Čeprav, resnici na ljubo, dejansko nisem nikoli prenehal dvomit sam vase. Gre za nekaj, kar se je začelo že srednji šoli. Nekateri to zgodbo sicer že poznate, ker sem o tem že pisal, pa bom samo na kratko obnovil. Ob koncu osnovne šole, ko se je bilo treba odločit kam in kako naprej, sem imel samo eno vizijo – računalništvo. Ampak ni trajalo dolgo, pa mi je postalo jasno, da to ne bo to.. nekje sredi drugega letnika sem že vedel. Ampak problem je bil v tem, da me nič drugega ni zanimalo takrat.. da bi se recimo prepisal na drugo šolo. Nedolgo za tem so se začeli še drugi problemi in več ali manj sem bil izgubljen v naslednjih 7 letih.. nekako sem životaril.. prilezel do 4. letnika, s tem da sem 3. letnik ponavljal, v 4. pa imel 3 popravne izpite, ki pa jih nisem dokončal še kar nekaj let. Vmes nisem imel pojma kaj in kako.. še vedno se ni pojavilo nič, kar bi me posebej zanimalo.. več ali manj sem bil okupiran s problemi okrog družine oz. odnosi.. hodil sem od ene depresije v drugo.

Leta 2006 mi je bil predstavljen program PUM in odločil sem se, da poskusim. Ne želim bit predolg, zato ne bom šel v detajle.. kogar zanima, si lahko poišče več informacij o PUM-u na internetu. Skratka, z njihovo pomočjo sem potem leta 2007 končno dokončal srednjo šolo in prišel je čas, da se odločim kaj naprej.. če sploh kaj naprej. Imel pa sem leto dni časa, da se odločim. Vmes sem spoznal še punco, začel resno zvezo.. in to mi je pravzaprav olajšalo odločitev. Tudi ona je namreč ravno dokončala gimnazijo in šla študirat v Ljubljano.. mene je pa pač prevzela ljubezen in sem ji sledil.. odločil sem se za višješolski študij informatike.. edina razlika je bila v tem, da jaz nisem živel med tednom v Ljubljani, ker sem imel predavanja samo 2x tedensko. Ampak tukaj moram povedat, da se nisem odločil za ta študij zato, ker bi me zanimal.. pravzaprav me sploh ni zanimal.. niti malo.. zanj sem se odločil iz dveh razlogov – kot prvo zato, ker so pač vsi pričakovali, da grem nekaj študirat.. kot drugo pa zaradi punce.. da sva bila več skupaj. Nekje na sredi drugega letnika sem potem obupal in vse skupaj pustil.. še vedno stoji.. in tako bo tudi ostalo.

Naslednja faza, če to lahko tako poimenujem, se je zgodila spomladi 2011, ko sem preko Zavoda za zaposlovanje šel na 2-mesečno usposabljanje na delovnem mestu – ampak spet računalništvo, na eno lokalno računalniško firmo. Lahko rečem samo to, in mislim da bo dovolj zgovorno, da je najboljši del in hkrati edina korist teh dveh mesecev bila plača, in sicer 500eur na mesec.. ostalo je za pozabo. Če mi je kaj takrat zares postalo jasno, je bilo pa to, da klasična služba zame pač ni, še posebej pa ne na področju računalništva. Torej – nazaj na začetek, saj še vedno nisem vedel kaj me zanima in kaj bi počel.. še vedno me nič ni vleklo.

Potem je prišlo pa leto 2012, ki ga lahko zdaj poimenujem leto velikih pretresov in sprememb. Zakaj? Kot prvo, je že kmalu sledil prvi šok – tako imenovana pavza s punco – karkoli za vraga že to pomeni. Stvari pač niso štimale med nama in padla je odločitev z njene strani, da greva na pavzo. V najinem primeru je to pomenilo, da jaz ne bom več hodil k njej.. kar sem prej pogosto počel.. ker je pač ona njenim staršem povedala, da sva šla narazen. Ko gledam zdaj nazaj, se mi vse itak zdi trapasto, ampak tole ni blog o tem kako je razpadla najina zveza, zato ne bom šel v detajle. Kmalu za tem se je zgodil prvi preblisk – začela me je zanimat fotografija in kmalu sem si nabavil svoj prvi zares pravi fotoaparat. Vmes me je začelo zanimat tudi delo z lesom, zato je jeseni sledil še nakup ene večje žage. Še pred tem pa še par manjših zadev, tako za fotografijo kot tudi za delo z lesom. Ampak ravno vmes med vsem tem je pa sledil največji šok – punca me je pustila in odšla z drugim.. čeprav roko na srce, gledano iz trenutne perspektive, to ni bilo nobeno presenečenje.. šok je bil zgolj zato, ker sem si jaz zatiskal oči in bil do konca optimist, da se bodo stvari že nekako uredile. Kar sem izvedel kasneje, je vse postalo jasno, ampak spet.. to ni poanta tega bloga.

Sledili sta dve mučni leti.. mučni iz več razlogov. Prvi in največji je bil prebolevanje bivše. Jaz v bistvu to obdobje teh dveh let imenujem smrt starega Kristjana in pa rojstvo novega. Ker dejansko sem se v tem obdobju močno spremenil, postal sem čisto druga oseba. Začel sem gledat na življenje čisto drugače, bolj iz duhovnih sfer, da se tako izrazim.. odkril sem namreč, da obstaja tudi nek čisto drug svet. Že samo o teh izkušnjah bi lahko napisal kar precej dolg blog, ampak pustimo to za kdaj drugič. V tem obdobju sta bila fotografija in delo z lesom sicer še vedno aktualna, ampak bolj kot ne na stranskem tiru. Vmes se je pa pojavila še želja po pisanju.. pretežno blogi in pa erotika. To je bilo vse v obdobju med leti 2012 in 2014.

Spomladi 2014 je končno prišlo neko olajšanje.. ni bilo več tiste bolečine zaradi bivše, vedno manj je bilo depresivnih dni.. moj pogled na prihodnost je postajal vedno bolj optimističen. Vmes se je pojavil še en projekt, zaradi katerega sem bil zelo navdušen.. povezano z video produkcijo – še eno področje, ki me zelo zanima že od nekdaj.. ampak iz tega potem ni bilo nič. Prav tako je vedno bolj umiralo navdušenje nad fotografijo in pa nad delom z lesom. In ko sem že mislil, da se bom spet našel na izhodiščni točki, ko ne bi vedel kako in kaj in me ne bi zanimalo prav nič, se je pojavilo pa nekaj novega – holistična terapija. Mene že od nekdaj vleče v smer, da bi nekako pomagal ljudem.. vedno sem rad pomagal ljudem, tako ali drugače.. odkar sem začel odkrivat skriti svet, ki ga prej nisem poznal, me je pa vleklo v to smer.. in naposled sem našel holistično terapijo. Sklop tečajev iz različnih področij, pač holističen pristop k reševanju različnih težav. Te tečaje postopoma delam od jeseni 2014 naprej.

Potem je prišlo pa leto 2015, za katerega sicer še ne morem dat neke končne ocene, ampak zdi se, da bo tudi to leto polno sprememb, saj se jih je nekaj že zgodilo. Najprej sem ugotovil, da me vleče nazaj v multimedijo – medijsko produkcijo.. sem zraven spada marsikaj – spletne strani, video produkcija, video montaža.. spisek je dolg.. še daljši je pa moj spisek različnih želja za prihodnost iz tega področja. Še vedno me vleče tudi v holistično terapijo, to vsekakor ni zamrlo. Še največje presenečenje se je zgodilo pred kratkim, ko sem nenadoma odkril, da me fotografija ne zanima več in sem prav tako nenadoma prodal vso fotografsko opremo in izkupiček porabil za nakup video kamere. Iz fotografije me bolj vleče v video vode. Prav tako sem investiral v nakup malce boljšega mikrofona, ker me zanima tudi snemanje tako imenovanih podcastov.. za tiste, ki ne veste, gre pravzaprav za moderno različico radio oddaje, le da se ta naloži na internet, pa po navadi ne gre v živo, čeprav je tudi to možno.

Zdaj se morda kdo od vas sprašuje zakaj sem tale blog poimenoval »KO ZAČNEŠ DVOMIT VASE«. Zato, ker dejansko zelo dvomim vase.. v vse svoje ideje.. v vse svoje sposobnosti.. skoraj, da ni dela mene, v katerega ne bi dvomil. Ne ravno najboljše izhodišče za nekoga v moji situaciji ane? In ravno ta situacija je tista, kjer najbolj zaboli.. sicer se skušam s tem ne obremenjevat, ampak moram priznat, da mi pogosto pride do živega, da pri 32 letih še vedno živim pri starših in nisem še nič konkretnega naredil v življenju. Pa pustimo zdaj šolo, pa nezaposlenost.. jebeš to, s tem se sploh ne obremenjujem, ker zelo dobro vem, da to nikoli ni bila in nikoli ne bo moja pot. Bolj boli dejstvo, da sem toliko idej že dal skozi, pa se nič ni prijelo. Tolažim se s tem, da človek ne ve dokler ne poizkusi, ampak to je bolj slaba tolažba. Samo poglejte mojo preteklosti.. koliko stvari sem že probal in prav za vsako od njih sem bil prepričan, da je to tisto pravo.. pa do zdaj še nič bilo. Kaj, če bom čez leto dni ugotovil, da še holistična terapija ni tisto pravo.. pa medijska produkcija in bom prodal kamero in mikrofon.. kaj potem? Ok, saj to ne bi bila nobena tragedija, če bi vmes prišlo tisto pravo.. ampak kaj pa, če se to ne zgodi? In kaj če iz vsega tega nič ne bo? Kolikor je zanimivo preizkušat nove stvari, pa je prav tako tudi naporno, ko ne najdeš tiste prave in ti to ni samo hobi.. jaz dejansko iz vsega tega želim nekaj naredit, ni to samo neko igračkanje. Kdor to misli, se moti. Samo nikakor ne pridem do nekega konkretnega preboja.

Jaz sicer čutim, da bi leto 2015 lahko bilo drugačno.. tudi določene indikacije in dogodki kažejo v to smer.. in nad tem sem navdušen in optimističen. Ampak po drugi strani me pa ubija ta dvom, ker sem enako mislil in čutil že za leto 2012, 2013 in pa 2014.. pa sem na istem, kjer sem bil 3 leta nazaj. Ampak vem pa eno.. sli bom propadel v poizkušanju, da mi nekaj končno uspe, ali pa mi bo nekaj tudi uspelo.. srednje poti ni. Raje čez par let umrem od lakote, vedoč, da sem poizkusil in dal vse od sebe, kot pa da grem nazaj in se predam. Mene klasika ne zanima.. govorim namreč o klasičnem življenju, ki ga fura 90% ljudi, če ne še več. Nikoli nisem bil klasičen, niti tipičen, in tudi zdaj nisem.. če mi kdo reče, da sem normalen, je to zame žaljivka. Biti normalen v tem norem svetu ni nič dobrega, vsaj zame ne. Komur pa paše, naj si pa da duška.. nikogar ne kritiziram ali obsojam, da ne bo kdo tega napačno razumel. Pač nismo vsi za vse.

Skratka.. poln dvomov grem naprej.. novim zmagam naproti.. hkrati pa poln optimizma, da se prej ali slej nekaj mora odpret. Nekega dne se tale status quo mora zrušit. Morda je pa ena mojih največjih napak bila ta, da nisem dovolj verjel v svoje ideje in jih posledično nisem zares niti izpeljal do konca.. brez nič pač ni nič.. to kar vložiš, to dobiš nazaj. Morda je pa leto 2015 leto akcije.. nič več čakanja, da nekaj pade iz lufta.. morda je pa napočil čas, da izstopim iz svoje cone udobja in začnem počet stvari, ki si jih sicer želim počet, ampak me je istočasno strah.. dejansko me je strah. Že leto dni razmišljam, da bi začel snemat YouTube filmčke, kjer bi razpredal o raznih stvareh.. pač vlog – video blog.. namesto pisanja bi pač govoril v kamero.. ali pa pač podcasti, ki sem jih omenil že prej. Do zdaj sem imel izgovor, da nimam prave opreme.. zdaj jo imam.. torej izgovorov ni več. In prvi korak je bil storjen.. ustvaril sem si YouTube kanal.. se pravi res ni več nobenih razlogov, da ne bi svojih želja začel uresničevat.. edina ovira je cona udobja.. samo še to je treba prestopit in prenehat skrbet zaradi stvari, ki sploh niso pomembne.. kot recimo, da bi izpadel čudno pred kamero ali mikrofonom.. ali pa da me nihče ne bi gledal oz. poslušal.. ali pa še huje, da bi me kritizirali in se norčevali iz mene.. to in še več so vse neki čudni strahovi, ki si jih ustvarjam v glavi čisto sam.. dovolj je bilo.

Lepo se (s)mejte :)
Kristjan