Prevzeta tveganja? Tega pa ne povem!
Poglejmo prodajo Telekoma z njene komične plati. Kar nekaj ministrov je menda ob žogici, ki jim jo je na vladno igrišče minuli teden vrgel SDH, zgroženo ugotavljalo, da bi o tako pomembnem poslu težko glasovali, ker niso dovolj strokovno usposobljeni: kaj pa o tem ve ministrica za kulturo, ali za notranje zadeve, ali minister za zamejce po svetu? Človek se seveda lahko le strinja. Edina težavica je, da ti in drugi ministri niso imeli nobenih dvomov, ko so prevzemali resorje, za katere ravno tako nimajo nobenih kompetenc, pa vendar odločajo (o milijonih evrov), o čemer smo na ves glas kričali ob njihovi kandidaturi. Takrat so zagotavljali, da gre za politične funkcije, kjer strokovno znanje zagotavljajo strokovni sodelavci, oni jih poslušajo in na koncu meritorno odločijo, kaj rabi zdravstvo, kultura in kaj šolstvo... Kaj je zdaj nenadoma drugače?
Zakaj člani vlade nenadoma ne razumejo več, kaj je politika? O ključnih državnih zadevah vedno odloča politika, vedno ob predpostavki, da imajo izvoljeni mandat, širšo sliko, več informacij, globlji uvid. Res je, da to večinoma in tudi tokrat počne globoko nedemokratično, v nasprotju z voljo državljanov, za njihovim hrbtom in z lažnimi in zavajajočimi argumenti, če jih je javnosti sploh pripravljena dati. Je bilo TEŠ 6 strokovno energetsko vprašanje? Je. A podprla in izpeljala ga je dolga vrsta vlad. In točno to zdaj čaka tudi to vlado. Da prevzame svojo politično funkcijo in odloči.
Drugi element te operete je bila jasnovidna sobotna napoved, da bodo eni iz nedeljske seje odšli zaradi »neodložljivih obveznosti« pred glasovanjem. No, ve se, kdo ima vedno obveznosti, ko se kaj usodnega potrjuje. Gospod Karlek, seveda.
Tretje dejanje je bila amatersko odigrana Cerarjeva odločnost, češ, SDH ne opravlja svojega dela. A res? A ga je on opravil? SDH nima vseh članov uprave, nima strategije, nadzorni svet je začasen… Je to resno, avtonomno, strokovno telo, ki naj odloči? Kdo tu ni delal?
In potem ta nedeljska uprizoritev izredne seje »cekaja«: ljubi Jezus, a zdaj, sekundo pred dvanajsto, vlada udarniško tolče nedeljske nadure, da bi šele zaradi prisile SDH »odpravila pomisleke« in vgradila nekaj varovalk (rešila solinske ptičke) v prodajo, ki se je začela lani? In to za strogo zaprtimi vrati, da ne bi javnost slučajno izvedela, da res nimajo pojma in zato nočejo prevzeti odgovornosti? In da ne bi izvedela niti tega, koliko znaša višina prevzetih tveganj? Tajna tveganja, tajni člani komisij... A je SLO Mramorjeva zasebna firma? Jaz hočem vedeti, za koliko kockajo. Vi?
Invalidni SDH je naredil edino pametno potezo. Dokončno odločitev je kot gnilo jabolko zalučal točno tja, kamor sodi, v politiko, ki nenadoma to noče več biti. Ki skuša tvegano odločitev prenesti na SDH, ki ga bo kasneje, »nedolžna«, omenila vsakič, ko bo šlo s Telekomom kaj narobe. Odgovornost bo nosilo pet v. d. nadzornikov in nepopolno vodstvo SDH. Upam, da res niso taki tepčki, da bi nosili glavo v torbi za politiko, ki hoče le še moč, ne pa tudi odgovornosti.
Zato naj torej Cerar jasno in glasno stopi pred ljudstvo in prevzame polno odgovornost za projekt, ki je od vsega začetka zgolj in samo političen in ki ga je v celoti vzel za svojega. In naj nas že končno neha podcenjevati. Vemo, da je pred volitvami privatizaciji nasprotoval, si ob Merklovi premislil in trdil, da je prodajo obljubila vlada Alenke Bratušek, zavajal nas je, sklicujoč se na pravo in etiko, češ da je šlo za zavezujočo obljubo, kar ne drži. In tudi če bi, je dolžnost predsednika vlade, da državo zavaruje pred škodljivimi ukrepi svojega predhodnika, ne pa da so mu alibi za njihovo nadaljevanje. Ravno zato smo imeli volitve. Očitno mu niti to ni več jasno. In mu gre le še za to, da proračun s kupnino na hitro pokrije kakšno luknjo. Potem pa – bo, kar bo.
Torej: Cerar in Erjavec naj glasno uveljavita svoj »da«, prodata Telekom, SD naj nenačelno pogoltne to, čemur domnevno nasprotuje, a iz »konstruktivnih« razlogov ne potegne posledic, in, juhej, jutri bomo imeli spet volitve. To se namreč zdi čisto zares edina spodobna možnost, če drži še to, kar prihaja na dan prav te dni, namreč namigi o tajnem sporazumu Alenke Bratušek in Uroša Čuferja z evropsko komisijo pred dvema letoma, da vlada z našim denarjem najprej NLB in NKBM reši, nato pa banki svoje poslovanje sami tako uničita (ne dajeta posojil in celo odganjata gotovinske pologe), da jima cena pade, vlada pa brez težav razglasi, da ju je kot neučinkoviti (saj veste, država je slab lastnik) treba prodati tujcem.
Če to drži in nam Cerar to prikriva, je zagrešil najhujše zlo demokratičnega voditelja: državljane je ponižal v otroke, ki jim ni mogoče povedati resnice, ker je ne bi prenesli, paternalistično nam servira simplicistične razlage za »blagi mir«, kot bi te države ne držali pokonci državljani, ampak vsakokratni zbor čudakov v parlamentu in vladi. Če res skriva domnevne norosti Bratuškove in Čuferja, potem je namreč po letu dni za to norost popolnoma enako odgovoren kot ta dva. Ker je ni takoj razgalil in državljanom dal možnosti, da soodločajo o tem, kako to brezno preskočiti ali vsaj vanj pasti z odprtimi očmi.
O ključnih državnih zadevah vedno odloča politika, vedno ob predpostavki, da imajo izvoljeni mandat, širšo sliko, več informacij, globlji uvid. Res je, da to večinoma in tudi tokrat počne globoko nedemokratično, v nasprotju z voljo državljanov, za njihovim hrbtom in z lažnimi in zavajajočimi argumenti.
Jun 10, 2015