Venetski konji

(zgodovina in bajeslovje)

Ko so Španci v 16.st. obogateli s kolonizacijo Amerike, je postala Španija vodilna sila na svetu in po vsej Evropi se je bogatejši sloj začel oblačiti po španski modi. Avstrijski cesar Karel VI pa si je omislil še dodatno posnemanje svojih bogatih sorodnikov, na slovenski Kras je pripeljal španske žrebce, jih križal s kraškimi kobilami in v Lipici ustanovil avstrijsko cesarsko špansko jahalno šolo (I). Lipice Karel ni izbral slučajno. Predniki Slovencev, Veneti, so posvečali veliko pozornosti konjereji. (II) Jordanes iz 6. st. priča, da so v naših krajih prebivali Veneti, kot tudi, da obstaja tesna zveza med Veneti in Sloveni. (III) Tudi Fredegarjeva kronika, ki opisuje vladavino kralja Sama, enači Vende s Sloveni. (IV) Venetska beseda za konja je bila »ekuon«. (V)

Veneti so bili spretni konjerejci, ki so križali različne konjske pasme in so s konji tudi trgovali. Venetski konji so sloveli kot urni in so zmagovali na olimpijadah. (VI) Veneti so imeli dve svetišči posvečeni boginji živali v bližini izvira reke Timav, nedaleč stran, s pečine ob Devinu, pa so v morje obredno metali belega konja, kot pišejo rimski pisci, v čast bogu morjeplovcev Diomedu – (Pozejdonu- Neptunu). (VII) Obred žrtvovanja belega žrebca, 'Ašvameda' so sicer izvajali kralji v stari Indiji. (VIII) Tudi na Irskem so še v srednjem veku kralji izvajali obred, podoben ašvamedi. (IX) Ostalina venetskega obredja pri nas je ptujska pustna šema 'Rusa' ali 'Gambela'. (X) Kobilo 'Ruso' se obredno vrže v vodo. Praznični jezdec na belem konju je Zeleni Jurij ali Kresnik. (XI) Po neki drugi različici se v vodo vrže ali zažge slamnato lutko Jurijeve sestre Mare (XII).

Šema 'Rusa' oziroma 'Gambela' spominja na frigijsko boginjo mati, katero so stari Grki imenovali Kibela. Čaščenje Kibele v slovenskih deželah sicer ni vprašljivo, saj o njem priča običaj 'Borovo gostivanje'. (XIII) Sami Frigijci so boginjo imenovali 'Kubila'. (XIV) Boginja Kubila, mati bogov (enačena z Demetro in Reo), je pokopala svojega dragega pod bor. (XV) Stari Frigijci so v čast boginje Kubile vsako leto posekali bor in ga podobno kot Prekmurci v sprevodu ob zvoku cimbal odnesli v svetišče kot njenega ženina. (XVI) Svečenicam Kubile so rekli tudi čebele, saj je čebelja matica predstavljala boginjo mati. Tako sta v slovenskem jeziku z imenom boginje poleg glasbila cimbale povezani še tudi vsaj dve živali, kobile in čebele. (XVII) Čaščenje boginje Kubile je sicer izpričano po vsej Jadranski obali. (XVIII)

Kubila je veljala za boginjo Trojancev. (XIX) V Grbu mesta Troja je bil konj, zato Trojanci niso zavrnili grškega darila- lesenega konja. (XX) Stari Figalijci so tudi boginjo Demetro častili v podobi s konjsko glavo. (XXI) Demetra bi se naj namreč nekoč spremenila v kobilo in z Zeusom spočela žrebca Ariona. (XXII) Tudi pelasgijska, predgrška boginja stvarnica Eurinoma je spočela (svet) kot kobila. (XXIII)

Ena najstarejših oblik imena boginje matere je bila 'Kar' ali 'Kore' (grško: Persefona), ta bi naj dala ime tudi deželi Kranjski. Po njej je poimenovana vrsta kipov mladenk in boginj, postavljenih v verske namene . (XXIV) Najmlajša oblika boginje matere je devica Marija. (XXV) Boginje matere so bile izvorno trojice: devica, žena, mati. (XXVI) Značilna za čaščenje boginje matere je bila ureditev svetega gaja, kakršen je bil pri Timavu, njegova simbolika pojasnjuje podobnost slovenske besede 'boginja' z latinsko besedo 'vagina'. (XXVII)

Boginje matere so bile v pradavnini povezane s konjerejo. (XXVIII) Prvo konjerejo bi naj uvedle Amazonke, ki bi naj uvedle tudi čaščenje boginje matere. (XXIX) Grki so Amazonkam sicer pripisovali čarobne lastnosti, so pa vendarle verjetno zares obstajale. (XXX) Med vojno proti Perzijcem jih je Pompej nekaj ujel in pripeljal na ogled v Rim. (XXXI) Amazonke so častile boginjo Kubilo, živele pa so med drugim tudi v Trakiji (današnja Bolgarija). (XXXII) Talestris, amazonska kraljica, ki je obiskala Aleksandra Makedonskega v Perziji, je bila iz Ilirika. (XXXIII) Talestris je hotela spočeti otroka z Aleksandrom tudi zaradi njegove povezave s konji. Aleksandrov oče se je imenoval Filip, 'ljubitelj konjev', in je dal kovati cekine s podobo konja. Po Aleksandrovi zmagi nad Perzijci so po vsej Evropi navdušeno začeli kovati svoje različice makedonskih kovancev s konjem. (XXXIV)Tudi ilirska kraljica Teuta je bila znana kot amazonska kraljica. (XXXV) Amazonke se sicer povezuje s Sarmati, za katere so značilni mrežasti ali luskasti oklepi. (XXXVI) Pa tudi s Skiti, za katere je sicer značilno lokostrelstvo. (XXXVII) Sarmati veljajo za eno izmed praslovenskih (protoslovanskih) ljudstev. (XXXVIII) S Sarmati se povezuje še posebej Srbe, Hrvate in Poljake. (XXXIX) Sicer pa vsa slovenska ljudstva kažejo značilnosti amazonske kulture. (XXXX)

Zanimiva je Herodotova zgodba o nastanku Sarmatov iz mešanja Skitov z Amazonkami. (XXXXI) Še posebej v luči pripovedi cesarja Konstantina o vsakoletnem potovanju Rusov z drevaki na jug in o njihovem prezimovanju pri Slovenih. (XXXXII) In v luči pripovedi Fredegarja o prezimovanju Hunov (Avarov) pri Venetih (Slovenih). (XXXXIII) Pa tudi v luči Priskovega opisa skitskih običajev ponujanja gostom (staroslovenske) medice ter družbe mladenk. (XXXXIV)

Čaščenje boginje Kubile so v Rimu uvedle Kubiline svečenice Sibile zaradi zaščite Rima pred Hanibalom. Boginjo so pripeljali v Rim v obliki črnega meteorita, ki so ga našli in častilili v Mali Aziji. (XXXXV) V Mekki še danes častijo črni meteorit, vgrajen v vogal kockaste stavbe. (XXXXVI) Črni kamen v Mekki se imenuje Kaaba, kar bi naj pomenilo kocko, a tudi v stari grščini je beseda 'kubos' povezana z boginjo Kubilo, saj izhaja beseda iz vedeževanja, pri katerem so klicali boginjo. Sprva so vedeževali s kostmi, kasneje s kockami. (XXXXVII)

V Turčiji rečejo boginji Kubili Sibel. (XXXXVIII) O Šembilji, slovenski Sibili, obstaja veliko izročil. (XXXXIX) Šembilja se je z vozom vozila po nebu, nekoč se ji je po legendi pridružil tudi hudič. (L) V tem hudiču bi se znal skrivati Sabazius, sin boginje Kubile, saj so ga zaradi izročila, po katerem bi naj prvi oral z volom, občasno prikazovali z rogovi. (LI) Sabazius je bil bog jezdec. (LII) Kot zavetnik čred, katerega znamenji sta kača in bik, je Sabazius enak bogu Velesu. (LIII) V skalo v Japodski jami blizu Ilirske bistrice je bila v starodavnih časih vklesana risba jezdeca. (LIV) Kobila in vol ob ustoličevanju slovenskih knezov na Gosposvetskem polju sta predstavljala boginjo Kubilo in Sabaziusa (Velesa). (LV)

Katoliški duhovniki še danes uporabljajo simbol Sabaziusove roke za blagoslavljanje. (LVI) Sabazius je kot jezdec na belem konju, rešitelj sveta, omenjen v razodetju Nove zaveze. (LVII) Jezdec na belem konju, ki reši svet, je omenjen tudi v vedski književnosti . (LVIII) Razmerje med čutili, umom in razumom je v jogi izraženo s prispodobo »voza«, kjer predstavlja konj čutila, uzda razum in voznik um. (LIX)

Po tej prispodobi bi lahko v skladu s Sabazijevimi prerokbami sklepali, da je rešitev sveta v razumnem obvladovanju naših čustev. Ta starodavni nauk pa so naši predniki spoznali prav s pomočjo konjev. Predno so namreč konje vpregli v vozove, so jih prav gotovo jahali. To pa ne bi bilo mogoče, ko ne bi s pomočjo umiritve svojega lastnega uma umirili tudi um konjev, ki so sicer plašne in zelo občutljive živali. To je bilo izvedljivo le z obvladovanjem lastnega uma. V tem verjetno tudi leži skrivnost starodavne povezave konjereje z duhovnostjo. Današnji Slovenci smo lahko torej več kot ponosni, da je povezava naših prednikov s konji omenjena že Homerjevi Iliadi. (LX)