Celotni članek je na voljo le naročnikom.
BERITE POŽAREPORT ŽE OD
Ponedeljek, 12. Julij 2010 ob 07:24
Sorodne vsebine
ZADNJE OBJAVE
NAJBOLJ OBISKANO
Komentarji (5)
Jul 13, 2010
0
Se še spominjate nekdanjega generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča? Visoki in mladostni svetlolasec, ki je še najbolj spominjal na kakšnega modernega biznismena, je vsake toliko časa za medije povedal kakšno strankarsko stališče. Seveda v imenu tedaj Drnovškove LDS. Normalno, kajti tedanji premier in predsednik LDS dr. Janez Drnovšek se ni hotel ukvarjati z umazanim delom; podobno kot Tito je te opravke prepuščal svojim strankarskim kolegom, pa naj bo to v državnem zboru ali pa v glavnem tajništvu stranke. Toda Golobiča kratkomalo nihče ni obravnaval kot »umazanega« - imel je zagotovljeno stalno medijsko podporo, podobno kot Milan Kučan je užival sloves nedotakljivega politika, ki mu nihče nič ne more. Celo poraz LDS na volitvah leta 2004 mu ni prišel do živega – potem ko se je na živo in mrtvo spopadel s predsednikom SDS in kasnejšim premierjem Janezom Janšo, se je znova umaknil iz politike in se vrnil v velikem slogu – kot predsednik novoustanovljene stranke Zares, ki je združila predvsem tri skupine ljudi: nekdanjo frakcijo LDS, Kekove »aktivne Slovence« ter veliko skupino zanesenjakov, ki so verjeli lepim besedam o »novi politiki«. Nekateri od njih so obupali že po nekaj mesecih, večina pa je vztrajala, dokler se je dalo.
Seveda vse do ponovne obuditve afere Ultra v preteklem letu. Razkritje, da je Golobič, ki poleg strankarske funkcije deluje kot minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, solastnik Ultre, ki sodeluje na državnih razpisih, je seveda kot mrzel tuš delovalo ne samo na nekatere njegove najbližje sodelavce, pač pa na celotno Slovenijo. Toda zdi se, da je to razkritje še najmanj prizadelo Golobiča samega – zanj je bilo dejstvo, da je najprej prikrival lastniški delež v Ultri, zgolj »napaka«. Njegovo stališče je podprl tudi predsednik države Danilo Türk, ki je »gaulajterju« - tako ga je poimenovala Ana Jud – vrnil uslugo (podporo pri predsedniških volitvah) z besedami, da je treba dati še eno priložnost, češ saj gre vendarle za drobno laž, ki jo mirno lahko prekvalificiramo v napako. Vsaj tako je bilo mogoče razumeti šefa države. Seveda pa je nato sledila Golobičeva ofenziva proti medijem, ki so se drznili razkriti domnevne nepravilnosti (npr. nezavarovane kredite Ultre, tj. njene privilegije pri poslovanju z bankami ter državo). Na udaru so se znašli predvsem nacionalna televizija (zlasti dr. Rosvita Pesek in Matej Hlebš), oddaja »Svet« na kanalu A, spletni portal Požareport ter tednik Reporter (tednika Demokracija, zanimivo, ni omenil, morda tudi zato ne, ker je po njegovem mišljenju Demokracija tako ali tako del SDS, najbolj zarotniške stranke pod soncem). »Slovenski Stalin«, kot je Golobiča pred leti poimenoval kontraverzni filozof in lakanovec dr. Slavoj Žižek, se je nenadoma znašel v položaju, ki mu ne omogoča več nadzora nad mediji – slednji so nenadoma postali njegovi največji krvniki. In bistroumni Golobič je brž ugotovil, da mu mediji delajo veliko krivico in da ga obravnavajo veliko strožje kot, denimo, Janeza Janšo. No, in potem je svizec zavil čokolado.
Seveda smo novinarski naivneži (seveda tisti, ki niti pod razno nismo podpisovali tiste znamenite peticije »571«) mislili, da je Golobičeva »sveta jeza« že minila. A se je prav kmalu zgodilo novo presenečenje: iz njegove stranke je izstopil največji up, tj. gospodarski minister dr. Matej Lahovnik, sicer najpopularnejši minister sedanje vlade. Pardon, zdaj že bivši minister, saj je izstopil tudi iz vlade. Seveda je Lahovnik tudi razkril, da se je iz stranke umaknil predvsem po zaslugi Golobiča in njegove Ultre. Nekateri zlobni jeziki so Lahovnikov umik komentirali, češ podgane že bežijo z ladje – že kmalu zatem pa se je izkazalo, da takšne govorice niso bile povsem brez osnove, kajti ko je Lahovnikovo pismo Pahorju priromalo v javnost, je Golobič s svojimi »steklimi psi« (beri: podrejenimi javnomnenjskimi voditelji in kolumnisti – vemo, kdo so to) znova krenil v ofenzivo. Pri tem se je skliceval na etiko in celo na protifašizem Borisa Pahorja, omenjal je gonjo, ki meji na fašizem, »kar si zasluži obravnavo tudi pred institucijami, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic, do česar bo verjetno tudi prišlo«. Lastniški delež v podjetju Ultra po Golobičevih besedah pomeni upor proti zmagi podležev, hinavcev in nasilnežev, saj se navedeni ukvarjajo s tem lastniškim deležem. "Gre za kategorijo vrednosti, ki jo sicer izražamo z besedami, kot so čast, ponos, pokončnost, digniteta in to pri meni ni naprodaj,« je samega sebe povzdigoval Golobič in se tako oklical za nekakšno državniško moralno avtoriteto. Toda s svojimi besedami je povedal zgolj to, da je dokončno izgubil živce in začel uporabljati »stalinistični« diskurz. Avtor teh vrstic ravno v teh dneh bere pričevanja dr. Janeza Drnovška, nekdanjega Golobičevega strankarskega šefa, in sicer iz časa, ko je Drnovšek deloval kot predsednik oz. član jugoslovanskega predsedstva v Beogradu. Drnovšek je opisoval reakcije generalskega vrha JLA ter večkratne jezne reakcije Srbov, npr. po slovenskem shodu v podporo Albancem na Kosovu, spremembah republiške ustave v smer političnega pluralizma, po prepovedi mitinga resnice, po plebiscitu, itd. Ob tem ne pozabimo tudi na obnašanje pobesnele beograjske generalske hunte leta 1991, ko so ob velikih besedah o zaščiti ustavne ureditve Jugoslavije izrekali naravnost nore obtožbe na račun Slovenije in Slovencev in pri tem kar naravnost grozili z vojaškim pučem. Če te nastope primerjamo z zadnjim Golobičevim nastopom, je velika razlika samo v vsebini, medtem ko je v tehničnem smislu razlika dejansko zelo majhna. Za primerjavo si lahko v arhivu TV dnevnikov na spletni strani RTV Slovenija pogledamo TV dnevnik z dne 2. julija 1991: v tej oddaji je objavljen tudi posnetek, ko je Sloveniji grozil sicer ledeno hladni general Blagoje Adžić (»Vodstvo Slovenije se poslužuje najbolj ostudnih trikov in prevar. /…/Bilo je tudi veliko izdaj v naših vrstah. Največ je bilo Slovencev. In to niso bile majhne izdaje. /…/ Svojo nalogo bomo pripeljali do konca.«) Kakorkoli že, ko se »slovenski Stalin« začne sklicevati na etiko, je to znamenje, da mu gre zelo za nohte.
http://www.demokracija.si/index.php/blog/gaper-blai/1898-ko-slovenski-stalin-postane-moralna-avtoriteta
Jul 12, 2010
0
Tole Golobičevo rjovenje me zelo spominja na obnašanje jugogeneralov leta 1991. Na primer Adžića.
Jul 12, 2010
0
Re: Jure Mesarič
Prepisovati svoje bloge iz Mladine, se mi zdi primitivno. Sicer pa po tem izveš iz katerega gnezda izhaja pisec. Če pljuva po tistih, ki kažejo na nepravilnosti in ščiti tiste, ki "priznajo" laž (ko ga dobijo z roko v kozarcu marmelade), pač nima dosti v glavi ali pa je isto sprevržen (plačan), da piše takšne stvari. Denar je še vedno sveta vladar...
Jul 12, 2010
0
Že v začetku vrnitve GG v politiko sem pisala, da je nevaren človek, ker ima prevelik ego in ta se kaže v vsej širini agresivnosti. Isto velja za Posedela, Oražmovo, Keka (ki ne bi preživel, če ne bi bil poslanec). Izjema v razmišljanju in komunikaciji sta tukaj bila Lahovnik in Krebsova. Prvi steber Zaresa se je že podrl, mogoče se bo tudi drugi (Krebsova). Stranka je z vodjem politični mrlič. Je pa imela stranka velike možnosti, pritegnila je mlade volilce....sedaj pa je razočaranje popolno.
Jul 12, 2010
0
Ni neobičajno, da nas samo bistvo stvari gleda neposredno v oči, pa ga zaradi inflacije motilcev zlepa ne ujamemo. Morda si nekje nezavedno preprosto preveč želimo, da bi bilo vse skupaj mnogo bolj zapleteno, povezano in z več nekega prekletega višjega smisla kot ta banalna, plehka in prozorna realnost. Pomaga radikalno klestenje na otipljivo in preverljivo.
V času ene najhujših gospodarskih kriz nekje na sredi mandata odstopi minister za gospodarstvo in se vrne v varno naročje matične fakultete. Še tako zblojen politični svetovalec, z LSD-jem navdahnjen spin doktor ali DIY-piarovec vam bo znal povedati, da ljudstvo, ki ga vlada skoraj vsak teden osreči z novim klestenjem pravic in ugodnosti, pravkar opisanega poteka iz katerega smo odstranili ves balast zelo verjetno ne bi znalo sprejeti prav navdušeno. Neugodno tako za vlado, še bolj pa za akterja personalne izhodne strategije. Medijskim konzumentom je potrebno nujno zagotoviti kontekst, ozadje, zgodbo. Če je akter že malo v letih, so vedno pri roki “zdravstvene težave”, vendar ta privilegij ni dan tistim, ki jih nato lahko vsak vidi, kako poskočno skakljajo po predavalnicah in rinejo iz vseh medijev kot velecenjeni komentatorji. Potrebno je najti nekaj drugega…
Klestenje je koristno, ni pa prijetno, saj nas ta in druge zgodbe, ki jih bomo omenili v nadaljevanju, kaj hitro naučijo še enega nauka, ki ga mora na Slovenskem svojemu varovancu v glavo vliti vsak politični svetovalec. Nikoli, pod nobenimi pogoji, četudi ti pulijo nohte, ne priznaj laži. Ne, nismo rekli, da ne laži, zamotavaj ali olepšuj, samo priznati nikar. Te dobijo pri plagiatorstvu? Ni problema, zanikaj odločno in s pristnim ogorčenjem. Brani laž z novo lažjo. Naj bo laž še tako abotna, je boljša od priznanja, saj omogoča še tako malenkosten dvom in manevrski prostor. Če priznaš, dvoma ni več. Nikoli, pa res nikoli ti ne bodo odpustili, saj bodo tisti, ki ne bi nikoli priznali, za to še kako temeljito poskrbeli.
Ne čudi se, če se bodo pri tem najbolj odrezali tisti, katerih morala je poklecnila že pri par tisoč evrih mesečno, ki so pohopsali tako ministrsko nadomestilo kot še višje honorarne zaslužke. Oni niso priznali, ti si. Oni na legitimna vprašanja, ki se še kako tičejo ravnanja z denarjem davkoplačevalcev, mirno odgovorijo “ne komentiram” in odpeketajo v soju moralnih. Pomni: tako se to dela!
Bilo bi napačno, če bi tole razumeli kot pomilovanje usode posameznega politika, saj pač velja, da se v kuhinjo pač ne hodi, če ne preneseš vročine. Stvar je resnejša od politične usode posameznika ali stranke, saj gre v samo bistvo politične kulture in medijske mašinerije, ki se očitno vzpostavlja v teh krajih. Na jokerju izvirnega greha priznanja laži je ta mašinerija pridelala že dve skrajno razbobnani, ultra-histerični aferi, ki sta pošteno pomešali politično moč in vpliv, a za sabo pustili še kako grenak priokus, da je bil joker le priročno sredstvo za nekaj drugega, krinka – pa naj si gre za maščevanje stranki, ki ni bila navdušena nad načinom izbire šefa največje banke, ali tokratni primer zapuščanja ladje, ki pluje na preveč razburkanem morju. Ko se poleže prah, namreč pri najboljši volji niti v prvem, še manj pa v drugem primeru ni mogoče najti dokaza za obremenilne trditve, ki so jih prodajali politični mešetarji. Še danes pravzaprav nihče ne zna prav zares povedati, kaj je narobe z Ultrinimi krediti in še tako pozorno branje Lahkovnikovega pisma ne daje odgovora, kje je tisti greh, ki bi bil po zakonodaji te države in po odločitvi Ustavnega sodišča, ki je o konfliktu interesov vseeno že zavzelo dokaj jasno stališče, nedopusten. Pri slednjem lahko zapišemo še huje: pisec se v njem inkriminira bistveno bolj kot mu to uspe pri tarči napada.
A to je bistvo, ki ga bodo mnogi odpravili kot nepotrebno tečnarjenje in branjenje nekoga, za katerega itak vsi vemo, da je kriv. Ker je nekoč storil nezaslišano – priznal je.