O SESTANKU S PREDSTAVNIKI GIBANJA SVOBODA GLEDE NJIHOVEGA PREDLOGA ZAKONA O KONOPLJI


»Konoplje so namreč svete in hudoba nima do njih oblasti, ker se je v njih skril sam Jezus pred sovražniki. Zato je tudi na vsaki konoplji znamenje monštrance.«

Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom, Celje 1930


Dne 24. aprila ob 11h me je Jaka Bitenc povabil na sestanek za katerega se je v imenu SKSK (Slovenski konopljnin socialni klub) s predstavniki Gibanja Svobode dogovoril, potem ko je Sara Žibrat, podpredsednica gibanja, na nekem svojem spletnem profilu napisala nekaj v smislu, da je Gibanje Svoboda spisalo predlog zakona o konoplji, ker ga ni spisal nihče drug, nakar jo je Jaka opozoril, da to ni res, saj sem avtor tega besedila spisal leta 2012 predlog zakona o konoplji, ki ga je Jaka v imenu SKSK leta 2013 odnesel v Državni zbor in se je v njegovo podporo zbralo več kot 11000 podpisov na upravnih enotah, kar je več od katerega koli drugega zbiranja podpisov za nek predlog zakona, sploh takega, ki bi ga predlagala civilna družba. Takrat so vse takratne državnozborne stranke podprle idejo zakona, a predloga kljub temu niso sprejele in so se zavezale, da bodo spisale še boljši zakon.

Ko sem izvedel za sestanek sem moral seveda najprej prebrati vseh 50 strani predloga zakona in si zapisati nekaj točk, ki jih je bilo potrebno razčistiti. Predlog zakona je namreč v uvodu dvakrat omenil Enotno Konvencijo o mamilih iz leta 1961, torej temeljno konvencijo o prepovedanih drogah, ki je bila spisana dolgo predno so različni raziskovalci začeli ugotavljati, kako zdravilna je pravzaprav konoplja za vrsto bolezni, predvsem zaradi našega sistema žlez z notranjim izločanjem, imenovanega prav po konoplji “endo-kanabinoidni sistem”, ki je en ključnih bioloških sistemov odgovornih za razvoj in delovanje praktično vseh živih bitij. Ta konvencija je tudi osnova vseh ostalih, kasnejših konvencij o drogah. Citiranje te mednarodne konvencije v predlogu zakona je torej popolnoma pričakovano in logično.

Pri branju uvoda sem opazil, da so pisci obravnavanega predloga zakona o konoplji celo dvakrat omenili 28. člen konvencije, enkrat 3. odstavek in drugič 2. odstavek. Kar pa me je zmotilo, je bilo dejstvo, da so drugi odstavek 28. člena citirali zgolj polovično in sicer zgolj prvi del člena, kjer piše, da se omejitve, ki se nanašajo na gojenje in promet maka in konoplje, “ne nanašajo na konopljo v industrijske namene...”, izpuščen pa je bil drugi del stavka “...ter za konopljo, namenjeno hortikulturi”. V angleškem jeziku, v katerem je bila konvencija pisana, ima “horticulture” definiran pomen kot “vse, kar se se sadi na vrtu, torej sadje, zelenjava, cvetje in okrasne rastline. Pomen drugega odstavka 28. člena omenjene konvencije je torej popolnoma jasen. Je tudi logičen, saj gre za konvencijo, katere namen je preprečevanje nekontroliranega prometa s prepovedanimi drogami, predvsem mednarodnega prometa in enako se slovenski zakon nanaša na promet (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami). Gre torej predvsem za monopol držav nad kontrolo proizvodnje namenjene prometu in preprečevanje prometa brez državnih dovolilnic ( predvsem mednarodnega prometa). Zato je smiselno, da gojenje konoplje na domačem vrtu, ki ni namenjeno prodaji temveč lastni, nekomercialni uporabi, ne pade pod pristojnost konvencije niti zakonov o prometu z drogami.
Sicer tudi piše v konvenciji, da lahko države strožje omejijo konopljo in mak, ampak to mora biti namenjeno preprečevanju (predvsem mednarodne) trgovine in mora predvsem biti usklajeno s stanjem človekovih pravic v državi.

Na sestanku s Saro Žibrat v četrtek 24. aprila v prostorih Gibanja Svoboda v Državnem zboru sem torej opozoril na to nedosledno citiranje 28. člena konvencije v uvodu njihovega predloga zakona. V 3. členu njihovega predloga zakona namreč piše glede izjem naslednje: “Določbe tega zakona se ne uporabljajo za rastlino… pri katerih vsebnost thc ne presega najvišje vsebnosti, določene s predpisi EU, ki urejajo neposredna kmetijska plačila kmetom…”.

Gre torej kar za dvojno nedoslednost.

1. Konvencija iz leta 1961 namreč ne omejuje konoplje za industrijske namene na omejitve vsebnosti thc s strani EU zaradi kmetijskih subvencij (ki trenutno znaša 0,3 %). Kolikor mi je znano (pa se s konopljo ukvarjam že leta), je konoplja neuporabna kot psihoaktivna substanca celo do 3 in več % thc, medtem ko omejitev na 0,3 % thc ne dopušča niti gojenja konoplje z 1 ali 2 procentoma, čeprav so recimo konopljina vlakna boljše kvalitete pri 3 % thc, kakor pri 0,3 % in gre ta omejitev torej zgolj na škodo kmetov, ki sejejo konopljo za industrijske namene (vrvi, tekstil, semena) in ne pripomore prav ničesar k preprečevanju nezakonite mednarodne trgovine. Poleg tega bi se zakon s tako omejitvijo popolnoma naslonil na EU predpise za subvencije, kar samo po sebi ni ne potrebno in ne smiselno. Zakaj bi bilo gojenje konoplje za industrijske namene možno zgolj z EU subvencijami?

2. Kot omenjeno, 28. člen Konvencije iz leta 1961 določa tudi gojenje konoplje za hortikulturne torej vrtičkarske namene kot izjemo, ki ne zapade pod omejitve konvencije. To pomembno dejstvo je v 3. členu predloga zakona o konoplji Gibanja Svoboda izpuščeno in je torej konvencija nedosledno citirana. Da se to zgodi 64 let po tej konvenciji, je nedoumljivo, saj je vmes postalo jasno, da je konoplja dejansko ena najbolj zdravilnih rastlin na svetu, ki lahko pomaga lajšati mnoge telesne (avtoimune bolezni) in duševne (depresija) težave. Da je avtor takega zakona politično gibanje, ki samo sebe imenuje Svoboda, pa je še manj razumljivo, saj je dejstvo, da ta 64 let stara konvencija (iz časov, ko so bili še prepričani, da uporaba konople zasvoji, škodi zdravju in celo povzroča smrt – kar vse je bilo medtem dokazano kot popolnoma neutemeljeno) omogoče veliko več svobode, kot pa predlog zakona, ki ga je spisalo gibanje s takim imenom.

Podpredsednico gibanja Svoboda sem torej opozoril na ta dejstva in predlagal, da se v 3. člen predloga zakona pripiše še drugi del 2. odstavka 28. člena konvencije in sicer, da kot izjema velja tudi konoplja gojena v hortikulturne namene, torej na lastnih vrtovih brez namena prodaje.
Enako sem predlagal, se naj doda v 50. člen, kjer piše o spremembah in dopolnitvah ostalih predpisov, konkretno Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, tudi tja je namreč trenutno v predlog zakona vpisana kot izjema zgolj konoplja v industrijske namene, ne pa tudi v hortikulturne namene.

S tem bi se izognili dvoumnosti 8. člena predloga zakona, kjer piše, da je gojenje konoplje v medicinske (in znanstvene ) namene, ki ni usklajeno s tem zakonom, prepovedano, ter 48. člena, kjer so zapisane denarne globe za gojenje konoplje v medicinske (in znanstvene) namene, ki ni v skladu z zakonom. Potreben je zgolj še dodatek v 2. členu, kjer so napisane opredelitve izrazov, med katerimi najdemo konopljo za medicinske namene in konopljo namenjeno znanosti, ne najdemo pa konoplje za hortikulturne namene, ki pa po definiciji ne more biti enaka ne konoplji za medicinske, ne znanstvene in ne industrijske namene. Konoplja za medicinske namene je namreč v 2. členu opredeljena kot “rastline…., ki se na podlagi dovoljenja proizvajajo in dajejo v promet za namene uporabe v medicini”. Ta opredelitev ne zajema konoplje za hortikulturne namene. Nedoslednost uporabe konvencije in nedosledna opredelitev konoplje pa omogoča dvoumno razlago zakona in sicer bi lahko nekdo (tudi policist) razumel 48. člen kot podlago za pregon konoplje v hortikulturne namene, kljub temu, da nikakor ne gre za konopljo za medicinske namene, temveč za namene, ki so v konvenciji opredeljeni kot izvzeti iz omejitev konvencije o prometu in prodaji maka in konoplje.

Ta nedoslednost je še posebej v oči bijoča, če pomislimo, da se glede maka dejansko upošteva smernica konvencije, saj semen maka (Papaver somniferum) ni moč kupiti samo v vsaki srednje založeni semenarni, temveč tudi nihče ne preganja nikogar, ki si s temi semeni posadi na vrtu mak. Noben policaj niti ne pomisli, da bi šel na vrt nekoga zaradi vrtnega maka in da bi ga zasliševal, čemu je posadil mak, da bi ta mak populil, zaplenil ali zaradi tega napisal globo. Pa gre za isto konvencijo in isti zakon, ki oba obravnavata mak enako kot konopljo.

Podpredsednici Gibanja Svoboda sem tudi povedal, da bi bilo treba tudi v zakon o cestnem prometu pri postopkih glede preverjanja prisotnosti metabolitov konoplje v telesu voznikov zaradi spornosti metabolitov in zaradi nesorazmerne prisotnosti metabolitov še več tednov po uporabi (čeprav akuten psihoaktiven vpliv konoplje traja komaj 4-6 ur) dodati poleg testov sline in urina kot možnost tudi zahtevo voznika, da njegovo psihofizično sposobnost za vožnjo preveri neodvisen zdravnik. Zgolj to bi omogočilo, da ne bi policisti in sodniki zlorabljali lastnost metabolitov konoplje, ki ostanejo v telesu še dolge dneve in tedne po uporabi ter neutemeljeno globili voznikov, ki so morda pred tednom ali dvema zaužili nekaj konoplje in so metaboliti v telesu prisotni, čeprav je vpliv konoplje že davno prenehal in je voznik psihofizično popolnoma sposoben za vožnjo. Globe namreč sploh niso nizke in poleg finančnih nosijo tudi druge posledice, kot so prepoved vožnje, izguba izpita itd, kar še kako uničujoče vpliva na žrtve slabo definirane zakonodaje. Slabo definirana zakonodaja naredi veliko več škode državljanom kot pa vrtički s konopljo, starodavnim zeliščem, ki so ga stari Slovenci povezovali s Kristusom.

Predstavnica g. Svoboda je sicer najprej rekla, da bodo spisali še en zakon, ki bi naj obravnaval konopljo nekako v smeri rekreativne uporabe, pa sem odgovoril, da to ne igra vloge, saj je treba najprej ta zakon spisati pravilno in dosledno upoštevati konvencijo ter preprečiti dvoumno razlago zakona. Tudi se predlog imenuje “o konoplji”, in se v naslovu ne omejuje na konopljo za medicinske in znanstvene namene, čeprav je v besedilu jasno, da gre za to dvoje. In tudi, če gre zgolj za konopljo v medicinske in znanstvene namene, kjer hortikulture naj ne bi bilo potrebno omenjati, zakaj se potem sploh omenja kot izjema konoplja v industrijske namene in sicer na podlagi taistega 28. člena konvencije, ki kot izjemo omenja tudi horitkulturne namene? Predstavnici Gibanja Svoboda sem tudi povedal, da se bo tisti drugi zakon očitno omejeval na konopljine klube ali posebne prodajalne za konopljo, ki bodo vsekakor morale slediti pravilom iz druge konvencije o drogah, tiste iz leta 1972, kjer se točno opredeljuje, kakšne pogoje mora izpolnjevati taka posebna prodajalna za konopljo (natančno štetje sadik, ventilacija, natančno tehtanje cvetov in povezava z državnim ustanovami, pristojnimi za njihovo kontrolo). To dejansko ni povezano z 28. členom konvencije iz leta 1961, ki govori izrecno o konoplji gojeni v hortikulturne namene.

Predstavnica Gibanja Svoboda je še dejala, da bi tudi za hortikulturo morala biti neka omejitev, recimo tri rastline. Sem odgovoril, da bi bilo čudno, ko bi gibanje, ki se imenuje Svoboda bolj omejevalo konopljo, kot pa najbolj rigorozna konvencija pred 64 leti, ko so še mislili, da je konoplja zdravju škodljiva in celo smrtonosna rastlina s potencialom za zasvojitev. Že sam izraz “v hortikulturne namene” omejuje konopljo na tisto, gojeno na lastnih vrtovih, sobah in balkonih torej na manjših površinah, med drugimi vrtnimi rastlinami za lastno uporabo, in ne gojeno na kmetijskih zemljiščih ali laboratorijih za namene prodaje. Poleg tega so rastline konoplje med seboj zelo različnih velikosti in če ne gre za neka posebna semena, je 50% možnost, da bo rastlina moškega spola in zato komaj uporabna ali celo neuporabna za lastno uporabo. Zato je omejitev na 3 rastline popolnoma nesmiselna, saj ne bi prinesla neke resne spremembe niti glede črnega trga, ki obstaja zgolj zaradi prepovedi hortikulture oziroma zaradi nedefiniranosti razlike med gojenjem v hortikulturne namene in gojenjem, namenjenim prodaji.

Ta nedefiniranost je tudi glavni vzrok za visoke kazni velike večine oseb, ki gojijo konopljo v hortikulturne namene, saj jim sodišča praviloma očitajo gojenje z namenom prodaje. Poleg tega, sem dejal, je konoplja zdravilno zelišče, ki ga je treba ob resnih zdravstvenih težavah uporabljati v velikih količinah. S tako omejitvijo bi torej najbolj prizadeli ravno tiste, ki imajo največje zdravstvene težave. Razen za neozdravljive bolnike v četrtem stadiju raka, ki so zajeti v trenutnem predlogu zakona Gibanja Svobode. Le oni imajo namreč pravico s strani zdravnika zahtevati konopljo v medicinske namene na recept, kar je že samo po sebi sporno, saj je jasno, da konoplja kot zdravilno zelišče koristi in se že stoletja uporablja kot domače za mnoge različne zdravstvene in tudi duševne težave in tegobe. A z doslednim upoštevanjem 28. člena konvencije iz leta 1961 bi se ta spornost zmanjšala, saj bi si tudi drugi lahko lajšali zdravstvene težave s konopljo, pač sami brez recepta, enako, kot se uporabljajo najrazličnejša druga zelišča, kot je žajbelj, meta, rožmarin, lovor, glog, čeprav so tudi nekatere izmed njih blago spihotropne. Hkrati pa bi črni trg s konopljo naenkrat postal popolnoma nepotreben in bi sam od sebe izginil. Velika težava je namreč dejstvo, da gre pri konoplji za strogo lokalen črni trg, ki sploh ni povezan z mednarodno trgovino z drogami kot so heroin, kokain in sintetične droge, ki so lahko zdravju dejansko zelo škodljive, iz vidika zakona pa se domači črni trg enači z mednarodnim kriminalom, kar je seveda nesmiselno in nerazumno obremenjuje tako policijo kot sodišča z vohljanjem za neškodljivimi osebnimi navadami državljanov, ki jih pravno tako rekoč enači z mednarodnim kriminalom. Z upoštevanjem celotnega drugega odstavka 28. člena konvencije iz leta 1961 pa ne bi bilo več nobene potrebe za domačim črnim trgom, ki sestoji iz malih gojlcev in uporabnikov skromnih količin za osebno rabo in ne iz neke piramidalne strukture mednarodnih razsežnosti.

Predstavnica gibanja Svoboda je na koncu sestanka dejala, da bodo o slišanih pripombah govorili v stranki in da se bodo tako ali tako pogovarjali še s koalicijskimi partnerji, sledile pa bodo tudi še dodatne državnozborne obravnave, kjer se bodo lahko predlagali amandmaji.



Izvirnik:

Single Convention on narcotic drugs, 1961
Article 28
CONTROL OF CANNABIS
1. If a Party permits the cultivation of the cannabis plant for the production of cannabis or cannabis
resin, it shall apply thereto the system of controls as provided in article 23 respecting the control of the opium poppy.
2. This Convention shall not apply to the cultivation of the cannabis plant exclusively for industrial
purposes (fibre and seed) or horticultural purposes.
3. The Parties shall adopt such measures as may be necessary to prevent the misuse of, and illicit
traffic in, the leaves of the cannabis plant.

Horticulture, noun: the science and art of growing fruits, vegetables, flowers, or ornamental plants
© 2025 Merriam-Webster, Incorporated.


Google prevod:
Enotna konvencija o mamilih, 1961
28. Člen NADZOR NAD KONOPLJO
1. Če pogodbenica dovoli gojenje rastline konoplje za proizvodnjo konoplje ali konopljine smole, zanjo uporabi sistem nadzora, kot je določen v členu 23 glede nadzora nad opijskim makom.
2. Ta konvencija se ne uporablja za gojenje rastline konoplje izključno za industrijske namene (vlakna in semena) ali vrtnarske namene.
3. Pogodbenice sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za preprečevanje zlorabe in nezakonite trgovine z listi rastline konoplje.

Vrtnarstvo, samostalnik: znanost in umetnost gojenja sadja, zelenjave, cvetja ali okrasnih rastlin
© 2025 Merriam-Webster, Incorporated