Ebnerjev kalilnik, čudež nad čudeži

21. junij 2013 Posted by bojevnik under Ekologija, Gospodarstvo

Na Štajerskem smo odkrivali znanje iz preteklosti. Na polju v vasi Pobrež na Štajerskem pod Pohorjem, je pognala “čudna” koruza. Nekam višja od ostalih. Da ne govorimo tudi o njenih storžih. Koruza je namreč zrasla iz semena, ki se je kalil pod posebno napravo, ki sliši na ime ebnerjev kalilnik. zato so prišli kmetovalci, vrtičkarji in celo kmetijska strokovnjakinja.O kalilniku so bralci revije Pomagaj si sam že brali, a na kratko in poenostavljeno še za ostale: Guido Ebner in Heinz Schürch, sta kot raziskovalca laboratorija Ciba (zdaj Novartis) že desetletja nazaj raziskovala vpliv električnega polja – polje visoke voltaže in brez pretoka toka, na semena rastlin in ribja jajčeca. Nepričakovani rezultati so ju presenetili. Iz ribjega jajčeca sta recimo razvila lososa, ki je sicer izumrl že pred 130 leti. Očitno sta povzročila “obuditev” genskega spomina. Podjetje Ciba je zadevo patentiralo, raziskovanje pa so ustavili. Ta semena so bila enostavno rečeno – predobra. Niso potrebovala kemije, torej tržno nezanimiva. Tudi rezultati so poniknili in malokdo je sploh vedel za njih. Nekaj strokovnjakov je kasneje raziskavo preizkusilo in potrdilo. Recimo prof. Arber je izjavil: “zelo sem impresioniran!”. Resnično sta razvila metodo manipulacije semena, kjer ni dodan noben gen ali mutacija ali kakorkoli spremenjen organizem. Naravno.

Dedne značilnosti, ki so jih semena izgubila v teku evolucije z vzgojo ali degeneracijo (hibridizacija, GSO), je očitno mogoče obuditi. Genetske informacije, postanejo s kaljenjem v kontroliranem homogenem elektrostatičnem polju aktivne. Več kot to. Spodbuja tudi kaljivost in rast. Še bolj presenetljivo je, da takšen način kaljenja lahko aktivira pra-gene rastlin, za katere smo menili, da so izgubljeni. Guido Ebner je tudi ugotovil, da je kalilnik dragocen pripomoček za primer, ko želimo spodbuditi vegetacijo rastline v nezadostno svetlih pogojih. Rastline začnejo rasti prej in postanejo primerne tudi za gojenje v biološko mejnih območjih (sezona rasti kratka).

Ko sta omenjena znanstvenika l. 2001 umrla v čudnih okoliščinah, je raziskovanje nadaljeval Ebnerjev sin Danijel, na lastno pest z željo, da bi izdelal kalilnik, ki bi ga lahko predali kot mednarodno pomoč kmetovalcem v Afriki, da se zaustavi lakota in vpliv ter napredovanje multinacionalk z GSO semeni.

Ko smo storže oluščili je bila koruza, sicer iz belega semena, neverjetno raznobarvnih kombinacij. Siva, rdeče progasta, bela, rumena, temno rdeča in tudi nekaj črnih semen je bilo vmes. Dokaz, da je kaljenje v kalilniku uspelo, je izjavil Aleksander, iz vasi Globoko pri Radovljici, ki je v ebnerjevem kalilniku pridelal to seme. Pra-koruza je bila namreč črne barve, ki je v Mehiki najbolj cenjena vrsta, saj ima v sebi največ fito in ostalih hranilnih vrednosti ter je bolj odporna na škodljivce.

“Kalilnik sestavlja osnovna lesena plošča, na njej nasuta zemlja, kar predstavlja plus, na vrhu bakrena mreža, tudi da se lahko opazuje kaj dogaja semenom ali kalčkom ter da do njih pride svetloba in ta del je minus pol. V prostor med ploščama se”spusti” tok 50mA, drugače dovolj, da nekoga vrže nekaj metrov po zraku, če bi tok preskočil nanj. Tako obdelano seme konoplje, je recimo povzročilo rast rastlin, ki so bile bujno košate in 3-4 krat večje. “Iz enega fižola, sem pridelal v kalilniku tri različne!”, mi je v smehu povedal Aleksander. “Brez genetske manipulacije – semena so avtohtona, se je to zgodilo. S pomočjo kalilnika sem v fižolu zbudilo nek gen, da je odreagiral drugače. Ni druge razlage!”.

Ali kot je enostavno, a odločno izjavila Maja K. Cokan, kmetijska svetovalka in strokovnjakinja: “Gre za izvrsten pridelek, ki je prav lep za videti, pa nismo uporabili nobenih herbicidov ali insekticidov, ne glede na sušo, ki je podobno koruzo v okolici izjemno oklestila. Ta izpod kalilnika ima več storžev – do sedem na steblo (povprečno 3 do 4) in tudi sama rastlina je bila nadpovprečno visoka. Vidi se tudi, da gre že v osnovi za domače, bolj odporno seme. Tudi pridelek iz tega malega polja je popolnoma primerljiv z gensko manipuliranimi ali mutiranimi semeni in dokaz, da gre za veliko prednost semen izpod kalilnika!”.

Maja K. Cokan nam je obenem še zaupala podatek, da v sosednji Avstriji, recimo ni tako enostavno. Ne smejo saditi s svojimi semeni. Kolega Bojan Mažgon ji je zaupal, da pri njih v kraju Cmurek, čeprav ima evropsko nagrado za samooskrbo, ne smejo saditi lastne sorte koruze. Pa ne, ker ne bi imeli semen, ampak zaradi evropskega pravila. In ker je kmet odvisen od certifikatov, subvencij in podobnega, ima zvezane roke. Njim seme izpod kalilnika ne more pomagati, nam, kjer še ni tako bedastih zahtev, pa lahko precej.

Daje nam očitno možnost, da si pridobimo kvalitetno (avtohtono) seme, ki bo dalo ob žetvi boljše rezultate, kot karkoli gensko obdelanega, in to brez dodatnega uničevanja ali obremenjevanja narave s kemijo. Je pa zanimivo, po besedah Aleksandra, da hibridnih ali gensko zmanipuliranih semen nima smisla dajati v kalilnik, saj se ne zgodi nič. Seme mora biti avtohtono, staro in po dveh, treh generacijah se dobi t.im. pra-seme.

Ob temu je še enostavno dodal: “življenje je nastalo s pomočjo električnega sevanja. To sicer vemo. Ebnerjev kalilnik pa je samo kopija procesa iz narave. Če pogledamo na razlike ali probleme trenutnega stanja semen, naj poudarim, da je imela pra-koruza po 12 storžev na rastlino, naše moderne, GSO ali ostale, pa samo tri. Zakaj je manjši donos? Zaradi genskih napak? Ne vemo. Morda je manj zemeljske električne energije ali česa drugega. Morda je težava tudi v tem, ker na splošno vlada pomanjkanje energije ORME, a to je že nova, še manj znana tema. Gre za posebne elemente, ki jih danes skoraj ni več, so pa pomembni dejavniki pri tvorbi DNKja. Osebno sem jih še našel v morski vodi ali na določenih virih izvirne vode pri nas in jih “lovim” s posebnimi orodji (radiestezija). Poenostavljeno bi rekel, da gre za elemente platine, paladija in srebra. Ko sem recimo z vodo, obogateno z delci ORMO zalival rastline (ki so že tako zrasle izpod kalilnika), sem opazil izjemno razliko že v nekaj dneh. Plodovi ali stebla so izjemno večji. Recimo orehi so bili 3 krat večji, kot običajni. Težava, ki jo vidim glede kalilnika je, ga narediti doma. Diode stanejo veliko. Okoli 3000 eurov. Pa potrebno je tudi nekaj varnostnih prijemov in to, da mora biti izven stanovanja ali človeških bivalnih naselij. Govorimo sicer o 18.000 voltih in minimalno 2 in maksimalno 20 KW-ih moči. Ni pa pomembna velikost plošč, ampak jakost toka (polja)!”.

Aja podatek, da od povabljenih 60 kmetijskih svetovalcev, razen Maje K. Cokan, ni bilo niti enega, naj vas ne preseneti. Očitno nič, kar je boljšega, zdravega ali drugačnega, svetovalce ne zanima, mi je zaupal Marjan Kogelnik, član skupine Ekoci, ki jih je povabil k sodelovanju in kot priče. Trdim, da bi vsaj iz strokovnega zanimanja, morali priti. A glede na to, da na povabilo niti odgovoril ni nihče, gre za ignoranco. Ampak ali nas mar podobne “strokovne” ignorance itak že precej tepejo tudi na drugih področjih?