Osmega februarja smo praznovali ta žalostni dela prost dan in dan samomora našega velikega pesnika Franceta Prešerna. V normalnem svetu v zahodnih državah običajno praznujejo kulturni praznik ob rojstvu kakega velikega umetnika, ne pa ob njegovi smrti ali pa kulturni praznik praznujejo spomladi.

Pred leti sem spomladi imel priložnost biti v Ženevi v času švicarskega kulturnega praznika, ki traja kar cel teden, ali celo mesec. Tam takrat vsi umetniki pridejo na plano, dajo jim na razpolago gledališča, galerije in muzeje, operne hše imajo koncerte cele dneve v katerih se izmenjujejo orkestri. Veliko prireditev je na prostem od godb na pihal, do folklornih skupin, pa do uličnih umetnikov. Vse prireditve cel teden so brezplačne. Ljudje se jih v trumah udeležujejo, se veselijo in so hvaležni za vse te prireditve.

Pri nas pa je 7, marca kot ponavadi proslava v Cankarjevem domu, kjer naj bi se zbrali vsi politkanti, ki so nam v 25 letih tako uspešno zafurali državo. Obvezno se bere tudi himna ena kitica Zdravljice, tokrat tudi v Arabščini za dobrodošlico vsem prihajajočim džihadistom, ki naj bi po načrtih svetovnih mafijskih oligarhov napolnili to našo deželo Proslave se organizirajo tudi po kulturnih domovih občin, kjer se ponavadi deklamirajo Prešernove pesmi in zapoje kaka njegova uglasbena pesem.

Naj mimo grede omenim, da so si naši politikanti izbrali za himno odlomek Zdravljice, ki poje slavo drugim narodom, ne pa nam Slovencem, kar je v svetu unikum. Zato sem že pred leti prepesnil to kitico Zdravljice, ki bi se morala po moje glasiti takole;

ŽIVE NAJ VSI SLOVENCI, KI HREPENE DOČAKAT DAN, DA PRED ZAKONOM REES BO ENAAK VSAAK DRŽAVLJAN, NE GOLJUF IN NE  TAT SAMO SRCE NAM BO VLADAR, NE GOLJUF IN NE TAT SAMO SRCE NAM BOO SAMO SRCE NAM BO VLADAR.

Osmega februarja je pri nas dan počitka od kulture. Je pa na ta dan odprta narodna galerija in na ta dan ti ni treba plačati vstopnine. Ni mi treba ponavljati, da je takrat taka gneča, da te običajno tak obisk galerije hitro mine.

Že velikorat sem na raznih forumih zapisal, da bi kulturni praznik morali prestaviti na mesec maj in naj bi trajal, tako kot v zahodnih državah, kjer spoštujejo kulturo vsaj teden dni. Vsa kulturna dogajanja v tistem času bi morala biti brezplačna, da bi si ogled kakega koncerta, ali opere lahko privoščili tudi tisti, ki si tega privilegija sicer ne morejo, itak pa  zanjo plačujemo vsi davkoplačevalci.

Pred 17 leti, ko sem bil v Indiji v Delhiju, sem v svoji sobi v 15. nadstropju Hotela Indra Prashta opazoval male zelene papige, (ki imajo tako močne kremplje, da se lahko oprimejo, celo grobe fasade hotela) in že dobro mi znani vrvež mesta Delhi.
Nenadoma mi je prišlo na pamet, kako bi Prešeren napisal danes Vrbo, če bi imel darilo mojstrovega Samospoznanja ( edina njegova pesem, ki sem jo znal na pamet še iz šolskih dni in sem jo tam v tej sobi v poglobljenem stanju prepesnil.
Tam sem se spomnil še ene pesmi Valentina Vodnika, ki je imel name kar močan vpliv, saj sem hodil v osnovno šolo Valentina Vodnika v Zgornji Šiški v Ljubljani.


KAKO BI NAPISAL PREŠEREN
Z MOJSTROVIM DARILOM SAMOSPOZNANJA
VRBO

O MOJE SRCE,
SREČNA DRAGA VAS DOMAČA,
KJER HIŠA MOJEGA STOJI OČETA
JE UKA ŽEJA ME IZ TEGA SVETA,
NAZAJ SPELJALA LE,
LUČI RESNICE REKA.
SPOZNAL SEM VSE,
KAR SRCE SI SLADKEGA OBETA
MI VERA V SEBE NI BILA ODVZETA,
ZATO NIČ VEČ VIHARJEV
NOTRANJIH SEM IGRAČA,
SAJ SEM SPOZNAL KAKO SE,
STRUP V NEKTAR PREOBRAČA
IN IZ TEGA MIRU ME NE SPRAVI,
PRAV NOBENA KAČA,
DA O ILUZIJI ZVESTEGA SRCA
IN DELOVNE ROČICE,
KI JE NIMA MILJONARKA,
NITI NE GOVORIM,
SVET MARKA PA V MOJ SPOMIN,
RAJE TEBI PREPUSTIM.

Stoyan Svet

In še kako bi z mojstrovim darilom samospoznanja eno do svojih pesmi zapisal Valentin Vodnik;

ZA TA SVET SEM BIL LEN,
A SEM DELAL TRDO,
ZATO MI NI MAR,
ČE ME PESMI POJO,
ŠE MANJ MI JE MAR,
ZA STRGAN ROKAV,
SAJ V SRCU SEM NAŠEL,
POLN BOKAL.
IZPIL SEM NEBESA,
DOKLER SEM BIL ŽIV,
IZPIJ JIH ŠE TI,
DA NE BODEŠ MI GNIL

Stoyan Svet

(NEW DELHI 1999)