Piše: Ana Jud, publicistka

»Včasih so nekaj mnogo likvidirali. Tako je 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril,« je v poročilo – ki ga najdete v Arhivu Slovenije,  junija 1942 pa ga je v roke dobil član vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanskih odredov Ivo Lola Ribar – zapisal Edvard Kardelj. Ta se je nad partizanskimi zločini najprej resnično zgražal, saj je le dva tedna po pismu Ribarju spet pisal, tokrat Zdenki Kidrič, ki je, kako ironično, med vojno in po vojni sestavljala spiske za likvidacije VOS-a. Kardelj ji je potožil: »Okrog Mokronoga in Mirne so partizani zares delali svinjarije.«

Dokumentacija kaže da je konkretno te zločine zagrešila 2. grupa odredov, ki je tedaj veljala za najboljšo partizansko enoto na slovenskem ozemlju. Štela je okoli 700 borcev in se je ravno v času zločinov nahajala na Notranjskem in Dolenjskem. Širše gledano pa je komunistična oblast tako že v času vojne vedela, da se v vrste partizanov niso strnili zgolj zavedni domoljubi, ampak so se jim marsikje pridružili le morij hlepeči sadisti. Vojne so izvrstno gojišče bolnikov z nasilniškimi nagnjenji.

V času zabeleženih zločinov je 2. grupi odredov poveljeval danes slavni komandant Stane. Tako so ga klicali. Ime mu je bilo Franc Rozman.

Ne moremo trditi, da je zločine ukazal, odobril – ali v njih celo sodeloval – on osebno, tako trdnih dokazov vzlic Kardeljevemu priznanju ni, moramo pa vedeti, da na komandantu Stanetu leži »vsaj« madež objektivne odgovornosti. On je vodil tisto skupino partizanov. On je bil zadolžen za njihove akcije. On je vedel o njihovem početju vse. Vsaj moral bi vedeti vse o njihovem početju. Če je Kardelj na daleč izvedel za grozne zločine, je bil komandant Stane zagotovo seznanjen še bolje, saj je bil ves čas na terenu. Čemu ni reagiral? Zakaj ničesar ni storil Kardelj?

Nikjer v razvitem svetu ni videti naroda, ki bi toliko časa posvečal lastni zgodovini in jo konstantno zlorabljal v politične namene.  Na eni strani partizani, na drugi domobranci. Slednji so nedvomno nastali kot posledica partizanskih zločinov nad nedolžnimi civilisti. Izdajalcev, ki so z okupatorjem sodelovali iz trivialnih vzgibov, tukaj ne štejem med domobrance.

Predstavljajte si življenje na majhni kmetiji na obrobju vasi. Imate družino. Nekega večera se k vam priklati skupina partizanov. Uspete se skriti, a tolpa pobije vaše najdražje in oropa imetje. Boste še naprej verjeli partizanom, da se borijo za svobodo? Pazite, to je leto 1942, brez interneta in drugih sredstev informiranja. Komu verjeti? Kdo je sedaj pravi okupator? Ne veste, zmedeni ste. Gre za preživetje. Domobranske prisege Hitlerju nikakor ne smemo odobravati, a ravno zaradi zločinov partizanov jo moramo razumeti. Enako kot moramo poskušati razumeti mlahavo držo Edvarda Kardelja. Življenje ni črno belo. Nikoli niso na eni strani samo dobri in na drugi le slabi ljudje. Oglejte si odličen film o Sophie Scholl, mladi Nemki, ki se je odločno uprla nacističnemu režimu. Pomislite, v očeh nacistov je bila Schollova vse tisto, kar so domobranci v očeh partizanov. Izdajalka.

Zgodovina je resda ena sama, a prava zgodovina, ki se je resnično dogajala, zagotovo ni ta, ki so nam jo leta in leta vtepali v glave. Župan Janković je nazadnje vzvišeno pripomnil, da tisti, ki zgodovine ne spoštuje, nima prihodnosti. No, prihodnost, danes še v podobi majhnih in ljubkih otrok, smo minule dni videli po centru Ljubljane pohajati v partizanskih capah …

Oh ja, mali banditi, sem pomislila. Če je to res naša prihodnost, potem je naša prihodnost vojna? Spoštovati moramo morilce? Častiti moramo komandanta Staneta katerega vojaki so zagrešili strahotnim ustašem vsebinsko ekvivalente zločine?

Ne morem si pomagati: kar naj pridejo Nemci in nas zopet osvobodijo, Italijani pa naj okoli Ljubljane še enkrat razpotegnejo bodečo žico in postavijo straže, da bomo vsaj malo varni pred banditi. Pred zločinci. Pred partizani!