Objavljeno v kategoriji Avtorske pravice, Mednarodni sporazumi,
Transparentnost, TTIP, Zakonodaja.


Avtor: Žan Knafelc


Prejšnji vikend sem se kot edini predstavnik iz Slovenije ter aktivist
nevladne organizacije Brez izgovora Slovenija udeležil usposabljanja v
Bruslju. Usposabljanje je bilo namenjeno globljemu spoznavanju ISDS-ja ter
novega predloga Evropske komisije, ICS-ja. V tem prispevku bi rad
predstavil nekaj ključnih težav tega sporazuma, kot tudi poudaril
nesmiselnost novega predloga Evropske komisije.


Nekateri izmed vas ste prav gotovo že slišali za TTIP, dogovor med Evropsko
unijo ter ZDA, ki naj bi po besedah Evropske komisije prinesel rast BDP-ja
ter nova delovna mesta. Prav tako ste verjetno že slišali za potencialno
grozovite posledice tega sporazuma, kot so klorirani piščanci,privatizacija
voda, gensko spremenjena hrana, in še in še bi lahko naštevali.


Pa vendar le malo Evropske javnosti pozna drugo poglavje TTIP-ja, preprosto
poimenovan »Investment«, oz. po slovensko »Naložbe/Investicije«. Poglavje
se pojavlja v večini mednarodnih sporazumov, prav tako pa se z njim
pojavlja ogromno težav. Večina ga pozna pod kratico ISDS (Investor-state
dispute settlement), ki bi jo lahko v grobem prevedli kot »Zaščita naložb
in mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državo«.


Sam koncept je nadvse preprost: Tuja podjetja investirajo v neko državo
(npr. odprejo novo tovarno) in v zameno zahtevajo nekatera temeljna
zagotovila, da država ne bo škodovala njihovem delovanju. Sliši se
preprosto, vendar z natančnejšo analizo besedila, ter poznavanjem zgodovine
ISDS-ja kar hitro pridemo do sklepa, da je to poglavje neustavljivo orožje
mednarodnih korporacij proti Evropi kakršno poznamo.


Sam sporazum določa, da ima država vso pravico spreminjati zakone v skladu
z javnim interesom, vendar pa določeni členi tega sporazuma omogočajo, da
tuje korporacije lahko na mednarodnih sodiščih zahtevajo odškodnino za
izgubljen dobiček.


Sliši se logično, mar ne? Pa vendar, ta sporazum dovoljuje, da lahko
podjetje toži državo tudi v primeru, ko država npr. dvigne minimalno plačo,
saj s tem podjetje izgubi del dobička!  Si predstavljate, da mora država
zato, ker hoče poskrbeti za svoje državljane, plačati gromozanske
odškodnine korporacijam? Prav to omogočata TTIP in ISDS.


Če še vedno niste prepričani kako močno je to orožje v rokah korporacij mi
dovolite, da vam na kratko predstavim dva primera tožb, ki so se že zgodile
na podlagi podobnih sporazumov:
      Urugvaj je leta 2009 sprejel strožjo zakonodajo, na področju prodaje
      cigaret. Od sprejetja zakona, so morale vse škatlice cigaret
      vsebovati slikovna ter pisna opozori o škodljivosti kajenja. Vendar
      pa je kmalu zatem Philipp Morris, največji proizvajalec cigaret,
      vložil tožbo na arbitražnem sodišču, v kateri je od Urugvaja
      zahteval 2 milijardi dolarjev odškodnine ter prenehanje izvajanje
      zakona. Tožba je še vedno v teku, vendar vse kaže na to, da bo
      Urugvaj moral ugoditi zahtevam Philip Morrisa.
      Romunija je prepovedala odprtje rudnika zlata, ki ga je na njihovih
      tleh želelo odpreti Kanadsko podjetje Gabriel Resources, saj bi
      odprtje takšnega rudnika prineslo veliko onesnaženje lokalnega okolja
      ter povzročilo zdravstvene težave prebivalcem v okolici. Ker pa je
      Romunija že pred časom podpisala ISDS sporazum s Kanado, jih sedaj
      podjetje Gabriel Resources toži zaradi prepovedi, in sicer za kar
      milijardo dolarjev! Romunija se še vedno bori na arbitražnem sodišču,
      vendar tudi v tem primeru vse kaže na zmago podjetja.


Hej hej, ampak še vedno o tem, ali bo država morala plačati odškodnino
odločajo sodišča, ki pa so neodvisna in nepristranska, mar ne? Na žalost to
ne drži. Tako imenovana »sodišča« so sestavljena iz treh arbitrov, ki
odločajo o celotni zadevi. Seveda so po definiciji »nepristranski«, vendar
kaj ko večina teh arbitrov oz. »sodnikov« dela prav za mednarodne
korporacije. Težava je tudi v tem, da pritožba na njihovo odločitev ni
možna. Češnjico na vrhu torte pa doda tudi dejstvo, da je njihova plača kar
2000 USD na uro! In vse stroške v primeru izgubljene tožbe seveda plača
država. In stroški so lahko zelo visoki , v večini primerov več milijonov
dolarjev!


Evropska komisija je objavila, da ISDS-ja ne bo v TTIP sporazumu, in za
trenutek je vse kazalo na to, da se bomo izognili najhujšemu. Sporočilo je
bilo: ISDS je mrtev. Pa vendar, ISDS je še vedno živ in brca, vendar tokrat
pot novim imenom, Investment Court System, ali na kratko ICS.Komisija je
spretno preimenovala arbitre v »sodnike« ter arbitražna sodišča v
»mednarodna sodišča«, kar pa ne pripomore k nepristranskosti in
neodvisnosti le teh. Prav tako v ICS-ju še vedno najdemo vse ključne
problematične člene, ki omogočajo izkoriščanje tega mehanizma v prid
korporacijam.


Če se ne bo nič spremenilo (in samo od sebe se ne bo) bomo kmalu tudi
naslovnica slovenskega časopisa ponašala naslov: »Monsanto iztožil 2
miljardi dolarjev odškodnine zaradi prepovedi gojenja GSO v Sloveniji, naša
država pa mora plačati še za 8 milijonov dolarjev sodnih stroškov.« Vendar
pa obstaja še večja nevarnost. Nekatere države, ki imajo manjši proračun
(mednje spada tudi Slovenija) bodo pred spremembo zakona dobro premislile,
saj lahko pričakujejo tožbe, ki pa si jih kot manjše države ne bodo mogle
privoščiti. In tako bomo državljani pristali v rokah mednarodnih korporacij
, saj država ne bo več imela dovolj velikega vpliva na zakonodajo.


Nihče med nami si ne želi jesti gensko spremenjene hrane ter kloriranih
piščancev, nihče si ne želi obleči majice, ki je bila proizvedena z
rakotvornimi kemikalijami, prav nobeden izmed nas ne želi dočakati dne, ko
bodo korporacije prevzele oblast nad Evropo ter svetom, pa vendar se to
dogaja prav sedaj!


Potrebno je ukrepati sedaj! Delite to sporočilo med svoje prijatelje ter
znance. Od svojih izvoljenih predstavnikov v parlamentu zahtevajte
pojasnilo, zakaj podpirajo tak sporazum. Še naprej spremljajte dogajanje na
temo TTIP-ja ter drugih škodljivih sporazumov, zahtevajte javna pojasnila
dokumentov s strani Evropske Komisije, saj bo v nasprotnem primeru le ta še
naprej delovala brez kakršnihkoli zadržkov!


Ker sem prejel veliko komentarjev na temo: “GSO ni nujno škodljiv” in
podobno, naj tukaj poudarim, da sam nisem proti napredku, vendar pa sem
proti temu, da se na trgu prodaja hrana ter živila, za katere še ne vemo
kakšne dolgoročne posledice lahko povzročijo na naš organizem. Podobno kot
pri tobačni industriji: Cigarete so bile kar dolgo izdelek brez
kakršnihkoli regulacij, saj ni bilo nobene študije o njihovi škodljivosti.
Šele ko je svetovna javnost spregledala, kakšno škodo povzroča tobačni dim,
so države začele sprejemati regulacijske zakone proti tobačni industriji.
Podobno je pri GSO, zaenkrat še ne vemo kakšne posledice lahko povzročajo,
vendar pa bi s sprejemom TTIP-ja posredno dovolili prodajo le teh tudi na
Evropskem trgu, še preden bi uspeli dokazati njihove prednosti, ali
škodljivosti!


Glede na zapis na spletni strani naša vlada podpira TTIP, saj nikjer ne
omenja možnih negativnih učinkov sporazuma!
Sent from my iPad