Prispevek Brede Biščak, objavljen v Primorskih novicah 10. marca 2017.

Odprta in napredna Primorska ali meja na Škofijah?

Na Škofije, obmejni kraj, ki ga je ta teden doletela čast, da so o njem poročali najprej v Dnevniku in še isti večer v Odmevih, sem se preselila pred štirimi leti in pol. Kdove, ali je to dovolj dolga doba, da sem si prislužila “domovinsko pravico” in lahko o sebi razmišljam kot o Škofjotki, ali imam še vedno status drugorazredne priseljenke. Kakor koli, na Škofijah sem se hitro začela počutiti doma, tudi zaradi odprtosti in pisanosti tukajšnjih prebivalcev.

Na Spodnjih Škofijah se družabno življenje vrti okoli cerkve in gostinskih lokalov. V enem izmed njih je obiskovalec pozitivno presenečen nad odprtostjo domačinov do Ukrajink in homoseksualcev. Prav zaradi tega nisem nikoli imela občutka, da živim na vasi oziroma podeželju, ki mu običajno pripišemo manj strpnosti do “drugačnih”, kogar koli že v to neoprijemljivo skupino uvrstimo. In ko sem zadnje mesece spremljala televizijske prispevke o težavah, ki jih ima država pri naseljevanju beguncev ali prosilcev za azil po drugih krajih po Sloveniji, sem bila prepričana, da se kaj takega na Škofijah zagotovo ne bo zgodilo.

Konec mita o odprtosti?

O odprtju alokacijskega centra za begunce je med prvimi poročala krajevna skupnost. Nekateri komentarji pod njeno objavo na enem od socialnih omrežij so se razumljivo in upravičeno pritoževali nad molkom, v katerega se je zavila občina, ki krajevne skupnosti o nameri države sploh ni obvestila; redki so z namero države soglašali; številni so nad njo bentili in pozivali k protestu vse, “ki jih skrbi za naše otroke”.

Primorci se radi ponašamo s podobo, da smo zaradi tradicionalne večkulturnosti in boleče zgodovinske izkušnje fašističnega zatiranja v primerjavi z drugimi Slovenci bolj odprti, tolerantni, širokosrčni. Ob izboru nekaterih Osebnosti Primorske včasih pomislim, da smo celo korak pred drugimi pokrajinami v zaznavanju duha časa. A ko sem prebirala večino komentarjev pod objavo o odprtju begunskega centra, se je ta mit začel razblinjati. Nič drugačni niso bili kot drugod po Sloveniji. Prebrali smo lahko predloge, naj se center odpre raje “v kaki prazni vasi v zaledju Kopra” ali v opuščeni stavbi na obrobju kraja; “migrante”, ki “kradejo” in “posiljujejo”, naj se raje odpelje “v živalski vrt”; tisti, ki soglašajo z odprtjem centra, naj si te ljudi “z dvomljivim poreklom” odpeljejo kar domov; ti ljudje imajo “v žepu po 20.000 evrov in boljše telefone kot mi”; če pa že bežijo, naj ostanejo “v prvi državi” na svoji poti. V njih je, skratka, veliko uporabnega gradiva za analizo žaljivega govora.

Imeti strahove je človeško, a smiselno bi bilo, da se z njimi soočimo kot družba in posamezniki. In nehamo svojo jezo in frustracijo usmerjati na begunce in migrante, saj niso oni povzročili slabega gospodarskega in družbenega stanja v državi. Tudi če bi vsi begunci in migranti še ta hip izginili iz Slovenije, ne bi izginile težave, ki jih imamo, denimo, s Cimosom, slabimi odnosi med krajevno skupnostjo Škofije in Mestno občino Koper, nezaupanjem v slovensko sodstvo in tako naprej.

Mar res ne vemo, kaj pomeni beseda “begunec”?

Kaj se je zgodilo z zgodovinskim spominom Primorcev? Smo res pozabili, da Primorci pred fašizmom niso bežali samo v “prvo državo”, ampak celo v daljno Argentino? Kaj se je zgodilo s spominom na vse zgodbe, ki so nam jih pripovedovali starši o zatiranju, pomanjkanju in trpljenju naših prednikov med prvo svetovno vojno, fašizmom in drugo svetovno vojno? Morda smo jih nehote potlačili, a kaj, ko to ne pomaga: travme ne izginejo same od sebe, marveč se prenašajo iz roda v rod, dokler jih ne poskušamo zaceliti. To, kar me čudi, je, da se kljub podobnim vojnim izkušnjam svojih prednikov nismo sposobni vživeti v begunce, ki prihajajo iz Sirije in drugih držav, in jih sprejeti s sočutjem, ki si ga zasluži vsakdo, ki beži z vojnega območja.

Če gre verjeti uradnim izjavam predstavnikov države, potem v center na Škofijah prihajajo osebe z uradnim statusom begunca, ki jim je bila v skladu z Ženevsko konvencijo odobrena mednarodna zaščita. Zakaj jim že vnaprej lepimo oznako “kriminalci”, “posiljevalci”? Mar Škofjoti in Slovenci nasploh res ne vemo, kaj pomeni beseda “begunec”? Nekdo, ki beži - ne iz lastnega veselja ali ker mu je v življenju dolgčas, ampak ker bi rad rešil lastno življenjem pred nasiljem, fizičnim, rasnim, verskim, političnim.

“In ne mi primerjati naše none in nonote, ki so bili begunci, ali pa državljane Bosne, ki so prihajali med vojno gor, ker to ni isto,” ste v teh dneh prav tako lahko prebrali med komentarji domačinov. In v čem je razlika? V poimenovanju vojne? Njeni lokaciji? Letnici? Vsekakor. Življenjske situacije beguncev pa so si v mnogočem podobne. A naj spregovorijo begunci sami. Iz Bosne. “Enosobno stanovanje v Novem Sadu je bilo pogosto polno beguncev iz Bosne - prijateljev prijateljev ali sorodnikov sorodnikov -, ki sta jim moja starša nudila streho nad glavo, dokler ni nesrečnežem uspelo priti v Nemčijo in Francijo ali na kateri drug konec, kjer niso bili dobrodošli in tudi nikoli ne bodo,” je v Knjigi mojih življenj (Modrijan, 2013) zapisal Aleksander Hemon, danes v Ameriki živeči pisatelj, rojen v Sarajevu. In če me spomin ne vara, smo se Slovenci tudi pred petnajstimi leti zmrdovali nad prebežniki iz Bosne. Nič kaj dosti ni bilo drugače, le naš življenjski standard je bil malenkost slabši.

Škofije so simptom

V slovenskem kontekstu mednarodne begunske krize Škofije niso le majhna primorska vas na obrobju Slovenije, marveč simptom tega, kar se dogaja po vsej državi. Že od prvega mimohoda beguncev in migrantov skozi Slovenijo jeseni 2015 je jasno, da begunci in migranti z vzhoda v nas porajajo strahove. Imeti strahove je človeško, a smiselno bi bilo, da se z njimi soočimo kot družba in posamezniki. In nehamo svojo jezo in frustracijo usmerjati na begunce in migrante, saj niso oni povzročili slabega gospodarskega in družbenega stanja v državi. Tudi če bi vsi begunci in migranti še ta hip izginili iz Slovenije, ne bi izginile težave, ki jih imamo, denimo, s Cimosom, slabimi odnosi med Krajevno skupnostjo Škofije in Mestno občino Koper, nezaupanjem v slovensko sodstvo in tako naprej. Ker jih niso povzročili begunci, saj so obstajale že pred njihovim prihodom. So pač odsev nas samih, vseh, ki živimo v “naši vasi”, pa naj se imenuje Škofije ali Slovenija.

Če se ne motim, je lokalnemu glasilu, ki izhaja na Škofijah, ime Mesto na burji. Kaj ko bi torej v stremljenju, da postanemo mesto, postali res nekoliko bolj svetovljanski, kot se za mesto spodobi, in še nekoliko bolj prepišni? V enem od gostinskih lokalov na Škofijah, ki mu v šali pravimo “knjižnica”, lahko poleg krajevnega narečja slišite slovenski, italijanski, hrvaški, angleški, ruski in ukrajinski jezik. Naj se mu pridružita še arabski in kak drug. In naj se začne spoznavanje domačinov ter priseljencev različnih “generacij” iz različnih krajev. Bolj ali manj čistokrvni Slovenci lahko begunce začnemo učiti slovenskega jezika, morda tudi italijanskega, gostinski lokali pa bodo ob tem zaslužili še kak evro več. Zgodb o načinih integracije ni malo, le v medijih se redko pojavljajo. V Logatcu živijo begunske družine že skoraj leto dni in v tamkajšnji knjižnici so pripravili razstavo njihovih likovnih del, na spletu si lahko preberemo zgodbo o kalabrijskem mestecu Sartrianu, kjer si lokalne oblasti želijo, da bi priseljenci iz Afrike in Pakistana oživili njihov izumirajoči kraj.

Ob branju tega razmišljanja me bo marsikdo imel za naivno in idealistično. Še v trenutku, ko ga pišem (sreda, 8. marca), prebiram po facebooku izjavo, da “nekdo, ki je videl podatke in je zaposlen na policiji, pravi, da pridejo samo 'potencialni posiljevalci'”. Če je to res, potem naj ta nekdo zbere pogum in poskrbi, da pridejo v javnost. Dokler se kaj takega ne zgodi, pa poskušajmo najprej pomesti pred lastnim pragom ter preseči lastne strahove in dati beguncem priložnost, da zaživijo v miru in spoštovanju. Je prav, da tarnamo, kako se nočejo vključijo v našo družbo, če jih sami getoiziramo, še preden se v “naši vasi” sploh pojavijo, oziroma jih vanjo sploh ne spustimo?

Kateri mit bo preživel: tisti o napredni in širokosrčni Primorski ali tisti o meji na Črnem Kalu? Oziroma, po novem, na Škofijah?

BREDA BIŠČAK, prevajalka s Škofij