Evropska unija je tako nedemokratična, da ne bi bila sprejeta v Evropsko unijo, če bi kandidirala za njeno članstvo!

 Luka Mesec, IDS

Slovenija je v devetdesetih veljala za zgodbo o uspehu. Bila je namreč ena izmed redkih tranzicijskih držav, ki ni takoj razprodala, v socializmu ustvarjenega, skupnega bogastva s tako imenovano »šok terapijo«. Delavstvo je pridobilo (sicer majhne) lastniške deleže in ohranilo pravice do plačanega dopusta, bolniške, porodniške, brezplačnega šolstva in zdravstva. Po kazalcih enakosti, varnosti in kvalitete življenja se je Slovenija tako uvrstila v sam evropski vrh. V »letih brezvetrja«, ki so sledila, pa so se te strukture počasi začele krhati. Najprej je delavstvo, vajeno socialističnih samoupravnih odnosov, pozabilo, da mu v novi situaciji nasproti stoji nov razred, kapitalistični. V nevednosti je delavstvo zato samo razprodalo lastniške deleže, pridobljene na začetku tranzicije. S tem se je kapital skoncentriral in postajal čedalje bolj avtonomen center moči. Počasi se je pripravljal na ofenzivo.

Prvi napad se je zgodil takoj po vstopu v Evropsko unijo. Takratna desna vlada je najela skupino mladih, liberalnih ekonomistov. Ti so zanjo pripravili vrsto reform, ki naj bi iz Slovenije napravile neoliberalni raj po zgledu Latvije, Slovaške ali Romunije. Zahtevali so enotno davčno stopnjo, liberalizacijo kapitalskih tokov, razprodajo državnega premoženja, ukinitev delavskega soupravljanja. Ko se nas je leta 2005 v snegu zbralo na ulicah Ljubljane 50 tisoč, smo uspeli ustaviti enotno davčno stopnjo, a ne tudi ostalega. Ob odpravi regulacij se je slovensko gospodarstvo v naslednjih treh letih radikalno zadolžilo, denar pa se je porabljal za privatizacije in za megalomanske gradbene projekte. Gospodarstvo se je pregrevalo, vlada pa je sanjala o umetnem otoku v obliki delfina pred Izolo ali o največjem evropskem zabaviščnem parku na Ptuju.

Potem je prišla kriza. Prva, Pahorjeva, socialnodemokratska vlada, ki se je z njo spoprijela, je na začetku poskušala blažiti nastalo situacijo. Dvignila je minimalno plačo, uvedla subvencije za zaposlovanje, da bi gospodarstvo povlekla iz recesije. A hitro se je izkazalo, da se država zaradi visokih obresti težko zadolžuje, svojega denarja ne more tiskati, višjim davkom pa je nasprotoval kapital. Zato so oblastniki zagnali novo ofenzivo. Tokrat z varčevalnimi ukrepi, vpisom fiskalnega pravila v ustavo, podružbljanjem izgub zasebnega sektorja s slabo banko, razprodajo premoženja z državnim holdingom.

Pred nami je ogromna naloga: če želimo spremeniti Slovenijo, moramo spremeniti Evropo. A Evrope, celine revolucij, ni bilo še nikoli tako težko spremeniti kot danes. Vse velike organizacije delavskega razreda so mrtve. Komunistične partije so se zaplezale v projektu realnega socializma in padle z berlinskim zidom. Mrtva je tudi socialna demokracija, le svojo smrt mora še priznati. Trenutno svojo živost skuša dokazati s tem, da na oblasti odpravlja vse, za kar se je več kot sto let borila. Edini ostanki velikih organizacij delavskega razreda so sindikati, ki pa so zdaj, brez političnega zastopstva, čedalje bolj potisnjeni ob rob in v nacionalne okvire.

Na drugi strani pa si je kapital izgradil globalne in evropske organizacije. Skozi njih brezkompromisno udejanja svoje interese. Evropska unija kot celota je njegov projekt. Začne in konča se pri vzpostavljanju prostega trga za vso Evropo. Edina dovoljena politika je v tehnokratskih institucijah, ki kot nočni čuvaj iz ekonomskih učbenikov bdijo na državami članicami in skrbijo, da se te v »ekonomijo« ne vmešavajo. Evropska unija je udejanjenje liberalnih sanj.

Je udejanjenje sanj Friedricha Hayeka, ki je vedel, da kapitalizem in demokracija ne gresta skupaj. Demokracija je ureditev, v kateri odloča ljudstvo, kapitalizem pa od države in od družbe zahteva, da se v trg, torej v najpomembnejšo človeško dejavnost: proizvodnjo in distribucijo dobrin, ne vmešava. Evropska unija je v prid kapitalizmu demokracijo pregnala povsod. Njeno prebivalstvo na politike nima praktično nikakršnega vpliva. Evropska unija je tako nedemokratična, da ne bi bila sprejeta v Evropsko unijo, če bi kandidirala za članstvo!

A kljub praktično neomejeni moči, je projekt kapitala na evropski celini zašel v nepomirljiva protislovja. Že ob vstopu Grčije, Španije in Portugalske v Evropsko skupnost, je postalo jasno, da se vključevanje različno razvitih držav v skupen prosti trg ne bo dobro izteklo. Vse tri države so ob pridružitvi izgubile večino svoje industrije, saj ta na skupnem trgu enostavno ni mogla konkurirati bolj razvitim podjetjem starih članic. Ista zgodba se je ponovila v devetdesetih s pridruževanjem vzhodnih članic.

A ideologi konca zgodovine in skupnega evropskega trga so bili neomajni. Z naglim razvojem finančnih trgov se jim je utrnila ideja, skupen trg kapitala, ki bo rešil razvojne probleme novih članic. Politične in ekonomske elite novih članic so brez premisleka sprejele ta izziv. Vzhod se je pognal v lov za neposrednimi tujimi investicijami, v boj za nižanje plač, davkov in življenjskih standardov, da bi privabil tuj kapital - v tekmo do dna. Jug pa je sprejel evro, kar mu je omogočilo poceni zadolževanje. To so s pridom izkoristile banke in milijardne vsote so se začele zlivati v megalomanske gradbeniške posle, prevzeme podjetij in potrošniške kredite. V Grčiji, Španiji, Portugalski, Italiji in tudi – Sloveniji. Spomnimo se let debelih krav pred krizo, ko sta Tovšakova in Zidar gradila s poceni tujimi krediti, Bavčar in Šrot pa prevzemala podjetja. Zdelo se jim je, da je vse mogoče.

Vse do izbruha krize. Ta je osušila prilive kapitala in te države spravila na kolena. Račun za veseljačenje so se seveda odločili izstaviti delavstvu. Države so se zadolžile, da bi rešile banke in podjetja pred propadom. Evropska unija je nemudoma razglasila, da ne bo odgovarjala za dolgove teh držav. Države so bile tako same postavljene pred sodišče finančnih trgov, ki so situacijo s pridom izkoristili: vsem tem državam danes posojajo po oderuških obrestih, države pa so v že tako hudi recesiji prisiljene rezati še javno porabo.

A taka Evropa ne more obstati. Jug in Vzhod sta na robu bankrota. Trenja med njimi na eni strani in Trojko, ki udejanja interese starih članic in kapitala, se vse bolj zaostrujejo. Prepad med revnimi in bogatimi je največji v zgodovini. Brezposelnost še nikoli po drugi svetovni vojni ni bila tako visoka. Če je prej redko presegla 5 odstotkov, je zdaj naenkrat normalna 13-odstotna brezposelnost v Sloveniji ali pa 25-odstotna v Grčiji. V Grčiji, na Madžarskem in na Baltiku se že prebujajo fašistični duhovi preteklosti.

Evropa je na robu propada. Pred novo katastrofo jo lahko reši samo radikalna sprememba v prid demokraciji, enakosti, solidarnosti in bratstvu. Pot sprememb nam kažejo grška Siriza, nemška Die Linke, Evropska levica. Tam se ljudstvo že povezuje v leve stranke in sindikate, ki bodo postavili protiutež evropskemu kapitalu, da bi obranili našo prihodnost.

Pred nami je zato ogromna naloga. Iz ruševin moramo vstati kot združeno delavstvo in skupaj s tovarišicami in tovariši zahtevati nemogoče: socialistično Evropo. Evropo, v kateri bomo imeli oblast ljudje in ne kapital.

Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije, Demokratična stranka dela in Iniciativa za demokratični socializem smo dali pobudo za novo, Združeno levico. Vendar pa vam boljše prihodnosti ne moremo obljubiti. Izborimo in izgradimo jo lahko le skupaj. Skupaj za Evropo demokratičnega socializma!