Za novinarje nikoli ni prijetno, če sami postanejo zgodba, čeprav vemo, da so tožbe in sodni postopki žal del medijskega posla. In to je ena takšnih zgodb.

Po skoraj šestih letih se je namreč včeraj na Okrožnem sodišču v Ljubljani vendarle končal kazenski postopek zoper avtorja teh vrstic, na podlagi zasebne kazenske tožbe, ki jo je vložil znani poslovnež Andrej Vizjak, ki po lastnih navedbah sicer že nekaj časa živi v Dubaju.

Tožba je bila vložena zaradi serije člankov, objavljenih julija in avgusta 2019, ko se je Vizjak, med vlado Marjana Šarca, menda po nasvetu razvpitega ljubljanskega odvetnika Mira Senice, ki naj bi zanj takrat tudi zakulisno lobiral, nenadoma potegoval za člana nadzornega sveta Telekoma Slovenije, in to z ambicijo, da po izvolitvi postane tudi predsednik NS.

Vizjak je na sodišču potožil, da so mu eksplicitno Požarjevi inkriminirani članki preprečili njegov vzpon na vrh državnega Telekoma, samo ti članki in nič drugega, to naj bi mu - tako je na sodišču izpovedal Vizjak - povedala in potrdila takratni predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga Andrej Božič in znana ljubljanska odvetnica Barbara Kürner Čad, ki je kasneje sama postala predsednica NS Telekoma Slovenije, še več, objava teh člankov je - tako Vizjak - povzročila, da je brez posla ostal tudi pri drugih državnih podjetjih, omenjal je Mercator, Zavarovalnico Sava in Zavarovalnico Triglav, čeprav so ga - spet po njegovih besedah - pri teh firmah prej redno angažirali. Med svojim pričanjem se je sicer tudi nekajkrat dokazljivo zlagal oziroma izpovedal neresnice, medtem ko je naše objave potrdilo tudi pričanje edine predlagane priče - svetovalke za odnose z javnostmi in Vizjakove nekdanje žene Andreje Jernejčič.

Mimogrede, pričanje Andreje Jernejčič, ki je bila na sodišču kot priča zavezana govoriti resnico, in to pod kazensko sankcijo, je bilo pravzaprav šokantno.

Po Vizjakovom mnenju naj bi avtor člankov, katerih posamezni deli so bili predmet kazenske tožbe, storil kaznivo dejanje razžalitve (158. člen kazenskega zakona) in kaznivo dejanje opravljanja (161. člen kazenskega zakona), pri čemer Vizjakov odvetnik Dean Gončin v tožbi ni znal niti opisati in ločiti, kaj so očitki za eno ali drugo kaznivo dejanje, kaj šele da bi Vizjaku in njegovemu odvetniku uspelo dokazati, da je avtor teh vrstic napisal nekaj, za kar bi vedel, da ni res, in da je pri tem pisal tudi z namenom t. i. zaničevanja. Sledilo je tako rekoč neizbežno: okrožna sodnica in predsednica senata Dejana Fekonja je avtorja teh vrstic oprostila vseh obtožb, Vizjaku pa naložila plačilo vseh sodnih in drugih pripadajočih stroškov. Kar ga bo, takole čez palec, zagotovo stalo nekaj tisoč evrov.

Tožba sicer še ni pravnomočna, vendar primer zastara že 19. julija, Andrej Vizjak pa se tudi še ni odločil, ali se bosta z odvetnikom sploh pritožila.

Zagovornik avtorja teh vrstic je bil seveda odvetnik Franci Matoz. Za konec te zgodbe pa še nekaj cinizma in ironije: vnovična izgubljena tožba zoper avtorja teh vrstic, ki jih praviloma vlagajo vplivni, bogati, arogantni, maščevalni in tudi propadli liki slovenske tranzicije, je hkrati pomemben kamenček v mozaiku boja za svobodo medijev.

Vir: Zapisnik o glavni obravnavi v zadevi II K 44054/2019, včeraj, 14. 5 .2025, na Okrožnem sodišču v Ljubljani (faksimile).

Tako se je začelo (za osvežitev spomina):

"Velika poletna zakulisna bitka za Telekom: najprej Vizjak in Rozman, potem pa Seljak, Potokar, Berger, Lončarjeva?!" Nič še ni usklajeno, nič še ni odločeno. In očitno tudi za Slovenijo velja - My Way or (ali) Huawei ali ko pred državnim Telekomom parkira bel maserati iz Dubaja?! (12. 7. 2019)