Kaj bi raje, da država da 300 milijonov evrov v delnice ali nameni denar za najnovejše zdravilo proti raku in krajše čakalne vrste? Bi raje imeli več plače na svojem osebnem računu, torej manj davkov, ali bi še naprej plačevali ogromen državni aparat, v katerem mrgoli nesposobnih birokratov? Spomnimo samo na zadnjo zgodbo, ko smo zgolj zato, ker pravniki agencije za kmetijske trge (državno pravobranilstvo pa tega ni opazilo) niso znali prav izračunati datuma pritožbe zoper odločbo evropske komisije, avtomatično izgubili 8,7 milijona evrov.

Nadaljujemo lahko v nedogled. Denimo, se želite voziti po luknjastih cestah, medtem ko je država iz rokava stresla 6,3 milijona evrov za dva odstotka Save Re, ko bo le zagonskega denarja v novo, državno gozdno podjetje dala 20 milijonov evrov, ko država sanja še o novi družbi za tovarno sladkorja (pri Židanu sicer zagotavljajo, da če smo plačali študijo, to še ne pomeni, da bomo davkoplačevalci plačali še družbo; več o tem na Bomo po TEŠ in gozdovih morali vložiti še v državno »cukerfirmo«? Židan zagotavlja, da ne ) in ko bomo najbrž na desetine, če ne na stotine milijonov evrov zmetali v razna turistična podjetja (od Save do Lipice) samo zato, da bodo »naša«, pa čeprav se država do zdaj ni izkazala za dobrega gospodarja, temveč v n-primerih za vrečo brez dna za naš, davkoplačevalski denar? Ob vsem skupaj pa praktično pri (skoraj) nobeni državni firmi, naj bo energetska, finančna, telekomunikacijska ..., nismo ostali brez afer o neupravičenem grabljenju denarja, o oškodovanjih, o bogatenju s politiko nalinkanih posameznikov in o siromašenju podjetij.

Morda je res fino razmišljati, da bi bilo super, če bi bilo vse to »naše«, da je »naš« TEŠ 6, pa hoteli na Bledu, pa Lipica, gozdovi. Da so »naše« ali vsaj od »naših ljudi« gradbene firme, pijačarska industrija. Da so »naše« banke in zavarovalnice. V »naše« banke smo zato, da so vsaj nekaj let cveteli tajkuni, zmetali milijarde. Kaj so vam prinesli ti »naši« ljudje? Za sabo so pustili pogorišča v gradbenih podjetjih (Vegrad, SCT ...), v holdingih (Laško, Istrabenz, Sava), v energetiki (TEŠ 6; zaradi njega se nam obeta še nov prispevek na računih za elektriko), v bankah. In še bi lahko naštevali. »Naši« nas stanejo. Preveč.

Ne razumite narobe. Seveda nimam nič proti temu, da so uspešni slovenski državljani lastniki podjetij. Kot nimam nič proti temu, da so lastniki tujci. Pomembno pa je, da so lastniki tisti, ki ne bodo bogateli s kriminalom, oškodovanjem podjetij, upnikov, zaposlenih, davkoplačevalcev. Naj ne bodo politični nalinkanci, ki dobivajo »pufe« in »posle« na lepe oči in ne glede na ceno. Pač, če karikiram (ali pa niti ne), obstaja nevarnost, da si bodo nekateri na naš račun razdelili kuverte od predragih državnih biznisov, mi pa bomo čedalje revnejši. Dokler ne crknemo.

Glavni protagonisti države v lastništvu, že kar nacionalizacije, so ta hip, kot kaže, kmetijski minister iz vrst SD Dejan Židan, Cerarjeva (in navidezno Mramorjeva) desna roka za (ne) privatizacijo, državni sekretar Metod Dragonja in - presenetljivo - človek, ki prihaja iz gospodarstva, konkretno iz turistične panoge, minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Slednji bi zdaj, ko je pomemben človek v politiki, SDH spravil pod svoje okrilje, prav tako turizem, kjer je pač doma. Židan bi gozdove in najbrž še »cukerfirmo«. Glavni zagovornik »pazljive privatizacije«, torej neprivatizacije, Metod Dragonja pa je sploh pravi skesanec. Človek, ki je bil pred leti šef Leka in glavni zagovornik prodaje Leka Novartisu, pa si je pozneje nekako premisli in zdaj razmišlja drugače. Zakaj? Logike ni. Lek vendarle dela odlično, vlaga v nove zmogljivosti, tudi v razvoj, in zaposluje ... Morda pa pri nekaterih ljudeh zajec tiči prav v grmu »moči« in razdeljevanja poslov.

Pravi slovenski »poslovnež« tako zdaj razmišlja: če hoče biznis, mora imeti prijatelje na pravih mestih. Mora imeti dostop do prej omenjenih treh »mušketirjev«. Žalostno, ni kaj.