ZGODBA O ...

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi

nakupila še zadnja darila. Ko

sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi

začela pritoževati:"To bo trajalo celo večnost, pa

toliko drugih opravkov še imam?





Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi

se le lahko spravila v  posteljo, zaspala in se

zbudila, ko bo že vsega konec?"

Navkljub slabi volji sem se

odpravila na oddelek z igračami, kjer so me

ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po

praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?



Med policami sem opazila petletnega fantička,

ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal

punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta

punčka. Fantek se je takrat obrnil k starejši

gospe, ki je stala poleg njega:  "Babi, si

prepričana, da nimam dovolj denarja?" Starejša gospa

je  odvrnila:"Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to

punčko, ljubček." Potem mu je naročila, naj jo

počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli.

Odhitela  je stran. Fantiček je še vedno stiskal

punčko k sebi. Odpravila sem se k njemu  in ga

povprašala, komu bi rad podaril to

punčko. "Takšno punčko je imela njegova sestrica

najrajši in si jo je želela

za Božič. Prepričan je bil, da jo bo Božiček letos

pustil pod smrečico." Odgovorila sem mu, da ji jo bo

Božiček morda kljub temu prinesel in naj ne bo tako

zaskrbljen. Žalostno je odvrnil: "Tja, ker je sedaj,

ji Božiček ne more prinesti punčke. Mamici jo moram

dati. Ona ji lahko edina odnese to punčko."

Njegove oči so bile polne žalosti, ko mi je

povedal:"Moja sestrica je

odšla k Bogu - v nebesa. Očka pravi, da bo tudi mamica

kmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati to

punčko, da jo odnese sestrici." Srce mi je skoraj

zastalo. Fantek me je pogledal in dodal: "Očku sem

naročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu,

naj počaka, da se vrnem iz trgovine." Potem mi je

pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal

ter mi razložil:"Tudi to  fotografijo bom dal

mamici, da me ne bo pozabila. Rad imam svojo mamico

in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka

pravi, da mora k moji mali sestrici." Žalostno je

pogledal punčko v svojem naročju.



Hitro sem segla v denarnico in iz nje



izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da

bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le

ima dovolj. "V redu," je dejal, "upam, da imam res

dovolj." Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemu

denarju, nato pa sva začela šteti. Zdaj je bilo več

kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da

ima zdaj dovolj denarja. Potem me je pogledal in

rekel: "Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil,

da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za

sestrico. Uslišal je mojo prošnjo. Želel sem si tudi,

da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda te

prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdaj

pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico. Veš, moja

mamica obožuje bele vrtnice."



Kmalu zatem se je vrnila starejša



gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej.

Po tem srečanju je bilo moje počutje

bistveno drugačno kot takrat, ko sem vstopila v

trgovino. Fantka si nisem mogla izbiti iz glave.

Potem sem se spomnila

novice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena v

lokalnem časopisu. Pijan možakar v tovornjaku se je

zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada

ženska in majhno dekletce. Deklica je na kraju

nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico

v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti

ali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževali

njene življenjske funkcije. Nikoli več naj se ne bi

zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice?



Dva dni po srečanju v blagovnici sem v



časopisu prebrala, da je mlada ženska preminila.

Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v

mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje

spoštovanje. Ležala je v krsti z belo vrtnico ter

fotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa je

ležala punčka. V solzah sem zapustila vežico.

Polastil se me je občutek, da moje življenje ne bo

nikoli več takšno kot prej. Še vedno si težko

predstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen do

mamice in sestrice. Samo delček sekunde je

zadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše na

svetu.