petek, 3. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Miran Zupančič

Vera je gotovst o vsemogočnosti Boga in človeka. Gotovost o tem, da bo človek dosegel božansko življenje. Odrešenje je lestev, ki sega od človekovega srca do srca Boga.

Sestavljajo jo trije klini: prvi je vera, ko človek misli, da je morebiti, kar misli. Naslednja je vera, ko človek ve, da je nekaj resnica. Uresničenje pa je zadnja stopnja, in to je človek sam, ki je (postal) resnica. Domnevanje se razblini v veri, ki je vednost, ta pa uresničenje; in človek je odrešen, ko je dosegel božansko življenje, ko sta on in Bog eno.
( Levi:" Blagovest človeštva za Vodnarjevo dobo,").

C.G.Jung:" Ne morem reči, da verjamem. Jaz vem! Imel sem izkušnjo, ko me je zaobjelo nekaj, kar je mnogo močnejše od mene, nekaj, čemur ljudje rečejo Bog."

Vprašanje izvora našega obstoja je sočasno vprašanje po prevzroku vse biti, po Bogu. To so vprašanja, ki so stara kot človeštvo samo. Vprašanje o Bogu je vedno vznemirjalo srca ljudi. Vera v Boga je vedno spadala k človeku, kakor koli je že bila izražena. Da, vera v Boga je do dna duše človeška in človekovo življenje lahko določa ter ga osmišlja. Če postane vera taka, "da gore premika", da človeku moč, ki ga dvigne nad samega sebe in privede do njegovega pravega porekla.

Odkar obstajamo kot človeštvo se je, verovalo, da obstoja Izvor iz katerega smo prišli, a to je Stvarnik. Ali Bog obstoja ali ne? Bog je duhovno bitje. Njega ne moreš dokazati s kemičnimi in fizikalnimi eksperimenti. Nemogoče se ga je dotakniti kot to lahko naredimos materialnimi predmeti. Ne moreš ga videti s telesnimi očmi.

On ni glas kateri, prihaja v našo uho. Niti ni lepo čustvo niti tvorba človeške domišljije. Obstoj ali neobstoj Boga se odloča na povsem drugih višjih duhovnih ravneh. Ko pravimo, da je Boh duh, mislim na isti način kot se reče, za ljubezen. Ljubezen je duhovna resničnost. Ljubezni prav tako ne moremo otipati, niti je videti ali slišati. Vera ali ne-vera v Boga je problem, ki se ga ne da z enim rezom razrešiti. Naše življenje poteka v stalni borbi proti mračnosti in temi, v naporih, da pridobimo spoznanje, znanje z delom in razmišljanjem. V nekem trenutku imamo dovolj svetlobe, da verujemo, da Bog je, toda tudi dovolj teme, da lahko verujemo da ga ni.

K židovskemu rabinu je prišel pregnan človek zaqradi vojne, dom mu je bil uničen in družina pobita. Zavpil je na rabina: Ali ti še vedno lahko veruješ, po taki krvoločni vojni, da Bog obstaja? Rbin ga je mirno pogledal in nato odgovoril: Ali ti po taki grozljivi vojni, lahko veruješ da Boga ni?

Človek ima omejeno spoznanje. Zavedamo se mogoče trideset procentov realnosti okli sebe, vse ostalo, a to pomeni sedemdeset procentov je za nas skrito v oceanu nezavednega. Mnogo tega smo spoznali toda še mnogo več nam je ostalo neznano. Pravzaprav temeljne stvari življenja ne poznamo.

Četudi imamo vrhunsko znanost, ne vemo, od kot smo prišli na ta svet, in istočasno ne vemo kam gremo. Ne vemo niti zakaj, moramo živeti, niti zakaj vse to obstaja, kar obstaja. Temeljne resnice svojega življenja ne spoznavamo z razumemo, ampak z vero.

Pojem"razum" ( intelekt) in "bistroumnost" (inteligenca) ponavadi uporabljamo za označitev istega. S pojmom "razum" označujemo zmožnost razuma, da analizira okoliščine in dobljene rezultate poveže med seboj. Gre torej za dobro trenirane možgane, Vendar pa je bistroumnost nekaj drugega. Bistroumnemu človeku ni potreben izredno razvit razum. Ne zamenjujmo razuma z razumnostjo. Razum ni nič drugega, kot dobro trenirani možgani. Za razumnost pa potrebujemo šolano miselno sposobnost, s pravilnim odzivanjem na božanske vzpodbude osvetljeno ogledalo človeškega duha, ki razsvetli pamet.

Resnična vera je notranje vedenje o obstoju duhovnega svet ("Božje kraljestvo je v vas."). Spoznanje o tej veri je tihi glas v srcu, ki priča o tem svetu. Zato taka vera načelno nima nobene podobe in oblike. Človek sam jo obda z obliko le, ko jo obdaš z besedo.

To je čisto zvoj verovanja. Pri vsakem ima drugo barvo glede na odnos do zunajne resničnost. Ko postane v nas vera močnejša, je tudi oblika močnejša in oblikuje spet versko versko resničnost v našem lastnem bitju. Pogosto pa se pokaže, da besede in oblika ne zadoščajo, kadar nekdo zares želi izraziti svoje notranje zaznave in doživetja. Zato nihče ne more svoje vere izpovedati drugemu, čeprav bi si lahko bila še tako blizu.

Tragedija individualizirane osebnosti je v tem, da svojega najglobljega bistva ne more zaupati drugemu. Vera je torej trdno vezana na osebnost.

Vera je sila, s katero božansko življenje, prvotno, notranje vedenje se razodeva v naši osebnosti. V določenem trenutku se zavedaš drugega, čistega sveta, ki ga naša zemeljska zavest ne moti. Doživeti Božansko ljubezen, je zato zavestna udeležba, popolnega.

Človeštvo smo trenutno na 1/3 razvojne poti. Do sedaj je bila pot avtomatska, nezavedna s pomočjo angelov (ne padlih v tej sferi bivanja). Sedaj pa že nastopa zavedna (zavedanje) pot druge tretjine, duševna, nato pa še 3/3 duhovna zavedna pot. Določeni smo za višje naloge kot angeli.

Naše celotno zavedno in nezavedno hrepenje je usmerjeno k ljubezni, ki pa ni vezana na neko osebo. Na žalost jo človek pogosto popači. Še vedno je premalo pozornosti na klic božanskega življenja, ki se razlaga v našem srcu. Človek bi sicer rad sodeloval pri popolnem, toda sam ne bi veliko dal, predvsem pa ne svojega osebnega deleža bivanja. Ljubezen je posledica dokončnega, popolnega postajanja.

Naše pričakovanje.
Ko je vera še povsem vezana na osebo, ki šele začne pot čez "svetlobnega" mostu, je upanje predvsem nedoločeno pričakovanje, obljuba prihodnosti. Pred seboj vidiš pot, ki se vzpenja in je polna ovinkov. Najvišjo točko mostu spoznaš, ko je še zelo daleč, blizu konca. Rahlo svetlikanje vabljivo obdaja vrh, toda sam si v senci svojih projekcij lastne duševnosti.

Tako greš naprej. Lastna vera, ki raste na poti, ti daje moč. V rastoči moči te vere sedaj nastopi svetloba kot obetavno pričakovanje. Najprej to pričakovanje preneseš navzven, kot še neznan, toda gotovo razveseljiv cilj v daljni prihodnosti. Da, to skoraj otroško upanje je čista svetloba, ki razvestljuje pot našemu nezavednemu. Na tej točki si še nezaveden človek.

V tej enakomerno razpršeni svetlobi poskušaš oblikovati svoje pričakovanje in si predstavljati konec svojega potovanja. Izkušnje, potrditev tega, kar notranje doživljaš, še vedno iščeš zunaj v svetu. Vidiš druge, ki iščejo isto pot, vsak s svojim osebno obarvanim pričakovanjem. In priključiš se jim.

Postaja varnosti.
V kolikor slediš poti, raste v tebi uvid, da odgovornost za svoj napredek ni v skupini, avtoriteti, guruju ali mojstru, ampak v tebi samem. Svetloba narašča in razkriva. Učiš se spoznavati, da so ravno tvoja pričakovanja tista, ki te ovirajo v napredku. Počasi si pripravljen, da se jih znebiš. Ko poskušaš odložiti ta oklep, se počutiš gol in ranljiv. Ne gre drugače.

Zdi se ti, da te vsa okolica ogroža. Trudiš se urediti svoje življenje tako, da bi lahko napredoval kar se da varno. Zato iščeš varstvo enako mislečih, ki si se jim priključil. Praviloma so zaskrbljeni, se dolge ure zaupno pogovarjajo in berejo veliko knjig, v katerih poročajo i svojih izkušnjah na poti.

V določenem trenutku se zaveš, da se približuješ visoki točki, konca pa še ne vidiš. V naraščujoči svetlobi spoznaš nekatere oblike, abstraktne podobe obljub. S svojimi prijatelji in prijateljicami navdušeno in zavzeto pripoveduješ o tem, delaš se nagega in ranjenega, saj drugi tvoje "podobe prihodnosti" ne vidijo, vidijo le svoje podobe in svoje misli. Ne verjamejo ti. Celo najzaupnejši enako misleči te gledajo zmedeno. Počutiš se zelo, zelo osamljenega, včasih celo, da so te sopotniki izdali, ker so napadli vero, ki ti je tako sveta.

Dvom.
S. 1.1. 2002 se je začelo Razodetje-Tisočletje oz. nov način delovanja. Po 31.12. 2001 je nastopilo obdobje krsta zaslepitve (Tisočletje) svetlobe. Ljudje (neprebujeni) bodo ostali na ravni običajne narave. Za vsakega, ki je že prebujen na duhovni poti pa se bodo pojavljali dvomi o duhovni poti, kajti naša osebnost-jaz-ego si je nedvomno drugače zamišljala duhovno pot.

Tako se nam na vseh ravneh pojavijo razočaranja osebnosti in nova upanja. Dokler plavaš s širokim tokom, verjameš, da je to kar počneš pravilno. No neizogibno pride trenutek ko podvomiš, vprašaš drugega, ki stoji poleg: "Sem na praqvi poti?", bo ta drugi morda očetovsko položil roko na tvojo ramo in rekel:" Vse je vredu, dokler ne plavaš proti toku. Glej življenje ti nudi toliko možnosti. Ne bi mogel v njih najti sebe? Pridi vendar del poti z menoj, pokazal ti bom mnogo novih stvari, ki jih nisi še nikoli videl."

Vendar nemir v meni še dalje gloda v moji duši, ki išče Boga-ljubezni. Sem morda nor? Mnoge raznolike življenjske možnosti me ne morejo zadovljiti. Držiš se ob strani, ko drugi s polnimi pljuči uživajo življenje, slutnjo, da je lahko tvoj nemir le za kratek čas utišan, da bi kasneje planil še bolj vstajajoče.

In potem si želiš stran od te umazanije, proč od želje, ki te sili, da se udeležuješ tega življenja. Slutiš čistost, ki se dviga daleč čez vse zemeljsko. V tvoji zavesti se ti dvigajo ideali harmonije, nadzemske lepote in moči. Da, drugi te imajo za sanjača, fantasta, dolgočasneža in te morda pomilujejo,ker si v njihovih očeh dosegel tako malo.

Notranja borba. Znaki notranjega spopada.

Besede kot Maja (videz), Ahrimanovo kraljestvo ( temne sile v starodavnem perzijskem sistemu), Setov svet (egipčanski
bog teme in zla) in Satan (pol, ki nasprotuje
Božanskemu) simbolizirajo učinke v raklani zavesti. Kdor živi v svetu Maje, ne more doseči Nirvane. Kdor se podredi ahrimaničnemu načelu v sebi, ne more vase prinesti Svetlobe za razodetje. Kdor se prikloni Satanu v sebi, ne more v svojem lastnem bitju srečati Krista.

Ne moreš se odpovedati svojemu upanju v Boga, svojemu iskanju življenjske izpolnitve. V tebi vzplamti boj. Vedno znova te dohitevajo lastne želje, ki se jih niti ne zaveš, nenadoma in vedno znova., da se v osnovi ne razlikujejo od drugih, do katerih si pogosto čutil antipatijo ali celo zaničevanje. Ne, ljudi nočeš sovražiti, saj je to v nasprotju z tvojimi visokimi ideali. In vendar so ti rascepljeni občutki in občutenja ločenosti od običajnega sveta tisti, ki jih ni moč zanikati.

Pri iskanju nove opore se vržeš na gore ezoterične literature, vskravaš izkušnje drugih in upaš, da boš s tem dobil odgovor na vprašanja. Z vseh strani te oblegajo cele vrste metod in nazorov, vadiš se v meditaciji, moliš in morda poskusiš z okultno-magičnimi vajami. Vendar se ta vrtajoči nemir ne umakne. drži te ujetega kot z urokom, peha te v obup in melanholijo: v določenem trenutku pa čisto gotovo veš:"Sovražim to življenje in vse , kar je z njim povezano."

Vprašaš se: Je to ideal, ki ga hočeš uresničiti? Mar niso vsi veliki duhovi zgodovine, govorili o vseobsegajoči ljubezni do Boga in ljudi? Se je moje lastno prizadevanje po ljubezni in življenjski izpolnitvi spremenilo v tako kačje gnezdo obupa, da čutiš odpor celo do samega sebe? Nekaj ni bilo vredu, nekaj je šlo v napačno smer. In začenjaš slutiti, da je bilo vse prizadevanje, ves trud plavati proti toku zaman. V najboljšem primeru si lahko plaval nekaj metrov po reki navzgor, da te je nato njen tok zopet potegnil za seboj.

"Brez mene ne morete ničesar"( Jezus).
Iz lastne moči ne bi mogel uiti toku. To je povsem gotovo. Morala je posredovati moč od zunaj, ki mi je pokazala pravo pot in mi omogočila, slediti tej poti. Zavedajoč se lastne ne moči te nosi reka; čeprav se nemir v lastni notrajnosti noče utišati, si vendar mirnejši in spokojen v upanju, da pomoč mora priti, če boš u to je uverjen.

Sprememba in preobrat.
Ko si dosegel najvišjo točko, se je pokazalo, da te je ves čas vodila svetloba, Bog. Celotni prizor podob in struktur ni bil več osebni miselni plašč. Plašč ti je dajal varnost pred nevero od zunaj. Ta popotni plašč, to pokrivalo si sam slečeš in začenjaš zares videti. Kar je bilo doslej zunaj, je sedaj znotraj.

Predanost v brezpogojnosti.
Vedno si mislil, da boš lahko svoj svet iluzij opustil. Pa si sedaj spet sredi tega. Da, je popolnoma del tega sveta. Zaveš se, da po tej poti nisi hodil sam, ampak svetloba v tebi. Navzven nič in navznoter ni več poti. Še vedno si v svetu in še vedno si nisi prišel domov. V sebi in okoli sebe še vedno vidiš mnogo zla. Doživiš pa tudi, da je resnično življenje, ki se želi izraziti v tem svetu, tako močno, da ti ne more noben človek več škodovati.

Pot te pelje dalje skozi ta svet prav do svojega bistva, svojega izvora, ki je življenje. Prepoznaš vse, ki so hodili s teboj po tej poti ali pa so že dokonćno zaključili. Brezpogojno si v realnosti vsakdana. Izkušnja se ti v sebi spreminja do uresničitve. Začuden spoznaš svetlobo v sebi. Vidiš in sprejmeš, da so svet in bitja, taka kot so, z dobrim in slabim. V besedi in dejanju se čutiš odgovornega za življenje, ki se v ljubezni želi razodevati v tebi in okrog.

Občutiš veselje, kot da si skoraj doma. In nenadoma se te dotakne čisto nova moč. Ugotoviš, da obstoja protitok, ki te lahko pripelje v domač pristan, tok, ki te ne veže na zemljo, ampak te zemlje osvobaja. To je tok, ki v nasprotju z vpojnostjo materije in iz katerega izhaja božanska enost. Ta moč, ki kliče, budi in prenavlja, usmerja in vodi izgubljeno dušo v njen prvotni dom.

Zunajna vera.
Kdor sprašuje po Bogu, poti in resnici, usmerja vprašanja najprej na svojo okolico, na druge ljudi, predvsem na avtoritete ali skupine in skupnosti, ki mu lahko odgovorijo na ta vprašanja. Mnogi, premnogi so upali in upajo na tak način dobiti zadovoljiv odgovor.
Našli so ga in ga najdejo, vsaj začasnega, pri skupinah in religioznih skupnostih, ki so se jim morda priključili.

So pa tudi taki ljudje, ki s takimi odgovori niso zadovoljni. Čutijo, da je vse to premalo, da ne zadošča živeti t.i. religiozno življenje in pri tem ostati tak kot prej. Mnogokrat izzovejo mnenja o Bogu mnoge spore. To nam potrjuje celotna zgodovina vse do današnjih dni.. Mnogo prelivanja krvi človeštva je bilo zaradi religioznih ljudi, ki so vztrajali, da je njihova vera edino prava. Ne bi moglo biti tako, da so ti ljudje s svojim fanatizmom delovali pod vplivom neke onstranske moči? Prav gotovo! Kajti v vmesni sferi pokojnikov je še večja nevarnost zapeljevanja kot v materialni.

Na koncu 20. in začetku 21. stoletja so mnoge naravno-religiozne skupnosti dobesedno pokopale Boga pod množico teoloških pojmov in dogem. Dogme so se izrodile. Tako so nastala napačna dojemanja Boga, ki so vsakega iskalca zelo ovirala. Istočasno so ga ujela in podredila usodi, ki prav gotovo ni predvidena in pomeni vedno večjo odtujitev od božanskega.

Usoda je mešanica Božanske in in naše volje. Teologi pravijo da nimamo svobodne in da je vse božja volja(usoda), filozof pravi, da je vse naša volja. Dejanskon pa mi izbiramo naš priklop sil.

Žalostno pa je, da so ljudje, ki se imajo v naravno-religioznem smislu za verne, v bistvu ravno toliko oddaljeni od Boga kot tisti, ki zanikajo njegov obstoj. Mnogi, ki to občutijo, se odvrnejo od cerkve ali drugih religioznih skupnosti. Dosežejo lahko sicer začasni višji razvoj v tej naravi, a v odrešilnem smislu ne dosežejo nikakršnega uspeha.

Nevtralizacija prividov.
Kdor resnično išče Boga, se mora dodobra izprašati o vseh okostnelih pojmih in dogmah, prevzetih od drugih in jih strogo preveriti, ali so v soglasju z resničnostjo. Izostriti je treba svoj občutek( intuicijo) za resnico, predvsem od znotraj; naučiti se mora videti vzroke stvari, da lahko razkrinka privide in blodne zaznave ter se je zmožen obrniti k večnemu. Odvrnitev od od dogme, od iluzije lahko pomeni nov začetek, če iluzijo odstanimo, da bi prodrli do prave božanske resničnosti. Obup in bolečina, osamljenost in velik nemir se dotaknejo duše takega človeka, ki si drzne v tem smislu plavati proti toku. To je neizbežno.

Miran Zupančič