Psihoanaliza ima svojo »logiko NEZAVEDNEGA«, zato je (kot miselni koncept) epistemološko prelomna. Temelja teze mojega prvega magisterija iz psihoanalize motivacije (športa) je, da manifestno izraženi motivi niso pomembni – pomembno je NEZAVEDNO! To ne velja le za šport, to velja tudi za umetnost in ali katerokoli afiniteto. Če nekoga vprašate po njegovih afinitetah (hobijih, življenjskih preokupacijah) – npr. afinitete do potapljanja v morske globine, ali zbiranja raznoraznih predmetov (znamk, starin …), afiniteto do starih avtomobilov, arheologije, branja … – bo zavestno nekaj povedal, nekaj »zatrdil«, vendar bo »po definiciji« »mimo usekal«. Resnica človekovega početja/ravnanja je vselej nezavedna. Če je kaj, kar kot aksiom ljudem polagam na srce, je tale moja (psihoanalitična) ugotovitev: »Zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno v resnici misli!«

Ne gre za to, da jaz tako mislim, pač pa je to jedro psihoanalitičnega bistva. Ko je Freud želel razumeti neko deklico (mislim, da je šlo za vnukinjo) – skušal je razumeti, zakaj si želi jesti jagodno torto, je ugotovil, da je njen nezavedni motiv (želja) v resnici zbrati ljudi (sorodstvo) in jih nasmejati – namreč, vselej, kadar je deklica jedla jagodno torto, se je okrog nje zbralo celo sorodstvo in se od srca smejalo, gledajoč deklico, kako se masti z jagodno torto. In deklica si je natančno zato vselej znova zavestno/manifestno (za)želela jagodno torto. Seveda njena zvest o tem ni vedela nič – ona si je zgolj in samo (za)želela jagodno torto.

S športno motivacijo je podobno – in tudi z umetnostjo (ali politiko ali čemerkoli drugim) ni nič drugače. Ko sem se v zadnjem času ukvarjal s proučevanjem motivacije oz. afinitete do ultramaratonskega kolesarjenja po Ameriki (od Pacifika do Atlantika – RAAM), sem prišel do neke zelo močno misli pokojnega ultra-maratonskega kolesarja, petkratnega zmagovalca RAAMa Jureta Robiča – namreč: za (ameriške) medije je nekoč izjavil, da na RAAM prihaja kolesarit in zmagovat (verjetno) zato, da bi (očetu) dokazal da je dober človek (oče je namreč celo otroštvo favoriziral njegovega brata)! Ko je letošnji »moj matador« Uroš Stoklas pred odhodom na RAAM gostoval pri Marcelu Štefančiču, mi je prej namignil, da ve vse o RAAMu, samo to ne ve, zakaj gre na RAAM. Moj nasvet je bil: »Če te Marcel vpraša to neznosno vprašanje, mu reci, da odgovor ve tvoje nezavedno – in da do nezavednega pa(č) nimaš dostopa … Ali pa mu reci: to vprašanje zastavite Vodebu, ne pa meni, ki nimam dostopa do svojih nezavednih procesov, ki so odgovorni za vse moje (zavestno/manifestno) početje!«

Moj point, ki ga že vsaj dvajset let »serviram« medijski javnosti in tudi raznoraznim strokam, je, da je človekovo/subjektovo nezavedno tisto, ki ga ja v resnici potrebno proučevati, da bi vedeli in resnično spoznali jedro našega – tega ali onega – ravnanja/početja. Nezavedno je primarno – primarni proces – kot je rekel Freud. Za Lacana je bilo nezavedno tisto »realno realno«, ki ga je v resnici treba proučevati, da bi vedeli, kaj se s posameznikom/subjektom dogaja oz. za kaj se na tem svetu (v družbi) sploh gre. Subjekt je po definiciji »slep«, in to dvakrat. S pozicije zavesti (Jaza/Ega) je nemogoče vedeti, kako subjekt definira/zaznamuje njegovo nezavedno; po drugi strani pa je nezavedno tudi simbolno strukturirano.

Ameriški psihoanalitik Bruno Bettelheim je nekoč (okrog leta 1970) razorožil študente (protestnike) protivojnih oz. protivietnamskih demonstracij tako, da je razgalil njihove nezavedne procese, ki so botrovali vsem tistim (takratnim) demonstracijam. V svojih interpretacijah je poudarjal, da imajo demonstranti potlačeno veliko zamero do lastne mame, zato so se apriorno sovražno nastrojili do Amerike (kot simbolom mame) in njihove vojaške intervencije v Vietnamu. Za noben pacifizem – ki so ga demonstranti manifestno izpostavljali – v resnici ni šlo. Latentno sovraštvo do mame, ki ga je simbolizirala njihova država, je bilo krivo in »motivacijsko« odgovorno, da so se protivojne demonstracije sploh začele dogajati. Zaradi te Bettelheimove teze, so ga potem mnogi (predvsem demokrati)  takrat začeli zelo sovražiti (republikanci pa so ga »posvojili«).

Ko se je nedavno Ježe Dežman tako sadistično – bolje rečeno sadomazohistično in zelo spodletelo – razgovoril v intervjuju z Jožetom Možino, sem twittnil (in sprožil orkan): »Mimo tega, kdo ima prav - Dežman (z Možino) ali uradna zgodovina: če bodo predčasne volitve, napovedujem, da bo naslednja vlada/koalicija (na žalost) leva, četudi bo relativni zmagovalec spet JJ/SDS. Spodletel intervju Možine z Dežmanom bo pač poenotil leve stranke; za 3/4 volivcev je Dežman pač neznosen; narod se ne bo dal farbati! Zgolj napovedujem - lahko da se motim (ampak redko se motim).«

Z domobranstvom zasvojeni desničarji so se »vbregnili« v moj stavek: »Narod se ne bo dal farbati!« Mimo tega, da je Dežman v tem intervjuju lomil hrbtenico nacionalne identitete slovenskega naroda, in da ja s tega vidika v resnici naredil veliko škodo ravno desnici (mimo tega, da spet razdvaja narod), ki je ob tem intervjuju »orgazmirala«, sem namignil, da je resnica o partizanstvu, NOB, revoluciji veliko bolj kompleksna, kot suhoparno odkopavanje grobov in štetje kosti (s čemer se Dežman zadnja leta fanatično in simptomatsko ukvarja – »na kosti« pa lepi nepopolne interpretacije.

Mimogrede rečeno: osebno sem mnenja, da bi desnica (Janša/SDS) morala sestaviti vlado (skupaj s Šarcam/LMŠ) – ker: leve vlade so dokazale, da tega niso sposobne. Zato sem volil SDS – in tega me je sram priznati!

Ampak sedaj – s takšnim javno izpostavljenim Dežmanom – pa je desnica spet postala (politično) »popacana«. In spet je, za nadaljnjih nekaj let, obsojena na opozicijo – narod je sedaj še bolj razdvojen.  In levičarji se bodo v besu konsolidirali … Kljub temu, da bi bila desna vlada v tem trenutku veliko bolj primerna, da prime/prevzame vajeti v svoje roke. Dve tretjini slovenstva ima v jedru svoje nacionalne identitete partizanstvo in NOB – vključno z revolucijo – ustoličeno na častnem mestu. Tudi sam socializem (kljub nekaterim režimskim zdrsom) se nahaja v jedru nacionalne identitete. In ni dobro, da na to – na vso zgodovino – ne bi bili ponosni! Upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen. Treba pa je tudi priznati, da so se v spletu vojnih in povojnih okoliščin – tudi zaradi bojazni pred kontrarevolucijo – dogajale (psihopatske) nečednosti. Mnogim so se dogajale krivce. Priznati je treba, da je režim imel tudi »goli otrok« in da je bila UDBA realnost, del sistema, režima …

V osnovi pa je treba vedeti, da je bila kolaboracija z okupatorjem s strani meščanstva/buržoazije (vključno z RKC) in vseh vej domobranstva »vnaprejšnja in prostovoljna«, kot poudarja zgodovina Božo Repe. Bolj kot okupatorjev (Nemcev in Italijanov) so se bali »boljševiške« revolucije (po vzoru Rusije) – in so na stran okupatorjev stopili predvsem zato, da se na slovenskih tleh ne bi uveljavila marksistična/komunistična/socialistična ideologija »enakosti«. Precejšen del partizanstva pa se je h komunizmu – resnici na ljubo – tudi odkrito nagibal. Že leta 1942 so se nekatere frakcije znotraj partizanskega gibanja resnično lotile nekaterih bogatih meščanov in bogatih kmetov. Sadizem oz. psihopatija tega dela partizanstva, ki se je nenadzorovano pojavil predvsem v jugovzhodu ljubljanske regije (Dolenjska), je obsojanja vredno. In to je svoj čas – ko je za to zvedel – obsojal tudi Edvard Kardelj. O tem je odkrito govoril tudi Božo Repe (po svoje pa tudi Janez Stanovnik).

https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174347203

https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/31835461

To, da se je socializem pozneje izrodil, nima zveze s plemenito idejo o enakosti, na kateri bazira in marksizem in socializem (in komunizem). Slabosti socializma so danes znane – in nobenega »demokratičnega socializma« si Slovenija sedaj ne more privoščiti. Zato bi bilo dobro, da imam desno vlado – ampak z »dežmanovsko« revanšistično držo desnice, je pač ne bomo imeli. In tako bo konsolidiran anarholiberalna levica/Levica s svojim feminizmom in LGBT (in izenačevanjem spolov) svinjala po družbi še naprej …

Dežman pa je kriv zato, ker je na(s)pol predstavljal svojo subjektivno »resnico«, ki je v resnici veliko bolj kompleksna, kot si jo sam – s pozicije svoje simptomatske in revanšistične zavesti – lahko zamisli oz. zazna. Dežmana – gledano z vidika psihoanalize – v resnici ne zanima »resnica« o povojnih pobojih, partizanih in domobrancih, NOB, (udbovskem) režimu … Dežman v resnici nezavedno poravnava račune sam s sabo in svojim partizansko-udbaškim sorodstvom – bolje rečeno očetom in stricem Tončkom (očetovim bratom, znanim gorenjskim udbašem, narodnim herojem, udeležencem dražgoške bitke). Moje psihoanalitično mnenje je – in tega kot kritični mislec moram izpostaviti (tudi zato, kjer je bilo po meni zlito toliko gnojnice) – da je Dežmanovo nezavedno kontaminirano s številnimi samoočitki (in očitki naperjenimi proti očetu). Jedro moje psihoanalitične interpretacije je, da Dežman prvenstveno nezavedno zameri sebi, da je pristal na vse privilegije, ki mu jih je »zrihtalo« režimsko/udbaško sorodstvo (stric in oče). Dežman je jezen na očeta, ker mora biti sedaj jezen na samega sebe. Jezen je na očeta, ker mu je omogočil – oz. ker mu ni preprečil – da je po krivici prišel do neupravičenih privilegijev. Ne pozabimo, kako je leta 1979 prišel do svoje prve službe (kot faliran študent). Očitno premore toliko Nadjaza, da je zaznal sistemsko krivičnost, da nekdo »preko reda« deležen toliko privilegijev in take narave, kot jih je bil deležen on sam – kot »otrok režima«. To ga je očitno zelo žrlo (in ga še žre) – ne pozabimo, da je bil del svojega življenja (do leta 1997) tudi zapit … Psihoanalitično gledano je legitimno trditi, da je Dežman (nezavedno) aktiviral določene obrambne mehanizme in se začel sadomazohistično izživljati nad sabo in nad svojim sorodstvom (predvsem nad očetom in njegovim bratom Tončkom). Nezavedno se sedaj – preko razkopavanja grobov in »štetjem kosti« – po eni strani želi oprati krivde, da je »po vezah in poznanstvih« nekoč prejemal toliko privilegijev, ki si jih »kot faliran študent« ni zaslužil. Po drugi strani pa je nezavedno (še vedno) jezen na očeta – katerega »asociativni  moment« simbolizirajo partizanski/režimski grehi v obliki povojnih pobojev (prikritih grobov). Očitno je tudi družinsko/sorodstveno krivdo prevzel nase – in se sedaj »čisti«, bolje rečeno (psiho)terapira (ko išče nove in nove grobove, ko stihijsko obtožuje levi režim, partizane, NOB, revolucijo, socializem …). Videti je, da mu vsaka izkopana kost predstavlja užitek posebne (sadomazohistične) vrste: vedno znova dobi potrditev za očetove/stričeve partizanske oz. povojne grehe. Na ta način očitno – v svoji simbolni psihični realnosti – mrcvari očeta in strica, posredno pa kaznuje tudi sebe … Vest ga je očitno – že pred 20-imi leti – tako (nezavedno) pekla, da sedaj mrcvari vse, ki so kakorkoli povezani z očetom in posredno s stricem Tončkom (ki mu prav tako simbolizira očeta) in njuno partizansko preteklostjo. Sicer je na (principielni) »protest proti očetu« kot nezavedni psihološki mehanizem opozarjal že Freud. Dežmanov sadomazohizem je seveda popolnoma nezavedne narave in je simbolno strukturiran. Njegovo avtodestruktivno sadistično jezo (po logiki simbolnega) sedaj prejema leva politika (četudi za nazaj) – tako, da Dežman stihijsko pljuva po vsem, kar ima (še sedaj) levi (socialistični/komunistični) politični predznak. »Protest proti očetu« je pri Dežmanu simbolno osredotočen ravno na levi (vojno-povojni) režim, čigar simbolni predstavnik je ravno oče. Poosebil in asociacijsko je (simbolno) združil slovensko revolucionarno preteklost (partizanstvo, NOB, socialistično revolucijo, režim) z osebno »družinsko« jezo (do sebe) in zamero (do Tončka in očeta), ki sta ga za nameček (ob vseh drugi grehih – t. r. »na kosteh pobitih domobrancev«) tako ponesrečeno »preko reda« (in po logiki »vez in poznanstev«) vpeljala v visoko družbo, bolje rečeno v (levo) elito, v luksuz. Zdi se, da se sedaj prav tega nezavedno sramuje in bi se rad (za nazaj, za bivše greh) odkupil skozi (avto)destruktivno (samo)kaznovanje – se očistil; mazohistično kaznuje predvsem samega sebe, saj je bil neupravičeno deležen številnih privilegijev, evidentna pa je tudi potlačena oz. nepredelana jeza do očeta.

Vso svojo gonjo proti partizanstvu in režimu je simptomatsko, stihijsko in brezobzirno združil v en sam sadomazohistični bes – zato niti ene »lepe besede« ne najde, ki bi jo namenil partizanom, NOB, režimu, socializmu … Njegov gnev je simptomatsko neizprosen – in natančno zato so nekredibilne številne njegove navedbe, ki jih (kar) naj demantirajo »neobremenjeni« zgodovinarji (če jih Slovenija sploh premore – »leva« Božo Repe in Jože Pirjevec se mi zdita kredibilna, pa tudi »desni« Igor Gerdina). V luči povedanega je treba dodati, da je Dežman popolnoma slep za vse grehe, ki jih je imel razvijajoči se divji kapitalizem v Sloveniji in Jugoslaviji pred II. svetovno vojno. Koncept bogatega meščanstva/buržoazije ne zna povezati z obubožanim življem, ki je tvoril jedro revolucionarnega partizanstva – ker mu to pač ne koristi. (Da številne »hlapce Jerneje« niti ne omenjam!) Motivirano slep je tudi za grozodejstva, ki so jih (po drugi strani) uprizarjali domobranci. Ko tematizira »njegov« »Barbara rov« v Hudi jami samo šteje kosti – pri tem pa zelo rad pozabi ozadje – npr. da je večino pobojev nad Ustaši zagrešila ena od črnogorskih divizij, ki se je pred tem borila v Bosni in je v svojem »patosu« nosila revanšizem do Ustašev (ki so jim pobili na desetine stotine tovarišev …). Pozablja tudi na številna predvojna dejstva (Zakon o zaščiti države, kraljeva diktatura, politični zaporniki …), ki so botrovala, da se je kontrarevolucija po vojni preprečevala na tak (ponesrečen) način kot se je (s poboji).  Pozablja in popolnoma zanemarja tudi »logiko vojne« in »logiko zmagovalcev« v (vseh) vojnah. Popolna neznanka mu je logika revanšistično-sadističnega delovanje človeške (moške) psihe … To, da je za lastno slepopego (slepoto) popolnoma slep, niti ne omenjam.

Spomnim se dedka (po mami), partizana, ki se je »boril« na Dolenjskem (dva strica, po očetu sta »padla« v nemški vojski – eden v Normandiji, drugi na ruski fronti) … Danes sem mamo še enkrat vprašal za »tisto zgodbo«; takole mi je povzela besede svojega očeta: »En partizan je bil zaljubljen v domačinko in jo nameraval na skrivaj obiskat – nekdo ga je (verjetno v objemu ljubosumja) izdal … In v zasedi so ga pričakali domobranci. Obesili so ga na drevo in mu živemu prerezali trebuh in mu ven potegnili čreve … – dotični partizan je bil še živ …« In ta partizan je imel verjetno očeta, brate, nevesto (in njene brate, očeta) … Ne znam si zamisliti, kaj bi jaz – takim (in verjetno vsem) domobrancem (ali pa partizanom) – »počel«, če bi mi na tak način ubili sina … Poznam pa tudi pripovedi, kako so partizani počeli Nemcem – in poznam tudi zgodbe, kako so Nemci streljali talce (ljudje, vključno z otroci, pa so morali to gledati) … Ampak – zato da bi se danes (70-80 let po vsej tej (po)vojni sadistični psihopatiji) dobro živelo, sem pripravljen marsikaj pozabiti, bolje rečeno odmisliti … In volil sem desnico!

Potem pa se najde v svojo nezavedno (psiho)patologijo ujeti »falični« Dežman in enoumno farba narod s svojo brezopozicijsko »resnico«, ki jo je – na krilih svoje osebne in družinske psihopatije – na(s)pol sproduciral in na pobudo (sicer) »korektnega« Možine sproduciral v medijski eter in to na nacionalni RTVSLO … In prav je tako! »Prav« zato, ker je ta eminentni nacionalni medij (RTVSLO) s svojo levo politiko popolnoma deklasiral drugače (desno, konservativno) misleče. Namesto, da bi se v javnost, v eter spuščal polemični »pro et contra«, se vedno znova dogajajo enoumne oddaje ala Studio City, Panoptikum … Za uteho pa potem (skozi Možino) spet brezopozicijsko »spregovorijo« (desni) »Pričevalci«, dogajajo se spodleteli intervjuji – npr. z Dežmanom … Ob tem ne smemo pozabiti, kako spodleteli so nekateri nedeljski intervjuji levih gostov (ki so na RTVSLO v večini) – npr. s feministkami (Milico Antić Gaber, Darjo Zaviršek, Svetlano Slapšak, Sonjo Lokar, Marto Verginella, Maco Jogan, Renato Salecl …), LeGeBiTrovci (gejema Miho Lobnikom, Matjažem Lunačkom, lezbijko Barbaro Rajgelj …) …

Dežman je inverzna oblika, če ne kar karikatura Svetlane Makarovič. In – po svoje – je tako prav … Levica si, zaradi medijskega enoumja, v katerem drugače misleči ne smemo biti (u)slišati, zasluži, da se tu in tam v medijski eter »prešverca« kakšen Dežman (ali Vodeb). No, prav zaradi spodletelega Dežmana, se jaz zdaj definitivno ne bom pojavil v nedeljskem intervjuju – ne pri Možini, ne pri kakšni od (pro)feminističnih »izpraševalk«.