Odločil sem se objaviti svojo zelo osebno izkušnjo. Taka se ljudem zgodi zelo redko .. veliiiki večini pa nikoli. Zagotavljam vam, da pišem resnico, čisto resnico in nič drugega kot resnico.

Takrat sem bil mladenič dvajsetih let. Velika soba v kateri smo se zbrali, bi v današnjih časih bila le zbirka starih miz in stolov namenjenih odpadu. Vodja srečanja je rekel, da nam bo predstavil Boga, kar je za tiste čase bila precej pogumna poteza. Lepo nas je prosil, da naj bomo vljudni in ne blebetamo oslarij, katere običajno taka mularija govori ob nenavadnih dogodkih. Lahko pa Bogu postavimo kakršnakoli vljudna vprašanja.

Odprla so se vrata in vstopil je Bog. Osebno. Prijazen možakar poznih srednjih let .. nenavadno podoben svojemu sinu, katerega običajno vidimo na križih v cerkvah. Nasmehnil se je in nas s potezo roke blagoslovil. Vsi smo odprtih ust zijali kot teleta v nova vrata in sami sebi nismo mogli verjeti, ko je na prvo pogumno vprašanje: "Tovariš - a ste vi čist zares Bog?" prijazno pokimal in enostavno rekel: "Ja!"

Med nami je završalo, vprašanja so kar deževala. Vodja nas je uspel nekako umiriti in končno smo se zedinili, da hočemo dokaz. Namreč .. ne gre kar tako tam nekemu neznancu na besedo verjeti, da je res Bog.


Pa je Bog sam ponudil rešitev.
"Dekleta in fantje .. lejte .. kot Bog lahko v trenutku ustvarim kar hočem. Želite, da ustvarim čredo srn in srnjaka?" Verjetno se bralcem predlog zdi čuden, saj bi v današnjih časih vsi zahteval najprej žakl denarja .. vendar v tistih časih nismo tako razmišljali. Denar nam je bil precej nepomembna zadeva. Meni recimo, je bilo dovolj, da sem imel za svoje običajno kosilo - 2 kosa črnega kruha, žlico gorčice in kozarec vode, ob posebnih priložnostih pa Cockto.

Zaskrbelo nas je, saj prostor le ni bil dovolj velik za nas vse pa še za kakih 30 srn in srnjaka.
"A' tuki?" sem zinil "Krt tuki not?"
"Ja." je odvrnil Bog "Zakaj pa ne?"
"Hmmm .. no u redu. Vi že veste .." je končno premagal svoje presenečenje nad utelešenim Bogom moj prijatelj.

Bog se obrne k steni za njim, dvigne roko in reče: "No poglejte kako so lepe te srnice!"
Dobesedno nam je vzelo sapo. Zavladala je popolna tišina, da bi slišal šivanko kot zvon na tla pasti. Niti premaknil se ni nihče od nas.

Vodja se je Bogu lepo zahvalil za demonstracijo božje volje, na kar se je Bog opravičil, češ da ima delo z grešniki, ki hočejo na vsak način v nebesa, se poslovil in odšel skozi vrata nazaj v svoj oddelek psihiatrične bolnice Ljubljana Moste-Polje, kjer smo v okviru psihopatologije imeli vaje.

Mi smo pa še nekaj časa nemo strmeli v prazen zid, kjer je Bog čisto zares videl čredo srn, katero je pravkar ustvaril.

Mi pa ne.

Menda za to, ker nismo Bogovi, ampak navadni študentje psihologije. 

ps.: Vodja vaj nam je zatrdil, da je kar nekaj Bogov, Kristusov ter svetih Marij v tej bolnici, in da ne smejo biti na istih oddelkih, ker se radi skregajo med sabo in lahko zagrmi.