Te vrstice so namenjene meni najbolj dragi osebi. Moji zlati hčerki. Ko sva se danes skupaj ulegli v posteljo, mi je z resnim obrazom rekla “Mami, nekaj ti moram povedati.” Ko sem jo vprašala kaj, me je pogledala in rekla “Srečna sem.” To je povedala s takim tonom, s tako mešanico miline, iskrenosti, škoda, da sploh iščem prave besede, ker jih ni. Jaz seveda v popolnem šoku, ker me je čisto presenetila s to izjavo, pa sploh ne zato, ker ne bi verjela v njo, ampak zato, ker včasih (se trudim, da čim bolj poredko) pozabim koliko pameti in razgledanosti lahko imajo otroci pri petih letih.
Ko sem jo vprašala zakaj je tako srečna, mi je odgovorila “Ker imam tebe. In veš kaj še? Res si najboljša mami na celem svetu.” Prej sem še lahko imela solze pod kontrolo (dokaj), po zadnji izjavi se je iz mene vsul slap. In potem sva se dolgo časa objemai in obe jokali. Takega čustvenega trenutka ne doživiš vsak dan in sigurno ga nikoli ne pozabiš. Kot nikoli ne pozabiš občutka, ko prvič zagledaš svoje
Kako težko je z besedami opisati človeka, ki je pustil tako velik pečat na tebi.
Milka. Tako močna. Tako ognjevita, polna energije in dobre volje, da si lahko vsak, ki te je poznal šteje v čast.
Čeprav je v zadnjih letih tvojega življenja ta neverjetna moč, ki si jo imela, počasi ugašala, smo jo lahko še vedno čutili do zadnjega. Videli smo jo v tvojih vedno igrivih očeh, v tvojem nasmehu, ko si nas zagledala, stisku roke, ki je bil kljub tvoji nepokretnosti še vedno tako neverjetno močan, vse dokler nisi za vedno zaspala.
In ko odraščaš ob takem človeku, kot si bila ti, naša ljuba mama, ne pričakuješ, niti ne razmišljaš, da te bo kdaj ta človek zapustil.
Nisem si hotela priznati, da bo nekoč prišel tudi tvoj čas. In ti si vedela kdaj je pravi čas. Ko si se poslovila od vseh svojih bližnjih. In čisto trmasto po tvoje, nisi pustila, da bi bili vsi ob tebi. Zaspala si, ko sta bili ob tebi osebi, ki sta v zadnjem letu preživeli največ časa s tabo in ki sta najbolj skrbeli zate. Ker si
Že dolgo časa je preteklo odkar sem napisala zadnji blog. Cel teden sem razmišljala o tem, da je čas. Ker čutim, da ti enostavno moram posvetiti par vrstic. Ker mi bo lažje. Ker si si jih zaslužil. Prejšnjo nedeljo je odbila tvoja zadnja ura. Preplezal si zadnjo steno. Stene so bile tvoj “get away”. Na žalost vseh nas, je bil to tvoj zadnji pobeg stran. Vem, da si tu. Da si z nami. Se nam smejiš nekje z vrha. Kot si se nam vedno.
Pred približno tremi leti sva prvič spregovorila. Bil si tiste vrste oseba, ki se te dotakne. Ki se dotakne tvoje duše. Dal si mi najboljši nasvet, kar sem jih kdajkoli dobila. “Ničesar ne jemlji osebno.” Moje življenje se je takrat spremenilo. Ne na zunaj, ampak na znotraj. Začela sem gledati drugače na svet. Pred tem sem si vsako besedo tako zelo vzela k srcu. Za vsako slabo besedo, sem krivila sebe. Zakaj? Zakaj to počnemo? Saj ni naša krivda, če nekje nekdo govori slabo. To so ljudje, ki se hranijo. Ki hranijo svoj ego s tem. In zakaj bi moralo biti naše
Toliko časa se že spravljam pisati blog, vendar vedno najdem izgovor. Nimam časa, je najpogostejši. Res? Namesto, da pogledaš dva dela Scandal ali Arrow, lahko napišeš nekaj vrstic in si s tem olajšaš dušo, ne pa »postpone-aš« kar se nabira v tebi.
Ko sem bila danes s prijateljem na kosilu je tema nanesla na tako imenovane »sorodne duše«. Nato so se začela vprašanja v moji glavi (ki se bodo sigurno nadaljevala pozno v noč), kako veš kdo je tvoja sorodna duša, ali jih lahko imaš več... Ko sem malo »poguglala« sem nekje zasledila, da naj bi bila sorodna duša oseba, s katero nam bo vedno vse lepo, s katero se bomo ujeli v popolnosti in zatorej ne bo nobenih nesoglasij in težav v razmerju. Ha ha! Mislim, da sem s tem povedala skoraj vse. Pa recimo, da bom dodala še kakšen stavek ali dva. Zveze brez problemov ne obstajajo.
Moški, če mislite, da boste spoznali žensko, ki nima »tistih dnevov«, za katere krivično obtožujemo čiščenje uboge maternice, boste ostali sami do konca življenja. Vse b
