Vdor v zasebnost: davčni inšpektor bo videl, kaj vam je delal ginekolog! 25

Teja Grapulin

29.07.2015  22:30  /  Finance 146/2015

Od januarja 2016 boste kot kupci kaznovani, če davčnemu inšpektorju ne boste pokazali računa. Računa za špecerijo, iz seksšopa, od zasebnega ginekologa ali psihiatra. Ali je v Sloveniji res bolj pomembno napolniti javno blagajno kot absolutna zaščita posameznikove zasebnosti? Vprašanja, če se že ne zdi sporno Cerarjevi vladi ne poslancem, ne bosta sprožili ne varuhinja človekovih pravic ne informacijska pooblaščenka. Kdo varuje ustavno zagotovljeno zasebnost?

»Vedno, zares vedno je treba pri vsakem predpisu, določilu, sankciji presojati in tehtati med posledicami vdora v posameznikovo zasebnost in med koristjo države oziroma sistema,« opozarja Nataša Pirc Musar, strokovnjakinja za varstvo osebnih podatkov, odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka. »Posameznikova zasebnost je ustavno varovana, dopuščanje vdora vanjo mora biti restriktivno, poseg v človekovo zasebnost je dovoljen le v izjemnih primerih. Očitno se pri zakonu o davčnih blagajnah nihče ni vprašal o posegu v posameznikovo zasebnost. Tako zakon določa, da lahko inšpektorji od posameznika zahtevajo predložitev računa, posameznik pa je, če tega ne stori, kaznovan. To je poseg v zasebnost in je legitimno vprašanje, ali ni morda čezmeren. Če ad absurdum vzamem dva banalna primera: ali je dopustno, da inšpektor vidi, kaj je posameznik kupil denimo v seksšopu? In še en primer: ali je z vidika posameznikove zasebnosti dovoljeno, da inšpektor vidi račun zasebnega zdravnika? Računi so namreč specificirani in veliko povedo o zasebnih podatkih posameznika. Iz podatkov na računih zasebnih zdravnikov je nemalokrat mogoče sklepati o zdravju posameznika.«

Zakon torej posameznika kaznuje, če davkariji ne predloži najintimnejših kotičkov svoje zasebnosti! Še dobro, da je z ustavo zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, nedotakljivost njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Inkasantstvo vs. zasebnost

Da bi zmanjšali obseg sive ekonomije, je vlada Mira Cerarja predlagala, državni zbor pa s podporo predvsem levih strank sprejel, zakon o davčnem potrjevanju računov, ki uvaja davčne blagajne. Če ne bo izdalo računa, bo na eni strani najprej kaznovano podjetje, in sicer z globo, plačati bo moralo seveda tudi vse davke. Tako bo povrnjena škoda državi, z globo pa bo država še malo »zaslužila«. Na drugi strani pa bo kaznovan tudi kupec, če ne bo zahteval in imel računa. Inšpektor lahko od posameznika namreč zahteva predložitev računa, če ga ta ne predloži, je kazen 40 evrov. Spomnimo, Cerarjeva vlada je sprva hotela 400 evrov kazni za posameznika. Inkasantsko, kajne?

Ni pa inkasantstvo edina težava. Večja je vdor v zasebnost. Ne samo da države prav nič ne briga, ali je bil posameznik v trgovini, in ne, ali posameznik v trgovini kupuje banane. Inšpektor vas bo lahko denimo pričakal tudi, ko boste odhajali od zasebnega zdravnika, recimo dermatologa ali ginekologa. Tudi na teh računih so storitve specificirane. Da imate kožno bolezen, ne vedo niti vaši prijatelji, zdaj pa bo to videl in vedel inšpektor. Pokazati mu boste morali račun, vedel bo, kdaj ste bili pri dermatologu, kakšne storitve so opravili, iz tega pa je mogoče sklepati o zdravju. Zakon torej posameznika kaznuje, če davkariji ne predloži najintimnejših kotičkov svoje zasebnosti! Še dobro, da je z ustavo zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, nedotakljivost njegove zasebnosti in osebnostnih pravic.

Bo kakšna presoja ustavnosti?

Vedno se tehta, katera pravica je pomembnejša. Ne govorimo, da gre za čezmeren poseg, bi bilo pa dobro, da na to vprašanje odgovori ustavno sodišče. V konkretnem primeru sta torej na tehtnici na eni strani napolniti davčno blagajno, torej interes države in nepredušnost sistema ter zmanjševanje goljufij, na drugi strani pa absolutna zasebnost, torej interes posameznika. Ali bi se dalo z milejšim ukrepom doseči isto? Ali je takšen ukrep, ki gotovo posega v zasebnost, sploh potreben za neprepustnost sistema DDV, če pa se nadzira že podjetja? Je preveč?

Niti v uradu varuhinje človekovih pravic niti pri informacijski pooblaščenki niso pred sprejetjem zakona skočili v zrak, da bi se vsaj vprašali, ali je takšen vdor države v zasebnost nujen in ali ni morda v nasprotju z ustavo. Če ne bodo dobili konkretne pritožbe, pa tudi ne bodo sprožili ustavne presoje predpisa.

Nussdorferjeva: Razlika je med zdravnikom in špecerijo

Pri varuhinji človekovih pravic Vlasti Nus­sdorfer pojasnjujejo, da je težko enoznačno odgovoriti, ali gre za čezmeren poseg v človekovo pravico do zasebnosti. Tako ponazarjajo, drugače je, če od vas zahtevajo račun, ki izhaja iz storitve, ki sodi v najbolj intimno sfero, denimo sem sodijo zdravstvene in odvetniške storitve, ali pa račun za vsakodnevne nakupe. A šele ob obravnavi konkretnega primera je mogoče ugotoviti, ali je določeno dejanje organa oblasti skladno z načelom sorazmernosti, torej sorazmernosti posega v zasebnost in javnim interesom. Odgovor nas je presenetil. Presoja se namreč dopustnost posega - ali je vdor v zasebnost v redu ali ni, ali je ustaven ali ni, ne pa ali je v redu brskati po bananah, ne pa po boleznih. Vdor v zasebnost - samo dejanje oziroma poseg - je namreč enak in vdor je težava.

So pa pri varuhinji dodali, da pri tem vprašanju ne gre zgolj za varovanje zasebnosti, ampak tudi za varstvo osebnih podatkov, zato so nas usmerili še k informacijski pooblaščenki.

Za informacijsko pooblaščenko to niso osebni podatki

Pri informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik pa sporočajo, da nimajo pristojnosti, saj da ne gre za področje varstva osebnih podatkov, ker ni predvidena obdelava osebnih podatkov. Tako pri določilu, da mora posameznik davčnemu inšpektorju predložiti račun, tudi račun osebnega zdravnika, ne vidijo nič spornega z vidika posega v osebne podatke.

Postavimo to mnenje ob bok mnenju informacijske pooblaščenke o vpogledu delodajalca v elektronsko pošto zaposlenega. Razumemo razlike, formalne kot v smislu obdelovanja podatkov, pa vendar. Stališče pooblaščenke do pregledovanja elektronske pošte je zelo restriktivno, tako denimo nasprotuje generalnim pooblastilom, kjer bi delodajalec lahko imel pravico do vpogleda. »Kolikor bi določilo v pogodbi o zaposlitvi delodajalcu dajalo tako imenovano generalno pooblastilo za pregledovanje vaše elektronske pošte, je po mnenju Pooblaščenca sporno tako z vidika varstva osebnih podatkov kot tudi z vidika širše pravice do zasebnosti.« No, pri zakonu o davčnih blagajnah, ki inšpektorju daje »generalno pooblastilo«, da pogleda vaš račun od vašega zdravnika, take spornosti širše pravice do zasebnosti informacijski pooblaščenec ne vidi.

Inventivni Italijani so takšno kaznovanje odpravili

Kakšna je praksa v tujini? Razširjenega kaznovanja obeh strani zaradi neizdaje računa, tako prodajalca kot kupca, po svetu ni. To ne nazadnje kaže tudi analiza, ki jo je vlada pripravila k predlogu zakona. Kupce, ki ne zahtevajo računa, denimo kaznujejo na Portugalskem. In sicer tako fizične kot pravne osebe, s tem, da imajo še poseben dodatek, če je kupec pravna oseba in ne zahteva računa, je lahko tudi soodgovoren za plačilo davka za račun, ki ni bil izdan.

Kazen za kupce so imeli od leta 1997 do 2003 tudi v Italiji, znašala je od 51 do 1.032 evrov. Italijanski mediji so takrat poročali o domiselnosti podjetij. Tako so si v dragih neapeljskih restavracijah omislili tako imenovanega davčnega spremljevalca, ki je spremljal stranko ob odhodu in v primeru inšpekcije pokazal račun.

V Avstriji kupci nimajo nobenih obveznosti. Niti ne obstaja zaveza, da je treba kupcu dati račun, razen seveda, če sam to zahteva, pojasnjuje Johann Picej, davčni svetovalec iz Celovca. Vsak posel posebej pa se mora zapisati in ta podatek se mora shraniti v elektronski obliki. Če bi prišlo do nadzora, bi davčna uprava oziroma finančna policija vzela podatke iz tega zapisa.