Litva se rešuje Rusov, Slovenija vztraja v njihovem objemu25

Jurij Šimac

04.11.2014  00:01  /  Finance 213/2014

Sanje so postale resničnost. Konec je odvisnosti od Rusije. Prispela je Neodvisnost. To so naslovi, ki so v minulih dneh preplavili tisk v Litvi. V tamkajš­nje pristanišče Klaipeda je namreč prispel plavajoči terminal za vnovično »uplinjanje« zemeljskega plina. Terminal je dobil zgovorno ime: Neodvisnost. Še preden je v Litvo prispela prva pošiljka utekočinjenega zemeljskega plina, je Gazprom ceno svojega plina znižal za petino. Slovenija, ki plinskim terminalom navadno nasprotuje, na drugi strani še vedno vse karte stavi na ruski plin.

Se spominjate razprav o načrtih za gradnjo plinskih terminalov v Kopru ali pa tik za slovensko-italijansko mejo v Žavljah? Proti njim so se zavzeli vsi - od civilne družbe do lokalne in državne politike.

Peter Novak z visoke šole za tehnologije in sisteme je takrat povedal: »Nesmiselno in narobe je, da smo se odpovedali svojemu plinskemu terminalu v Kopru. Ta bi pomenil konkurenco plinovodu Južni tok, to pa bi nam gotovo prineslo nižje cene plina. Plinske terminale gradijo po vsem svetu in ne vidim razloga, da jih mi ne bi. Plin je nesporno gorivo prihodnosti.«

Tako to delajo v Litvi

Litva je bila do zdaj stoodstotno odvisna od ruskega plina. Plinski velikan Gazprom je to baltiško državo lahko »privijal« s cenami, prav tako je lahko plin uporabljal kot argument in grožnjo ob nesoglasjih med državama.

Prav zato so se v Litvi odločili za gradnjo LNG-terminala. Pogodbo o dobavi so podpisali z norveškim Statoilom, naložba v infrastrukturo znaša okoli 200 milijonov evrov. In kako bo potekala dobava? Zemeljski plin bodo na Norveškem utekočinili, ga pretovorili na tanker, prepeljali do Klai­pede, ga znova uplinili in poslali v litovsko plinovodno omrežje. Čeprav je postopek na prvi pogled zapleten in drag, v Litvi trdijo, da bo norveški plin cenejši od ruskega. A odzvali so se tudi Rusi, ki so imeli do zdaj v Litvi plinski monopol. Ceno plina so po pisanju lokalnih medijev znižali za 23 odstotkov. »Litovcem terminala v resnici sploh ni treba zagnati, služi jim lahko le kot orožje pri pogajanjih z Rusi,« so pred časom zapisali pri britanskem tedniku The Economist.

Trg LNG se prebuja, to vidijo tudi na našem ministrstvu

Po podatkih spletnega portala Gas Infrastructure Europe se bodo zmogljivosti, ki omogočajo uplinjanje in utekočinjanje zemeljskega plina, v primerjavi z letos do leta 2022 v EU podvojile. Močno rast trga LNG napovedujejo tudi mednarodne institucije, denimo EY. V analizi, objavljeni pred kratkim, tako pišejo, da je v zadnjih desetih letih povpraševanje po LNG raslo tri­krat hitreje od celotnega povpraševanja po zemeljskem plinu.

Zdaj je v državah EU okoli 30 terminalov LNG, v gradnji jih je še šest, v načrtih pa še več kot 20. Med drugim naj bi terminal zrasel na hrvaškem otoku Krk, prav tako plinski terminal v severnem Jadranu načrtuje sosednja Italija. Gradnjo novih terminalov načrtujejo tudi na Finskem, v Grčiji, Španiji, na Irskem, v Veliki Britaniji, Estoniji, Latviji, na Poljskem... Predvsem zadnje tri države imajo za gradnjo terminalov podobne razloge kot Litva: strah pred Rusijo in njenimi muhami.

V Sloveniji vlaganj v zmogljivosti LNG ni na vidiku. So pa očitno v zadnjem letu dni mnenje nekoliko spremenili na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Še lani so gradnji terminala v Žav­ljah močno nasprotovali, zdaj pa pravijo: »V smislu povečanja zanesljivosti oskrbe je dobrodošla vsakršna diverzifikacija virov, partnerjev in poti, pri čemer imajo lahko pomembno vlogo tudi LNG-terminali, saj pripomorejo k diverzifikaciji vseh vidikov. Pri tem je seveda treba zagotoviti, da ti izpolnjujejo najstrožja merila varovanja okolja.«

Premiki na svetovnem trgu

Do zdaj je bil največji izvoznik utekočinjenega zemeljskega plina na svetu Katar, a že kmalu naj bi ga prehitela Avstralija. Prav tako se v prihodnjih letih napoveduje povečan izvoz zemeljskega plina iz ZDA, kjer so na področju plina postali samozadostni.

Večina povpraševanja po utekočinjenem zemeljskem plinu sicer trenutno prihaja iz Azije, predvsem iz Kitajske, ki želi preiti na čistejše energente, na drugi strani pa iz Japonske, ki s plinom nadomešča izpad jedrske energije.

Da se na trgu LNG precej dogaja, nakazuje tudi zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA). V njem ugotavljajo, da bodo države podsaharske Afrike do leta 2040 po proizvodnji zemeljskega plina prehitele Rusijo. Največja nahajališča zemeljskega plina naj bi bila v Mozambiku, Nigeriji, Angoli in Tanzaniji. In prav te države bi po mnenju IEA v prihodnjih letih lahko imele glavno vlogo pri zmanjšanju energetske odvisnosti Evrope od Rusije.