odstotki je – sicer pričakovano – prišel v drugi krog. Izpadel je celo kot povsem zgleden, celo zelo dober kandidat, vendar predvsem zato, ker Pahor ni bil dober predsednik. Torej zato, ker je bil Pahor izjemno neproduktiven in nekoristen predsednik, je Šarcu uspelo nabrati skoraj ¼ vseh glasov. Volilno telo je napadal z iskrenostjo in veliko (dosledne) volje in (velike) želje, ambicioznosti – kljub številnim spotikanjem, ki so imela desno valenco. Šarec nikakor ni mogoče okarakterizirati, ali celo ožigosati kot trdega levičarja. Za seboj ni imel nobene (leve) stranke (čeprav je napadal predvsem leve volivce) – razen svoje podpornike, svojo (»osebno«) stranko. Videti je bilo, da se je v kampanjo podal z resnično iskrenostjo, kljub temu, da ima v sebi vendarle nekaj latentne, torej skrite (narcistične) patologije – če je ne bi imel, si sploh ne bi žel postati predsednik, torej ne bi bil v to smer ambiciozen. Povsem običajen in normalen človek si pač ne želi biti predsednik – niti ne župan. V šali bi se dalo reči: „Če te je mama imela rada in če si bil za fotra car, ne rabiš biti ne župan, še manj predsednik države.“ Poleg tega je v Sloveniji funkcija predsednika predvsem častna, torej protokolarna funkcija, ne pa delavno-aktivna funkcija. Ob vsem tem je dobro vedeti – vsaj zardi korektnega (psihoanalitičnega) profiliranja –, da je bil Marjan Šarec posvojen … Posvojeni otroci pa imajo načeloma nekaj problemov z občutenjem ljubezni v primarni družini, s čemer so posledično na nek specifičen in nezaveden način zaznamovani celo življenje. Na ta račun pa so lahko precej ambiciozni, prodorni in hkrati latentno narcistični. Pri Šarcu je narcizem, po logiki simptoma, zaznan že skozi izbiro prvotnega poklica (igralca). V politiki (na lokalni ravni) pa je Šarec, kot pravijo – in to govorijo tudi rezultati njegovega županovanja – dobesedno zablestel skozi svojo delavnost in zagnanost.

Poseben in izjemno analizabilen fenomen pa je samostojni kandidat Andrej Šiško – sicer član neke obrobne stranke oz. Gibanja Zedinjena Slovenija. Če je zbral tista 2,2 odstotka ravno zato, ker je bil – kljub demokraciji – tako izigran na vseh teh medijskih oz. javnih soočenjih (in se je potem ljudem smilil), bi se dalo biti pomirjen. Če pa je vse te volivce »skupaj naklepal« zardi svoje čudaško-disidentske karizme in »spodletelih« predvolilnih nagovorov, pa smo kot nacija vendarle lahko malo zaskrbljeni. Skrbeti nas bi morala slepa sugestibilnost in ubogljivost, morda celo glupost volivcev (»ovc«), ki ne znajo ločiti zrno od plevela. Narod je res obupan, in tisti najbolj testosteronski anarhisti/disidenti – predvsem tisti z desno, torej nacionalistično-ksenofobno ter izvorno domoljubno valenco – so Šiška apriorno volili. Domala pol Slovenije se je iz njega norca delala, mediji pa so ga, po svoje krivično, ignorirali. Šiško je asociral celo na nekoč (v atentatu) umorjenega »dobrotnika iz Negove« Ivana Krambergerja (in seveda »pojočega majorja« Troho). Njegov falični atribut pač ni bil (simptom) »Ficko« (na rami), pač pa (simptomatsko falična) »Redeča Kap(ic)a« na glavi(ci). Spričo transparentne osebnostne specifike – dalo bi se reči tudi osebnostne (z)motenosti – so bili njegovi (neo)nacionalistični in ksenofobični retorični pogledi, bolje rečeno izpadi, že kar moteči, nekulturni, za mnoge neznosni. In po svoje ni čudno, da domala ni nikamor ni bil vabljen – razne na nacionalne medije, kamor so ga morali vabiti po zakonu. Po svoje je kar malce perverzno, ker je nedemokratično, da ga nekateri mediji niso (s)pustili oz. povabili na svoja uradna soočenja. Z Andrejem Šiškom bi se lahko – torej moralo bi se – opravit (beri: ga sesuti in osmešiti) na povsem drug način: demokratično in skozi strokovno in udarno politično analizo, ki bi morala temeljiti na psihološkem oz. psihoanalitičnem profiliranju. Šiška bi se na ta način, po tem »protokolu in metodologiji«, hitro in povsem razorožilo – ne sicer v njegovih očeh in v očeh članov njegove sekte, pač pa v očeh normalnih ljudi. Čisto legitimno in legalno bi se ga na ta način razorožilo in prepoznalo kot osebnostno (z)motenega disidenta, ki lahko s svojo domoljubno patologijo zelo ponesrečeno in negativno zaznamuje slovenski narod in celotno državno (predvsem zunanjo) politiko. Če bi bil Šiško predsednik države, bi kaj hitro zakuhal perečo napetost na meji s Hrvaško in hudo meddržavno krizo. In isto se lahko zgodi, če Šiško na parlamentarnih volitvah prebije »prag« in pride v parlament – v koalicijo ga tako ali tako nobena stranka ne bi spustila (tako kot Jelinčiča/SNS niso), ker je za kakršnokoli sodelovanje tak tip disidenta nevzdržen. Če bi Šiško (in njegovi) vstopil(i) v Vlado, bi to hitro pomenilo konec koalicije, torej slej ko prej padec Vlade. Z vstopom Šiško v Vlado bi to pomenilo polom slovenske diplomacije. Seveda se kaj takega ne more zgoditi – ker: že priti v parlament je za nacionalistično stranko, domala nemogoče (edino »levi« Jelinčič bi se s svojo SNS pač lahko vrnil – seveda zaradi svoje nacionalistično-antibegunske drže). V tem kontekstu ne gre za to, da je kakšen Jelinčič (ali Šiško) tako dober politik oz. strankarski prvak, pač pa zato, ker so »ovce«, torej volivci, lahko (v objemu znamenitega transferja s političnim vodjo oz. neko ideologijo) tako zelo nekritično slepo-vodljivi in glupi. Za Šiška (in njegovo sekto, torej pristaše oz. pajdaše) bi kakšen vstop v parlament – ali pa strokovno vodena (javna) debata na temo »demokracija in glupost« – zagotovo deloval streznjujoče, saj bi videl(i), da se stvari ne dajo tako avtokratsko in avtoritarno urejati, kakor je on hotel, si želel in si predstavljal (tudi javnosti) v svoji retoričnih izpadih. Da bi se samemu Šišku ob ustreznih strokovnih kritičnih analizah in profiliranju mešalo od besa in svete jeze, je vsakemu poznavalcu duševnosti – še posebno histronično-narcistične patologije – hitro jasno. Tore v primeru in po ustreznem protokolu in metodologiji, Šiško (in njegovi sektaški pristaši/pajdaši) za nazaj (in za naprej) morda vendarle spoznal(i), kako spodletelo se je loteval svoje predsedniške kampanje, vseh teh svojih nacionalistično-domoljubnih in ksenofobnih govorov – tistih v povezavi s predsedniško kandidaturo in tudi tistih (bivših in bodočih), ki jih kar mrgoli na spletu. Ob koncu se splača še dodati neko opozorilo: Šiško je za nameček – zaradi Piranskega zaliva in arbitraže – tako militantno nastrojen do Hrvatov – ker je pač patološko obseden s patriotizmom/domoljubjem – da bi v mednarodni diplomaciji in celotni zunanji politiki takoj zakuhal hud spor, ki se ga ne bi dalo kar tako umiriti oz. nevtralizirati. Po mojem videnju in psihoanalitični prognozi bi ljudi bil pripravljen skozi vojno pognati v smrt – zato, da bi sebe (o)zdravil obsedenosti z »mamo«, torej državo/domovino/nacijo. Zmago Jelinčič, ki je (bil) podoben falot/patron/disident kot Šiško, je bil v tem pogledu in kontekstu vendarle malce bolj umirjen, čeprav je bil, prav tako kot Šiško, obseden z domoljubjem, nacionalizmom, ksenofobijo in protibegunsko politiko. Itd. Itd. Itd.