Priročnik za politično preživetje naroda

Letos mineva triintrideseto leto Republike Slovenije ter dvajseto leto njenega članstva v EU in v vojaškem paktu NATO. Triintrideset let je v starih časih pomenilo dobo enega človeškega rodu, generacije. Za primerjavo, SFR Jugoslavija je trajala 45 let, kraljevina Jugoslavija pa zgolj 22, da o kratkotrajnih dobah vladavine kraljevine Italije in četrtega rajha na naših tleh niti ne izgubljamo besed. Zelo očitno je, da se nahajamo na geopolitično dokaj dinamičnem območju. Gledano iz tega stališča, 33 let niti ni tako malo in glede na dosedanje geopolitično razgibano dogajanje v teh krajih bi lahko sklepali, da se neizogibno bliža dan, ko se bodo politične okoliščine spet spremenile. Ne danes in ne jutri, traja lahko več let, tudi deset ali dvajset, a neko radikalno spremembo geopolitičnih razmerij, ki bo močno vplivala tudi na nas, je, zgodovinsko gledano, lahko pričakovati prej ko slej.

V Švici, recimo, ki so nam jo naši politični voditelji ob času osamosvajanja pogosto radi slikali kot našo neposredno prihodnost, se politični sistemi niso radikalno spreminjali že od srede 19 stoletja dalje, ko so sprejeli skupno zvezno ustavo, pri nas pa se je državni sistem spremenil že vsaj štirikrat, celo petkrat, četudi ne štejemo priključitve Republike Slovenije k EU in paktu NATO.

Danes vodilni tega vojaškega pakta izdatno finansirajo vojno proti Rusiji v Ukrajini in napovedujejo, da je neposreden spopad držav pakta NATO in Rusije neizogiben. Svetovna vojna, kot pravijo, bi naj bila povsem neizogibna in edina prihodnost, ki jo vidijo, je popoln vojaški poraz Rusije, kar ni le smela želja, temveč je glede na zgodovinske izkušnje vojaških pohodov proti Rusiji prav lahko povod zgodovinskega propada zahodnih političnih sil, ki so zadnjih nekaj stoletij sicer vajene prevladovanja v svetu. Da se zahodne politične sile resno usmerjajo v neposredni spopad z Rusijo, je povezano tudi z vidnim propadanjem petrodolarja in z neizogibnimi spremembami na finančnih trgih.

Če smo torej stvarni in upoštevamo, da je v zadnjih sto letih propadlo pet držav na naših tleh (Avstroogrska, kraljevina Jugoslavija, kraljevina Italija, Nemška država, SFR Jugoslavija), lahko torej tudi pričakujemo, da bo slej ko prej propadla tudi EU in če se bo to zgodilo z vojno, bo v slogu oljne slike Pietra Breughela "Slepcev, k vodijo slepce v padec v jarek", zelo verjetno razpadel tudi državni sistem Republike Slovenije, še posebej, če se zavedamo, da je RS v sklopu EU čez glavo zadolžena in bo torej najkasneje po končani napovedani neizogibni svetovni vojni, razen če se ne zgodi čudež, popolnoma obubožana.

Kako bi lahko v takem primeru kot ljudstvo sploh preživeli, da ne bi bili prepuščeni nekim skorumpiranim Združenim narodom ali nekim drugim tujim odločevalcem, kot na primer Rusiji, Kitajski ali Vatikanu?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo nekoliko poglobiti v razmislek o R Sloveniji in sicer vse od okoliščin in pogojev, ki so privedle do njene ustanovitve, pa do vsega, kar je iz tega nastalo, vse do danes, ko se soočamo z realno možnostjo, da se RS udeleži agresorske vojne proti Rusiji, kar zna zelo verjetno biti, stvarno gledano, politični samomor naše države in eksistencialna katastrofa za celotno ljudstvo in celotno ozemlje. Tretja svetovna vojna namreč ne izključuje niti jedrskih orožij, naše ozemlje pa je glede velikosti strašno omejeno, smo tako rekoč država žepnega formata, a vojaška zavezništva, ki so jih sklenili naši predstavniki v našem imenu, nas hujskajo v vojno proti največji jedrski sili na svetu. To je današnja realnost. Kako smo lahko sploh prišli v tak položaj? Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti v nadaljevanju, posvetili pa se bomo tudi Ustavi Republike Slovenije.

Na kratko bomo pregledali tudi zgodovinske ter mednarodne okoliščine osamosvojitve. Pregledali pa bomo tudi napake oziroma šibke točke pri sprejemanju ustave ter tudi šibke točke same ustave. Ponekod bomo našo ureditev primerjali z ureditvijo v Švici. Na koncu pa bomo potegnili nauk in predočili perspektive.

Zgodovinske okoliščine

Geostrateška lega naših krajev je zelo pomembna, saj predstavlja najnižjo točko prehoda med Sredozemljem in celinsko Evropo, ki je bila že v prazgodovini znana ko Jantarna pot, ki je povezovala Sredozemlje in Baltik ter omogočala takrat cvetočo trgovino z jantarjem. V času rimskega cesarstva je predstavljalo naše ozemlje vhod v Italijo in prav tukaj sta se odločili vsaj dve zgodovinski bitki med Vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom v daljnem četrtem stoletju n. š., namreč bitka pri Ptuju, ter bitka pri Vipavi.

Države na naših tleh skozi zgodovino:

4 stol. p. n. š. Noriško kraljestvo
35 p. n. š. Rimsko cesarstvo
452 Država Hunov
455 Gepidsko kraljestvo
536 Ostrogotsko kraljestvo
623 Samova zveza Vendov
658 Karantanija
788 Frankovsko cesarstvo
819 Spodnja Panonija
828 Grofija Karantanija –Vzhodna Bavarska krajina
905 Madžarsko kraljestvo
955 Sveto Rimsko cesarstvo
1781 - "Tlačanski patent" Jožefa II ukini tlačanstvo
1809 Ilirske province – v sklopu Francoskega cesarstva
1816 Ilirsko kraljestvo – v sklopu avstrijskega cesarstva
1866 Ilirsko kraljestvo v sklopu Avstro-Ogrskega cesarstva in kraljestva
1919 Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (trajala en mesec)
1919 Dravska banovina v sklopu Države Srbov, Hrvatov in Slovencev
1941 Kraljevina Italija
1943 Nemška država
1945 Ljudska Republika Slovenija v sklopu FLRJugoslavije, kasneje Socialistična republika Slovenija v sklopu SFRJugoslavije
1991 Republika Slovenija
2004 Republika Slovenija v sklopu Evropske skupnosti

Meje so se v posameznih obdobjih precej razlikovale. Če vzamemo zgolj zadnji dve stoletji, so Ilirske province obsegale poleg Kranjske še Koroško, Goriško, Istro in Dalmacijo, ne pa tudi Štajerske. Ilirsko kraljestvo je izgubilo Dalmacijo. Dravska banovina je pridobila del Štajerske a izgubila Istro, Kvarner, večji del Primorske in večji del Koroške. LRS je pridobila del Primorske.

Kot pravi zgodovina, je moral frankovski cesar, da bi lahko vladal našim krajem, oziroma dednim deželam Kranjski, Štajerski in Koroški, ki so prej bile v sestavi Karantanije, po naših tedanjih političnih pravilih opraviti obred ustoličevanja kneza. Ta obred se je opravljal v slovenskem jeziku, opisan pa je bil v latinščini in sicer iz njega izhaja, da je kneze postavljalo in tudi odstavljalo ljudstvo po svoji volji. O tem je pisal Jean Bodin v 16 stoletju v svojih političnih spisih, ki so navdihnili pisce ameriške ustave, predvsem pri pisanju amandmajev o pravicah, preko njih pa so še bolj navdihnili pisce švicarske zvezne ustave, omenjene v uvodu.

Vladarji Svetega rimskega cesarstva so po nekaj rodovih s to navado sicer prenehali, a dedne dežele so še vedno ohranile večino pravic. Kasnejši cesarji so prebivalce vedno bolj priklepali na državo, kar se je začasno nekoliko spremenilo po francoski revoluciji in Napoleonu. Za naše kraje je to takrat pomenilo veliko osvežitev in razcvet kulture.

V 19 stoletju je zaradi francoske revolucije in Napoleona zavel veter ljudskih gibanj, ki so zahtevala več pravic in svoboščin, Madžari so leta 1866 dobili svojo krono, nekaj podobnega se je pričakovalo tudi za Slovence v cesarstvu. Cesar Franc Jožef II je bil glede tega sicer nepopustljiv, a razpad države je bil neizogiben. Avstroogrska je bila namreč že od prve tretjine 19 stoletja čez glavo zadolžena pri bankirjih družine Rothschild, ki so še danes vladarji finančnih trgov in preko nadzornikov obvladujejo tudi Novo Ljubljansko banko.

Po prvi svetovni vojni je bila sicer uradno razglašena država Slovencev, Hrvatov in Srbov v državnem zboru v Zagrebu, ki je obsegala slovenske in hrvaške dele Avstroogrske ter Bosno, a mednarodna skupnost v Parizu tega sploh ni obravnavala in je določila meje držav v skladu z dogovori britanskih, italijanskih in srbskih prostozidarjev, kar je pomenilo, da se temu ozemlju odreže Koroško in Primorsko z Istro ter se jo priključi srbski državi, oziroma državi Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Beogradu.

Novonastala država SHS, kasnejša kraljevina Jugoslavija, je naredila upravno reformo in namesto v dednih deželah Kranjski, Koroški in Štajerski oziroma v Ilirskem kraljestvu, kot se je imenovala skupnost v 19 stoletju, so se naši predniki leta 1919 znašli v Dravski banovini. Po razpadu kraljevine Jugoslavije in nekaj kasneje tudi Nemške države je Jugoslavija pridobila del Primorske, ozemlje je bilo namesto Dravska banovina poimenovano Ljudska Republika Slovenija, čez deset let pa se je preimenovalo v Socialistična Republika Slovenija, ki je bila s petimi drugimi republikami povezana v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo.

Naj spomnimo, da izraz Republika pomeni državo, vladavino javnosti. Iz tega stališča je bila takrat tudi SRS država. In res, v Ustavi SRS iz leta 1974 piše v prvem členu, "SR Slovenija je država....." Iz tega stališča je Slovenija sploh lahko izstopila iz Jugoslavije, kot država. Vmes pa je nekako izgubila pridevnik "Socialistična" in se pojavila kot zgolj Republika Slovenija.


Osamosvojitev

Osamosvojitev RSlovenije se seveda ni zgodila v nekem vakuumu, temveč je bila ta povezana s svetovnimi političnimi dogajanji tedanjega časa. Takrat je razpadala Sovjetska zveza, razpadala je Češkoslovaška državna skupnost, razpadala pa je tudi sama varšavska vojaška zveza.

Ne gre le za dejstvo, da so bili takrat turbuletni časi, bistveno je, da se je kljub navideznemu kaosu večina dogajanj odvijala v skladu z načrti in nadzorovano.

Kaj naj si mislimo sicer o dejstvu, da je leta 1989 predsednik G Bush sprejel zakon, ki je prepovedoval kreditiranje SFR Jugoslavije in postavil pogoj, da lahko kredite najamejo le posamezne jugoslovanske republike? Je bila naša osamosvojitev res spontana in zgolj plod tisočletnih sanj? Ali pa so bile tisočletne sanje bolj priročen prijem metanja peska v oči naivnemu prebivalstvu, da ne dojame, da je samostojnost lahko tudi zgolj beseda in da tudi besede, kot so recimo svoboda in pravičnost ne pomenijo vedno tudi res dejanske svobode in pravičnosti?

Realno gledano je bila SFR Jugoslavija moteča za zahodne politike, saj je bila pomemben mednarodni dejavnik kot ena izmed treh pobudnic gibanja Neuvrščenih, ki je zraslo v svetovno gibanje z državami članicami po vsem svetu, še posebno v bivših kolonijah. Jugoslavija je imela samosvojo obliko socializma, ki je bila veliko bolj odprta in sproščena kot recimo ruski ali kitajski sistemi, imela je močno vojsko in tudi močno gospodarstvo. Bila je tako rekoč samozadostna. Kredite je sicer najemala, a za današnje pojme komaj opazne, kar nekaj pa jih je bilo nesmiselno investiranih, tako da za samo preživetje države niso bili nujni, bili pa so nujni za udobno preživetje kasnejših osamosvojitvenih političnih elit, takrat predvsem raznih bivših državnih funkcionarjev.

Vojna v Bosni in na Hrvaškem je zaradi podpore Srbske krajine v Bosni izčrpala Srbijo, ki je podedovala večino vojaškega aparata Jugoslavije, kar so zahodni zavezniki kronali z bombardiranjem Srbije in strateško dokončali razkol in zavzetje Jugoslavije. Pika na i pa je bil pristop Republike Slovenije k vojaški zvezi NATO.


Ustava in ustroj države

Oglejmo si zdaj dogajanje v zvezi z Ustavo. Ustava je namreč družbena pogodba, ki predstavlja okvir političnega sistema v državi.

Vsi zakoni, ki se sprejemajo, morajo biti v skladu z Ustavo. V Ustavi so zapisane pravice državljanov in dolžnosti in pristojnosti njihovih predstavnikov: V Ustavi so določena razmerja moči političnih subjektov v državi. Na kratko, Ustava je osebna izkaznica države.

Glavni pisec Ustave je bil sicer dr. France Bučar, veliki prijatelj Otta von Habsburga, vnuka zadnjega avstrijskega cesarja, ki je bil hkrati tudi eden izmed pobudnikov evropske integracije, že v času obstoja SFRJugoslavije pa so določeni avtorji pri nas sprejeli Ustavno listino, kjer so poudarili neodtuljivo pravico do samoodločbe Slovenskega ljudstva. Na temelju te neodtuljive pravice do samoodločbe smo se seveda sploh odcepili. Najprej se je ugotovilo, da imamo pravico odločanja o temu, ali se odcepimo. Potem, ko se je to zagotovilo, pa je bilo treba ugotoviti, ali to tudi res hočemo. Ugotavljanju tega je bil namenjen plebiscit, na katerem je ogromna večina ljudi pritrdila, da želi živeti v samostojni državi.

Ta neodtuljiva pravica do samoodločbe je bila potem seveda zapisana tudi v Ustavi, saj na njej temelji naša državnost, oziroma veljavnost Republike Slovenije. Zapisana je bila v preambuli:

"Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,
ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije ustavo."

Zapisana je bila tudi v tretjem členu:

"Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji
na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno."

Državljanke in državljani torej izvršujemo oblast ne le posredno preko izvoljenih predstavnikov, temveč tudi neposredno, torej z referendumi in plebisciti. Način izvrševanja oblasti preko voljenih predstavnikov bomo pregledali potem, zaenkrat se posvetimo neposrednemu izvrševanju oblasti s strani državljank in državljanov. To v ustavi ureja 90. člen. Leta 1991 je bil zapisan tako:

"Zakonodajni referendum
Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma.
Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volilcev.
Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico.
Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volilcev, ki so glasovali.
Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih
poslancev"

Kot je razloženo, se referendum ureja z zakonom, ki ga sprejmeta dve tretjini poslancev. Podrobnosti torej niso urejene v Ustavi ampak je to bilo prepuščeno poslancem. Poslanci so torej določili podrobna referendumska pravila in pogoje in to ne le enkrat, ampak so te pogoje dodatno postopno oteževali, predvsem kar se tiče potrebnega števila zbranih glasov. Leta 2013 pa so sprejeli tudi spremembo tega ustavnega člena, ki je referendume malodane onemogočil.

V Švici, deželi, s katero so nam mahali pred nosom politiki pred osamosvojitvijo, kjer imajo dolgo tradicijo neposrednega izvajanja oblasti ljudstva z referendumi, se to sploh ne bi moglo zgoditi. Vrhovni ustavni razsodnik v državi je tam ravno referendum. Ljudstvo je merodajno in brez volje ljudstva sprememba ustave ni mogoča Tam se lahko začne zbirati podpise za referendum za vse, razen za zmanjševanje človekovih pravic, podpise se lahko zbira kjerkoli in ne le zgolj na Upravnih enotah, kot pri nas, kar jim občutno olajša zbiranje podpisov. Država je dolžna sama preveriti identiteto podpisnikov, potem pa je vezana na izid referenduma. Pri nas je vezana zgolj eno leto. Ljudstvo v Švici lahko kadarkoli poda na referendum predlog novega zakona, predlog spremembe kateregakoli zakona ali ustavnega člena in če zbere dovolj podpisov, za kar ima na razpolago dovolj časa, se sprejme ustrezni zakon ali ustava ustrezno spremeni. Tam ni ustavnega sodišča, o ustavnih vprašanjih odloča Upravno sodišče, ki v primeru dvoma razpiše referendum. Ta je potem merodajen.

Pri nas je stvar zelo drugačna. Podpisi se lahko zbirajo samo na upravnih enotah, ki imajo zelo omejen delovni urnik, kar pomeni, da imajo vsi državljani, ki so dopoldan zaposleni, samo osemkrat (v dvomesečnem roku za zbiranje podpisov) priložnost, da po službi do petih popoldan ujamejo odprto upravno enoto in dajo tam svoj podpis podpore. Rok zbiranja pri nas je dva meseca, v Švici se lahko podpise za spremembo ustave zbira tudi eno leto. Sploh pa se pri nas lahko zbira podpise za zakonodajni referendum samo za s strani Državnega zbora že sprejete zakone in sicer v roku enega tedna po sprejemu zakona.

Leta 2013, so, kot že omenjeno, naši poslanci zbiranje podpisov še dodatno omejili in sicer so v 90. člen dodali:

"Referenduma ni dopustno razpisati:
- o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,
- o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,
- o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
- o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost."
Lahko se torej resno vprašamo, kaj ostane od neposredne oblasti ljudstva, če jo lahko omejuje državni zbor, torej poslanci, ki so bili izvoljeni s strani ljudstva kot njihovi predstavniki? Ali ne gre za navzkrižje interesov? Poslanci bi naj namreč zastopali interese državljanov, ki so jih volili, omejevanje naših političnih pravic pa je komaj mogoče zagovarjati, kot da bi naj šlo za naše interese.
Kako so torej v Ustavi definirane pravice poslancev Državnega zbora? V 87. členu piše:
"(zakonska pristojnost državnega zbora)
Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom."
Poslanci imajo po ustavi torej pravico odločati o naših pravicah in obveznostih. Kako gre to skupaj z "Oblast ima ljudstvo"? Poglejmo, kako so pravice poslancev državnega zbora določene v Švici, tisti deželi, katero so omenjali, ko so potrebovali podporo za projekt odcepljanja od Jugoslavije. V Švicarski ustavi je pristojnost državnega zbora zapisana v 164 členu. "Državni zbor predstavlja najvišjo oblast v državi, omejeno s pravicami ljudi in kantonov (dežel)."
Razlika je očitna. Pri nas poslanci v državnem zboru lahko v skladu z ustavo določajo pravice in celo obveznosti državljanov, v Švici pa so poslanci omejeni glede tega, saj so pravice državljanov nad pristojnostjo poslancev, obveznosti državljanov pa niso niti omenjene, kaj šele, da bi bilo zapisano tako, kot pri nas, da jih namreč lahko poslanci v DZ kar določajo, pri čemer je pri nas edina varovalka, da lahko to počnejo zgolj z zakonom, kar pomeni, da ima vladajoča koalicija glede tega lahko veliko manevrskega prostora.
Kot smo ugotovili, obstaja v naši ustavi neka temeljna neenakost. V 3. členu ustave sicer piše, da ima ljudstvo oblast, ki jo izvršuje neposredno in posredno z volitvami, a smo videli, da o neposrednem odločanju ljudstva odločajo poslanci, prek katerih državljani po tretjem členu vladamo zgolj posredno, torej z volitvami.
Volitve poslancev v Državni zbor pri nas v Ustavi ureja 80. člen. Tam je zapisano:
»(sestava in volitve)
Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.
V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.«
Volilni sistem torej v ustavi ni določen, določa ga šele Zakon o volitvah. To pomeni, da o volilnem sistemu odločajo sami poslanci, za katere smo ravno ugotovili, da odločajo tudi o referendumih in sicer ga praviloma predvsem omejujejo. Volilni sistem pa je urejen tako, da ne obstajajo vsedržavni kandidati za poslance, ampak morajo volilci voliti kandidate svojih volilnih okrajev, in še ta izbira je zgolj navidezna, saj lahko v večini primerov politična stranka odloči, katerim kandidatom bo podelila mandat. Manjša stranka, ki recimo nima pokritih vseh volilnih okrajev, tudi nima realnih možnosti za prodor v Državni zbor. Za tak sistem so se torej odločili poslanci, oziroma voditelji največjih parlamentarnih političnih strank. Stranke v sami Ustavi sicer niso omenjene, ravno zaradi te ustavne nedorečenosti pa so imeli poslanci potem proste roke, da so volilni zakon oblikovali povsem po svojih željah. Tako je med drugim tam določeno, da mora civilna družba zbrati 1000 glasov podpore za določenega kandidata, politična stranka pa zgolj 50 podpisov. Leta 2000 so si poslanci DZ privoščili še spremembo 80. člena Ustave in sicer tako, da je zdaj potrebnih za vstop v Državni zbor več kot 4% glasov na volitvah, kar pomeni, da razen članov največjih strank nikomur ne more uspeti priti v Državni zbor. Celo glasove vseh strank, ki bi po običajni matematiki sicer lahko prišle vsaj z enim kandidatom v Državni zbor, pa zaradi določbe o potrebnih 4% niso uspele, se samodejno prišteje k največjim strankam.
Četudi torej piše v 3. členu Ustave, da ima oblast ljudstvo, ki jo izvaja neposredno in posredno preko volitev, je neposredno izvajanje oblasti hudo omejeno z 90. členom Ustave in tudi z Zakonom o referendumu in civilni iniciativi. Posredno izvajanje oblasti ljudstva preko volitev pa je spet hudo omejeno zaradi nedorečenosti 80. člena ustave in zaradi volilnega zakona, če medijskega zakona, ki omogoča pristransko komentiranje volitev in pristransko obravnavo kandidatov z delitvijo na »bolj verjetne« in »manj verjetne« kandidate in podobno, niti ne omenjamo.
Čeprav torej piše v 3. členu, da ima oblast ljudstvo, je v praksi sistem, določen z ustavo RS tak, da vladajo največje politične stranke, ki si med seboj delijo ministrstva in raznorazne komisije, in se seveda tudi krepko financirajo iz državne blagajne.
Državni zbor, katerega predstavljajo torej največje politične stranke oziroma strankarske koalicije, je sprejel tudi našo Ustavo. Če smo natančni, je našo ustavo sprejela skupščina Republike Slovenije, ki je bila izvoljena v času SFR Jugoslavije. Niso je torej sprejeli niti poslanci, izvoljeni v Republiki Sloveniji, temveč predstavniki, izvoljeni v Socialistični Republiki Sloveniji, kot je tudi zapisano v preambuli: »...sprejema Skupščina Republike Slovenije ustavo."
Za primerjavo, V Švici, kot omenjeno, je vrhovni ustavni razsodnik referendum in ustava brez podpore večine ljudstva, izražene na referendumu, ne more biti ne sprejeta in ne spremenjena. Švicarska ustava se dejansko stalno posodablja in to ravno zato, ker je ljudstvo vrhovni ustavodajalec in ustavni razsodnik. Iz tega razloga ima Švica zelo sodobno ustavo, saj po potrebi ljudstvo vpisuje tudi nove člene. Vsebuje recimo tudi zelo sodobne člene, ki omejujejo kloniranje, genetsko manipuliranje in podobno, zato pa ima švicarska ustava tudi okroglih sto členov več, kot ustava republike Slovenije. Drugi razlog, da ima švicarska ustava več členov, je tudi dejstvo, da je veliko bolj natančna, kot ustava RS, ki vsebuje vsaj 50 členov s pridržki.
Pridržke vsebujejo vsi ustavni členi, ki določajo pravice »v skladu z zakonom«, in podobno, kot recimo že omenjeni 90. člen, ki določa, da se »Referendum ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev«. Enako že omenjeni 80. člen določa, da »Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.«. Enako tudi 87. člen, ki določa, da poslanci »... lahko odločajo o pravicah in obveznostih državljanov«, z navidezno varovalko »samo z zakonom«. Podobne pridržke pa vsebujejo tudi členi 3a, 5, 6, 12, 13, 15, 19, 20, 23, 24, 26, 28, 30, 32, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 44, 46, 48, 50, 51, 52, 53, 54, 56, 58, 62, 62a, 65, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 77, 79. 82, 95, 97. Mednje pa ne spada recimo 64. člen, čeprav tam piše, da »Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita...« kajti v naslednjem odstavku piše: »Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.« Madžarska in italijanska manjšina imata to pravico zaradi mednarodnih pogodb, sklenjenih še med SFRJugoslavijo in Republiko Italijo oziroma Madžarsko.
Vsi členi, ki vsebujejo pridržke, so do neke mere nedorečeni. Nekateri so popolnoma nedorečeni in omogočajo parlamentarnim strankam zelo veliko moč odločanja o naših pravicah in, kot piše v 87 členu Ustave, tudi obveznosti. Nekateri so bolj dorečeni, še vedno pa polagajo moč odločanja v roke poslancem, torej političnim strankam. Čeprav namreč v 82. členu Ustave piše, da so poslanci predstavniki ljudstva in da niso vezani na nikakršna navodila, pa je ta določba zgolj pobožna želja, saj je stalna praksa, da velika večina članov strank v parlamentu glasuje po strankarski liniji, razen predstavnikov političnih strank pa v Državnem zboru ni nikogar drugega.

Ustavne spremembe
Poslanci Državnega zbora so v 33 letih 11 krat spremenili Ustavo:
Ustavni zakon o spremembi 68. člena ustave Republike Slovenije z dne 17.7 1997

Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena ustave Republike Slovenije z dne 26.7 2000

Ustavni zakon o spremembah I. poglavja in 68. člena ustave Republike Slovenije z dne 7.3.2003

Ustavni zakon o spremembi 14. člena ustave Republike Slovenije z dne 24.6.2004

Ustavni zakon o spremembi 43. člena ustave Republike Slovenije z dne 24.6.2004

Ustavni zakon o spremembi 50. člena ustave Republike Slovenije z dne 24.6.2004

Ustavni zakon o spremembah 121., 140. in 143. člena ustave Republike Slovenije z dne 30.6.2006

Ustavni zakon o spremembi 148. člena ustave Republike Slovenije z dne 31.5.2013

Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena ustave Republike Slovenije z dne 31.5.2013

Ustavni zakon o dopolnitvi III. poglavja ustave Republike Slovenije z dne 30.11.2016

Ustavni zakon o dopolnitvi II. poglavja ustave Republike Slovenije z dne 8.6.2021

Iz prebiranja osnutka Ustave je sicer razvidno, da so se nekje vmes med pisanjem Ustave poigravali z zamislijo o nujnosti referenduma za sprejem ustavnih sprememb, a so si očitno vendarle premislili in vrgli to zamisel iz osnutka ustave ven, da bi poslanci lažje obvladovali politično krmilo in ga bolj trdno držali v svojih rokah, kar so jim še bolj utrdile kasneje sprejete ustavne spremembe 80. in 90. člena.

V osnutku Ustave pa se je 161. člen glasil:
"(Razglasitev ustave po referendumu)
Državni zbor lahko sklene, da se sprejeta sprememba ustave razglasi šele, ko je na referendumu sprejeta z večino glasov volilcev, ki so glasovali (Varianta: z večino volilcev, ki so oddali veljavne glasovnice).
Državni zbor mora sprejeto spremembo ustave dati na referendum, če to najkasneje v dveh mesecih po sprejetju zahteva najmanj petdeset tisoč volilcev. Sprememba ustave se razglasi šele po preteku tega roka, oziroma, ko je sprejeta na referendumu.
Če je v državnem zboru sprejeta nova ustava, je referendum obvezen (Varianta: ta odstavek se črta).
Sprememba ustave začne veljati z razglasitvijo v državnem zboru.
Če na referendumu sprememba ustave ali nova ustava ni sprejeta, enake ustavne spremembe ni mogoče predložiti državnemu zboru prej kot v enem letu po referendumu."
Sestavljalci ustave so se tako veliki pristojnosti ljudstva pri izvrševanju neposredne oblasti raje izognili in so ta predlog iz osnutka črtali. So imeli pravico o tem odločati brez soglasja ljudstva? Očitno so si to pravico vzeli sami.
Prva sprememba, leta 1997, je zadevala 68. člen in sicer je razširjala lastninsko pravico tujcev do nepremičnin V R Sloveniji. Omenjene so bile že spremembe, ki so državljanom omejile referendum, takrat so referendum omejili tudi Državnemu svetu. Najbolj pomembna ustavna sprememba poleg omenjenega krnjenja referendumskih pravic pa je bila prav gotovo tista iz leta 2003, ki je vpeljala 3a člen. Ta se glasi:

"Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev."
Sprememba je bila povezana z referendumom o pristopu k EU in NATO paktu. O samem vpisu novega ustavnega člena pa ljudstvo na referendumu ni odločalo, temveč zgolj o vstopu v omenjeni dve mednarodni organizaciji. Pripomniti je treba, da ne le, da sama sprememba ustave ni bila sprejeta na referendumu, ampak je bil tudi postopek nepravilno izveden. Država bi namreč morala poskrbeti za nepristranskost pri predstavitvi obeh alternativ na referendumu, predstaviti bi morala dobre in slabe strani pristopa k obema mednarodnima organizacijama. Dejansko pa je Republika Slovenija investirala 40 milijonov tolarjev za promocijo pristopa k obema organizacijama.
Sporno pri vpisu tega člena Ustave je tudi dejstvo, da NATO zveza ni dejansko obrambna organizacija, temveč je pogosto aktivno vpletena v vojaške spopade v tretjih državah. Med drugim je že pred vstopom RS v pakt brez dovoljenja Združenih narodov bombardirala Srbijo, čeprav Srbija ni nikogar napadla.
Kar je pri temu členu še dodatno sporno, je dejstvo, da člen ne velja le za EU in NATO, temveč za celo paleto mednarodnih organizacij, h katerim našo državo priključujejo naši predstavniki, včasih tudi brez pojasnil. Tako smo recimo nekoč vmes postali člani Medameriške investicijske korporacije. V pogodbi med RS in omenjeno korporacijo je zapisano, da organizacija R Sloveniji z ničemer ničesar ne jamči in se že vnaprej odpoveduje vsakršni odgovornosti za posledice svojih dejanj v R Sloveniji.
Moteč je tudi jezik 3a člena ki pravi, da bi se naj odločitve mednarodnih organizacij, s katerimi sklenemo sporazum, pri nas spoštovale, kot da so pri nas samodejno veljavne, če tako odločijo tam. Dejansko tako tudi je, saj recimo v EU vse odločitve sprejema neizvoljena komisija, evropski parlament pa ima zgolj debatno naravo. Poleg tega tam ni predstavnikov držav, temveč so zgolj predstavniki političnih strank. Interese R Slovenije bi naj torej tam ne zastopala naša država, temveč predstavniki raznih strank. Njihovo mnenje in odločitve EU parlamenta pa nimajo zakonske veljave, saj veljajo odločitve EU komisije.
Če smo torej malo prej ugotovili, da v RS oblasti dejansko nima ljudstvo, temveč največje politične stranke, ki si med seboj delijo ministrstva in raznorazne komisije, in se seveda tudi krepko financirajo iz državne blagajne, je vpis 3a. Člena v Ustavo zagotovil, da se te stranke usklajujejo v mednarodnih zvezah, strankarskih internacionalah, vlada RS pa mora biti poslušna mednarodnim organizacijam, s katerimi je sklenila zavezujoče pogodbe, v praksi to pomeni predvsem neizvoljeno birokratsko Komisijo Evropske Unije, birokrate v Medameriški investicijski korporaciji in vojaške strokovnjake in svetovalce v severnoatlantskem vojaškem paktu NATO.
Članstvo v Natu nam je prineslo veliko stroškov, saj smo bili prisiljeni kupovati drago, a neuporabno orožje ameriških vojaških proizvajalcev, hkrati je pomenilo tudi razpad naše dotedanje teritorialne obrambe oziroma novonastale vojske R Slovenije, danes pa nas je pripeljalo, kot že omenjeno, do praga tretje svetovne vojne. Je pa treba omeniti tudi dejstvo, da letos mineva 20 let od včlanitve RS v NATO, v pogodbi včlanitve pa je zapisano, da RS lahko izstopi iz vojaškega pakta šele potem, ko je včlanjena najmanj 20 let. Pred letošnjim letom bi bil torej izstop iz Nata že pogodbeno onemogočen. Od letos naprej pa izstop po tej prvotni pogodbi ni več onemogočen.

Povzetek
Če potegnemo črto pod rečenim, lahko torej povzamemo:
Leta 1989 je George Bush podpisal zakon, ki je bankam dovoljeval zgolj kreditiranje posameznih jugoslovanskih republik, ne pa tudi SFR Jugoslavije. Kmalu zatem je Slobodan Milošević, predsednik SR Srbije začel ropotati in groziti s centralizacijo države. To je pri nas sprožilo val ogorčenja, ki je bil zaznan po vseh naših medijih, za razliko od srbskih, kjer so pisali o hrvaških in slovenskih iredentistih. Ko je bil razkol med republikami dovolj globok, so naši politiki obelodanili namero, da se odcepimo, za kar pa je bila potrebna podpora večine državljanov. Podporo so dosegli z obujanjem naših "tisočletnih sanj o samostojnosti" kot vizijo prihodnosti pa so nam omenjali Švico. Pomagalo je tudi Miloševićevo žuganje s centralizacijo države. S podporo ljudstva so izvedli »osamosvojitev« in oblast ljudstva zapisali v 3. člen Ustave, ki nas je takrat navidezno približal Švici, znani po svoji učinkoviti referendumski neposredni demokraciji.
Ostali deli Ustave pa niso več imeli kaj dosti skupnega s Švico.
V 90. členu so zapisali, da o referendumu odloča zakon, ta pa je referendume hudo omejeval z zahtevo po podpisih na upravnih enotah in s kratkimi roki. Kasneje so referendume še dodatno omejili in zdaj referenduma skoraj za nič pomembnega ni več mogoče razpisati.
V Ustavi so Državni zbor uredili tako, da politiko določa in izvaja vodstvo koalicije strank, ki določa tudi ustavne sodnike, sprejema zakone in ustavne spremembe. Vsaka štiri leta pa na volitvah s pomočjo obilne finančne podpore s strani države s propagandnimi slogani prepričajo množice, da izvolijo njihove kandidate, ki edini izpolnjujejo pogoje volilne zakonodaje.
Med tem časom, torej v teh 33 letih, so poslanci s svojimi zakoni privatizirali praktično celotno družbeno premoženje, razprodali slovensko gospodarstvo, nas zadolžili za nekaj generacij vnaprej in nas vključili v vojaško zvezo, ki nam obljublja tretjo svetovno vojno z Rusijo, poleg tega pa tudi v zvezo držav, katero vodi neizvoljena komisija, naši izvoljeni poslanci pa tam ne predstavljajo Slovenije, temveč koalicije in internacionale evropskih strank. Možnosti izvajanja neposredne oblasti ljudstva so še dodatno omejili in nas vključili še v cel kup mednarodnih organizacij, ki od nas glede na naš 3a člen ustave pričakujejo brezpogojno poslušnost.
Če povzamemo, so spisali ustavo, kjer ima deklarativno oblast sicer ljudstvo, ki pa skoraj nima možnosti za uveljavljanje svojih političnih pravic, z izjemo volitev, še tam pa so državljani omejeni, saj je oblast v ustavi razporejena tako, da imajo vso besedo v državi izključno največje stranke, ki mračijo in vedrijo na celotnem državnem področju, tako na ministrstvih in raznih komisijah, kot v gospodarski zbornici in bankah.
Za popolno nadvlado največjih političnih strank, ki so s svojo politiko vezane na svoje mednarodne zaveznike so poskrbeli tudi z ustavnimi členi, ki določajo državni svet, ki bi naj sicer opravljal nalogo varovalke. V Švici je na primer drugi državni dom zbor predstavnikov lokalnih skupnosti, pri nas pa Državni svet v skladu s 96 členom sestavljajo:
"štirje predstavniki delodajalcev;
štirje predstavniki delojemalcev;
štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev;
šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti;
dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov."
Čeprav je občin 212, volilnih okrožij pa čez osemdeset, je v DS samo 22 predstavnikov lokalnih interesov, nekaj posameznikov prispevajo poklicne organizacije in gospodarska zbornica.
Državni svet je torej razdrobljen in je sestavljen samovoljno, kar tako, kot bi pisali otroško izštevanko. Še bolj je to jasno, če v 34. členu zakona, ki ga določa, preberemo, da obstaja za kulturo in šport skupno en predstavnik. Zakon so sprejeli seveda poslanci Državnega zbora, saj 96. člen vsebuje tudi pridržek, podoben prej omenjenim pridržkom ustavnih členov.
Nekako smo prišli do konca analize situacije, zato bi bilo prav, da zaključimo z obljubljenimi perspektivami, torej kako naprej, če bo razpadla EU in posledično tudi sama država Republika Slovenija, ter bo treba ponovno določiti politični sistem, kar seveda pomeni ustavo.

Nauk
Če smo se kaj naučili iz naše bližnje zgodovine, iz zgodbe o državi Republiki Sloveniji, je to dejstvo, da moramo biti pri sprejemanju naslednje Ustave veliko bolj pozorni. Vso moč odločanja smo dali v roke strankam in še to zgolj največjim. Stranke sledijo svojim ideologijam in te večinoma niso usklajene z voljo ljudstva. Tako se zgodi, da postane recimo minister človek, ki sam sicer ni dobil dovolj glasov, da bi prišel v Državni zbor. Zaradi političnih kupčkanj med strankami pa je postal eden najvplivnejših ljudi v državi.
V ustavi, ki jo bomo sprejemali, bomo morali preprečiti, da se razbohotijo stranke, ki se povsem izgubijo v lastnih interesih, in se nemalokrat poistovetijo z ideologijo svojih zaveznic v mednarodni politiki, predvsem politiki EU in preko nata, ZDA. Treba jih bo omejiti in izenačiti z ostalimi družbenimi skupinami, ter izbrisati prag 4% za vstop v parlament. Kandidati bodo lahko kandidirali po vsej državi in ne le v volilnih okrožjih, katerih je več kot osemdeset in v današnjem sistemu spet pomagajo zgolj največjim strankam ohranjati monopol nad Državnim zborom. Že v ustavi bo treba prepovedati politično propagando izven strogo omejenih publikacij, kjer bodo enakopravno predstavljene vse politične opcije, saj je prepuščanje politike zakonom propagande preveč tvegano in nič kaj povezano s pravo voljo ljudstva. Če vzamemo za izhodišče trenutno ustavo, bo treba torej ustrezno spremeniti 80. člen
V naslednji ustavi bi bilo treba tudi drugače definirati Državni svet. Smiselno bi bilo namreč imeti zbor lokalnih predstavnikov, torej vseh volilnih okrajev in ne le ene četrtine.
V novi ustavi bodo poklicne organizacije in gospodarska zbornica lahko s svojimi programi kandidirale v Državnem zboru, v Državnem svetu pa naj bodo predstavniki lokalnih skupnosti. Temu primerno je treba spremeniti 96. člen Ustave
Do sedaj nismo omenjali dejstva, da se R Slovenija že nekaj let nahaja v neustavnem stanju, saj poslanci še vedno niso uredili volilne zakonodaje z določitvijo pokrajin, kot je to že davno zahtevalo Ustavno sodišče. Verjetno trenutni poslanci tega niso niti sposobni izpeljati, v naslednji ustavi lahko torej že določimo glavne pokrajine v državi, najbolj smiselno pa bi bilo držati se zgodovinskih dednih dežel. Kranjska, ki se edina nahaja v celoti v naši državi, bi se lahko zaradi pragmatičnosti razdelila na Notranjsko, Gorenjsko in Dolenjsko, Primorska bi se lahko razdelila na Goriško in obalno, Štajerska na dravsko in savinjsko, poleg teh bi obstajale še Koroška in Prekmurje, vseh skupaj torej 9, iz vsake bi bilo lahko izvoljenih 10 predstavnikov, ki sestavljajo Državni svet lokalnih predstavnikov. To bi verjetno spadalo pod 4. člen, ki trenutno določa zgolj, da je »Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država.«
V novi ustavi bo treba zapisati tudi porotna sodišča. Takšna sodišča torej, kjer sodnik vodi postopek, odloča pa civilna porota. Sodišča so namreč pri nas zelo skorumpirana, ker sodniki nimajo le moči vodenja postopka, temveč tudi moč odločanja, to pa je huda skušnjava. Ustrezno bo treba torej spremeniti 128. člen
Pri oblikovanju naslednje ustave, ki bo verjetno izhajala iz predloge današnje ustave, je treba izbrisati vse tri člene, ki sodnikom, državnim svetnikom in poslancem državnega zbora omogočajo imuniteto pred kaznivimi dejanji, če predpisana kazen za to dejanje ne presega petih let zapora. Ti členi, ki dejansko spodbujajo kriminaliteto omenjenih, namreč 83, 100 in 134, v Ustavi nimajo kaj iskati.
Iz Ustave bo treba brisati tudi 3a. člen, ki nam jemlje suverenost in nas veže na odločitve mednarodne politike, ki niso vedno v skladu z našimi interesi, oziroma so včasih in dejansko vedno bolj škodljive za nas. Glede na to bo treba tudi dopolniti 8. člen Ustave, ki pravi:
»Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.« Zadnjemu stavku bo treba dopisati: » ...v kolikor niso v nasprotju z ustavnimi določbami in pravicami državljanov.«
Če še enkrat omenimo Švico, imajo tam v Ustavi zapisanih sedem ministrstev in sedemčlansko vlado. Pri naslednji ustavi bi se bilo dobro zgledovati po temu, saj je v našem političnem sistemu očitno, da stranke med seboj mešetarijo z ministrstvi, zato pa njihovo število nezadržno raste, kar predstavlja strankam prestiž, državljanom pa velik nepotreben strošek. Temu primerno bi bilo treba spremeniti 110. člen Ustave.

Zelo pomembna podrobnost, ki jo bomo morali upoštevati pri pisanju naslednje ustave, kadarkoli že to bo, je nujnost, da se iz nje izbriše ustavno sodišče. Ne le, da ne opravlja svoje naloge, torej zaščite ustave pred samovoljo državnih uradov, kar se je pokazalo zelo jasno med tako imenovano epidemijo, ko so o kršitvah ustave odločali šele po enem letu kršitev, pa še to zelo polovičarsko. Sploh je Ustavno sodišče politični organ, podoben nekdanjemu centralnemu komiteju, saj je predsednik republike pri izbiri njegovih članov že večkrat javno priznal, da lovi ravnotežje med "desnimi" in "levimi" kandidati, kar je povsem skregano s pravili, ki določajo, da sodniki ne smejo biti pripadniki političnih strank.
Če pogledamo celoto Ustave in ugotovimo, da gre za navidezno vladavino ljudstva in dejansko vladavino mednarodnih korporacij preko največjih političnih strank, je tudi jasno, da Ustavno sodišče ne obstaja zaradi varovanja Ustave ali ustavnih pravic ljudstva, temveč zato da ščiti obstoječi politični in ekonomski sistem. To je jasno tudi iz dejstva, da že obstaja Upravno sodišče, ki je pristojno za enaka vprašanja kot Ustavno, torej gre za neko podvojitev, s tem, da je Upravno sodišče dejansko sodišče, medtem ko je Ustavno sodišče politični organ bolj podoben centralnemu komiteju Komunistične partije kot pa sodiščem. V Švici Ustavnega sodišča ni, ker pravi demokraciji enostavno ni potrebno, saj je vrhovni ustavni razsodnik referendum. V skladu s to smernico je torej treba izbrisati iz trenutne ustave člene od 160 do 167, ki določajo Ustavno sodišče.
Pomembne podrobnosti, ki jih bomo morali upoštevati pri novi Ustavi so povezane s svobodno izbiro zdravljenja (51. člen) in svobodno izbiro šolanja (57. člen). Treba je namreč vzgojiti potomce, ki bodo znali sprejemati odgovornost, tega pa državne in obvezne šole ne omogočajo, saj vzgajajo poslušne in pokorne državljane, ki se ne spoznajo na svoje politične pravice. Kar se tiče pa državnih zdravstvenih organizacij, so se med tako imenovano pandemijo izkazale kot neučinkovite in celo škodljive za zdravje. Torej bo treba z ustavo prekiniti monopol alopatske medicine in jo izenačiti z ostalimi zdravstvenimi tradicijami in šolami.
Pri pisanju naslednje ustave bomo na takšne podrobnosti morali biti pozorni. Kot je bilo omenjeno prej, obstaja 50 ustavnih členov s pridržki, kar pomeni, da so členi nedorečeni in polagajo moč odločanja o pravicah v roke parlamentarni večini. Vse te člene bi bilo treba bolj natančno določiti, a najbolj pomembno je, da se najprej sploh omogoči ljudstvu izvajanje neposredne politične oblasti, saj lahko na tej podlagi kasneje rešujemo še ostale ustavne luknje.
V Novi ustavi bomo seveda ohranjali našo neodtuljivo pravico do samoodločbe, pri določilih glede izvajanja referendumov pa se bomo v skladu z omenjeno pravico raje držali švicarskih načel in referendumov ne bomo omejevali s predpisovanjem nepotrebnih pogojev za zbiranje podpisov. Zato bo treba v novi ustavi spremeniti tudi zaključek preambule in sicer namesto: » ...sprejema Skupščina Republike Slovenije ustavo." torej : »sprejema ljudstvo RS na referendumu ustavo.« Ustrezno bo treba spremeniti tudi člene od 168 do 171, ki določajo postopek za spremembo ustave in sicer v skladu s 161. členom osnutka Ustave, omenjenim zgoraj.

Pomislek
Človek lahko pomisli, da morda ne bi bilo napak, če bi vendarle poskusili spremeniti ustavo še preden nas parlamentarne stranke potlačijo v tretjo svetovno vojno in neizbežno katastrofo, ki bi temu sledila. Ni sicer verjetno, da bi kdorkoli v državnem zboru ali na Ustavnem sodišču podprl ustavno reformo, ki bi nas vsaj v osnovnem političnem profilu približala Švici, odločujoča pa je vendarle volja ljudstva, saj je bilo ljudstvo tisto, ki je sploh omogočilo osamosvojitev Republike Slovenije, kar so morali pisci ustave tudi vpisati v preambulo, da so sploh legitimno upravičili odcepitev od SFRJugoslavije.
In kakšen je postopek za spremembo Ustave, ki so ga določili poslanci Skupščine RS?
Pobudo za spremembo Ustave lahko da 30.000 volilcev, a ustavna sprememba je sprejeta, če jo podpreta dve tretjini parlamenta, torej 60 poslancev. Sprejme jo lahko tudi ljudstvo na referendumu, a le, če vsaj ena tretjina Državnega zbora, oziroma 30 poslancev to zahteva in če na referendumu zanjo glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volilcev.
Gibanje, ki bi hotelo izpeljati neko resno ustavno reformo v trenutnem političnem sistemu RS, bi torej moralo najprej na volitvah pridobiti vsaj trideset poslanskih sedežev oziroma eno tretjino celotnega Državnega zbora in v nujnost ustavne reforme prepričati vsaj polovico vseh volilnih upravičencev v državi.
Februar 2024