Atlantida   

V daljni preteklosti, pred nekaj tisoč leti, je obstajal kontinent in na njem srečno ljudstvo v blagostanju, miru in medsebojni harmoniji. Polja so bogato rodila, zemlja je v svojih globinah skrivala dragocene rude... Tako pravi legenda o Atlantidi, ki je postala vir inspiracije, hrepenenja, iskanja in upanja.

Najstarejše, širši javnosti dostopne zapise o legendarnem kontinentu, je v svoji bogati zakladnici literarno-filozofskih del zapustil veliki grški mislec Platon v Dialogih: "... Pred izlivom, ki mu pravite Herkulovi stebri, je ležal otok, večji kot sta Azija in Libija skupaj ..."

Devet stoletij pozneje je grški filozof Proklos napisal obsežen komentar k Platonovem Dialogu Timej. V njem opisuje zgodbo nekega Grka, ki je v templju boginje Neit odkril hieroglife, ki so potrjevali Platonovo zgodbo o Atlantidi. Od takrat, pa vse do srednjega veka, je Atlantida potonila v pozabo (k temu je v precejšnji meri pripomogel razcvet krščanstva). Odkrivanja novih svetov in kontinentov pa so z zaprašene zgodbe o bogati in srečni civilizaciji odpihnila prah in jo spet spravila na površje. Raziskovanja in razmišljanja o tem legendarnem kontinentu se od takrat pa vse do danes še vedno niso polegla.

Dejstvo, da je o Atlantidi pisal Platon, je bila velika spodbuda za razne raziskovalce. Da se je zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih še nekoliko povečalo, pa je pripomogla vse naprednejša tehnologija, ki je na voljo, pa tudi novi val zanimanja za duhovnost oziroma za iskanje duhovnih korenin človeštva. Rezultati raziskav, razmišljanj ter na njihovi podlagi nastalih teorij, so zapisani v prenekateri izmed 250.000 knjig, ki zajemajo tematiko Atlantide. Trditve o obstoju kontinenta, ki se je v strahotni katastrofi potopil v morje (v tradicijah in legendah je ta dogodek znan kot vesoljni potop), postajajo spričo rezultatov sodobnih raziskav vse bolj verjetne. Čeprav zares neizpodbitnega znanstvenega dokaza o obstoju Atlantide raziskave še niso prinesle, pa se vedno več raziskovalcev strinja, ali pa vsaj ne zanikajo možnosti, da se je v Atlantskem oceanu "nekaj" vendarle dogajalo.

Kje točno naj bi se nahajalo to bajeslovno domovanje Atlantov? Ali so Azurni otoki zares vrhovi potopljenih gora Atlantide, so podvodne ruševine na t.im. Bahamski ploščadi ostanki veličastnih stavb, ali se na osnovi vodnih tokov in potovanj jegulj v Atlantskem oceanu zares da ugotoviti lokacijo potopljenega kontinenta ...? Vse to nas tokrat ne bo zanimalo (v knjigarnah ali na internetu lahko poiščete cele razprave o teh vprašanjih). To obdobje si bomo ogledali v luči večne modrosti, ki opisuje čas Atlantide predvsem z zornega kota razvoja človeštva. Ob tem se bomo dotaknili še nekaterih značilnosti te daljne preteklosti. in spregovorili o tem, česa se lahko iz zgodbe o legendarnem kontinentu lahko naučimo za današnji čas.

Prebujanje čustev in želja

Človeštvo se je v svoji zgodovini srečalo z različnimi obdobji lastnega razvoja; tako kot se danes nahajamo v obdobju razcveta razuma oz. mentalnega delovanja (to lahko prepoznamo v pospešenem razvoju znanosti, tehnologije, telekomunikacij ... - torej na tistih področjih delovanja, kjer je potreben izrazito racionalen pristop), se je človeštvo najprej soočilo z razvojem svoje fizične narave in nagonov (prazgodovina človeštva), pozneje pa še z razvojem svojega čustveno-željnega delovanja, oz. duševnostjo. Ravno slednje je povezano s časom bajeslovnega kontinenta.

Pri večini ljudi do tega obdobja še ni bilo razvito čustveno-željno delovanje. Čustvovanje je bilo za takratnega človeka nekaj zelo naprednega. Kar neverjetno lahko zveni, da je nekaj, kar je danes tako samo po sebi umevno, nekoč predstavljalo zelo zahtevno stopnjo delovanja, ki so jo dosegali le redki posamezniki. Življenje so v veliki meri krojili nagoni in gole fizične potrebe. Polagoma pa so se v čedalje večji meri na aktivnost takratnih ljudi navezovala prva, takrat še zelo šibka čustva in želje. Zadovoljevanje potreb, ki so pomenila zgolj preživetje, sčasoma ni več zadostovalo - vse bolj pogosto se je pojavljala tudi težnja po občutkih in čustvih, ki so dopolnjevala in nadgrajevala osnovne življenjske potrebe. Bolj, ko se je razvijala duševnost, bolj so celo sama čustva postajala potreba. Tako kot fizično telo potrebuje hrano za svoj obstoj, je duševnost takratnega človeka potrebovala čustveno hrano za svoje prebujanje in novo življenje. Postopoma se je tehtnica pozornosti prevesila na stran čustev. Ta so začela prevladovati, nosilec dogajanja pa je vse bolj postajala duševnost ali astral.

O svojem delovanju so se odločali na osnovi občutkov, kar v veliki meri počnemo še danes. Tudi komunikacija je potekala na osnovi čustvenih vzgibov. Šlo je za nekakšno čustveno telepatijo, zato govora, v meri kot ga poznamo in uporabljamo danes, niso poznali - bil je bolj v dopolnilo astralnem komuniciranju.

Dejanski energijski center takratnega, čustveno prebujenega človeka, je bil pleksus solaris, oz. trebušna čakra. V tem področju je zaznaval dogajanje in od tod se je odzival nanj (mimogrede: ker naj bi v današnjem obdobju človeštvo pospešeno razvijalo razum, je glavno središče delovanja področje glave, zato je prebujanje pleksus-solaris centra svojevrstni atavizem).

Še ena zanimivost, povezana s tem obdobjem in z duševnostjo, je kontinuiteta zavesti med fizično in astralno ravnjo: za razliko od današnjega človeka, so Atlanti preprosto zapustili fizično raven, se z zavestjo vpotegnili v svet sanj in tam delovali naprej vse do ponovnega "bujenja", pri čemer so se dogajanja v času spanja normalno spominjali. Ta sposobnost jim je omogočila komunikacijo z umrlimi, ki so jih do neke mere lahko spremljali na njihovi poti. Zato je bil strah pred smrtjo za tisti čas nekaj neznanega.

Visoka tehnološka raven

Gotovo je ena najprivlačnejših skrivnosti Atlantide zelo visoka stopnja tehnične kulture. Mnoge raziskovalce je na sled Atlantidi gnala ravno slutnja o fantastičnih tehničnih dosežkih in obsežnem znanju s tega področja, ki je daleč presegala današnjo stopnjo tehnološke razvitosti. S tehnologijo, ki jo poznamo danes, bi se le stežka lotili izgradnje mogočnih piramid, kot so v Egiptu in Južni Ameriki. Po nekaterih virih naj bi jih zgradili ravno s pomočjo atlantidske tehnologije. Z raznimi okultnimi, mantričnimi metodami, so dosegali energetske spremembe v materiji in jo na ta način (v veliko večji meri kot smo to sposobni danes) podrejali svojim namenom. Današnji poskusi v to smer in parapsihološki fenomeni, ki smo jim priča (npr. telekineza - premikanje predmetov na daljavo), so le bleda senca tistega, kar so s pomočjo okultnega znanja dosegali v času Atlantide.

Današnja znanost je utemeljena na zakonitostih najbolj grobe, materialne ravni življenja. Takraten razvoj pa je ubral druga pota, usmeril se je bolj na subtilno, energijsko (etrsko ali bioenergijsko) raven. Razširjena je bila uporaba kristalov, s katerimi so obvladovali in usmerjali etrske energije, kar je odpiralo neskončno paleto možnosti njene uporabe.

Uporaba etrske energije je onemogočila onesnaževanje in rušenje ravnovesja v naravi, kot se to dogaja danes. Tehnologija je dejansko služila človeštvu. Zagotavljala je vse življenjsko potrebne pogoje in še več kot to: omogočila je pospešen evolucijski razvoj takratnih ljudi.

Pomoč mojstrov modrosti

Ob vsem tem si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: kako so ljudje, ki so bili komaj sposobni čustvenega, kaj šele razumskega oz. miselnega delovanja, razvili tako visoko stopnjo tehnološke razvitosti? Za razvoj visoke tehnologije je vendarle nujna uporaba določenih umskih sposobnosti; razčlenjevanje podatkov, njihovo povezovanje v celoto in končno sklepanje, predvidevanje. Vse to je potrebno za razvoj katerekoli znanosti, in teh sposobnosti takratni ljudje niso imeli (vsaj v takšni meri ne, kot bi to bilo potrebno za razvoj tehnologije, katere sposobnosti bi še danes imeli za čudeže).

Zaradi bogastva, blagostanja in pogojev, ki so jih imeli za življenje, lahko o času Atlantide govorimo o pravi zlati dobi človeštva. Legende opisujejo, pa tudi ezoterični nauki potrjujejo obstoj takšne "zlate" dobe (na Vzhodu jo imenujejo sat juga), ko je človeštvo živelo v blagostanju. Hkrati pa naj bi bilo to srečno obdobje tudi čas, ko so "bogovi hodili med ljudmi". Po ezoteričnih naukih so bili "bogovi" v resnici posamezniki, ki so se že osvobodili okov materije: spoznali so svoje notranje bistvo in se zlili z njim. Ti posamezniki - poznamo jih pod različnimi imeni: samouresničeni, osvobojeni, razsvetljeni, prebujeni, mojstri modrosti - so od nekdaj sodelovali in pomagali človeštvu na njegovi poti, vendar nikoli tako neposredno in v tako konkretni obliki kot prav v času Atlantide. Sami ali prek svojih učencev (to so bili tisti redki posamezniki, ki so do neke mere že uspevali vzpostaviti stik s svojo notranjo naravo ter so bili sposobni in pripravljeni pomagati pri delu mojstrov modrosti), so bili vedno ob strani voditeljem takratne družbe, včasih pa so celo sami zasedali najpomembnejše strateške položaje. Na ta način so lahko s svojo modrostjo neposredno pripomogli k vzpostavitvi pravičnejšega reda. Atlantida je bila znana po odlični in pravični zakonodaji, kar v svojih Dialogih pravi tudi Platon.

V življenju je bilo vzpostavljeno stabilno ravnovesje, seveda takšno, ki ga je bilo v danih okoliščinah pač moč doseči. Vseeno pa je omogočalo izgradnjo pravilnejših medčloveških odnosov ter spoštljivega odnosa do drugih kraljestev narave. Takratni človek še ni mogel zares razumeti, da je v ozadju vsega, kar obstaja, ena sama duhovna realnost, en ocean življenja, ena zavest. Vseeno pa je s pomočjo bolj izkušenih duhovnih vodnikov lahko vsaj zaslutil, morda tudi začutil neizmerno širino življenja, ki vse povezuje v mogočno celoto. Z ohranjanjem ravnovesja med duhovnim v sebi in osebnimi življenjskimi potrebami se je lahko približal resnici in vodi življenja ter pil neposredno pri njenem izvoru.

Organizirane so bile posebne šole za vzgojo naprednejših posameznikov. Učenci so s pomočjo pridobljenega znanja, ceremonialov, z uporabo manter in različnih okultnih simbolov pripomogli k vse večjemu vključevanju duhovnih naukov v takratni življenjski utrip. V tem obdobju je bila ljudem prvič razodeta joga predanosti - bhakti joga, s katero so v tistem času naprednejši posamezniki pospešeno evolucijsko zoreli. Lepi in v duhovnem smislu zelo bogati časi so bili to, a pravljična idila žal ni trajala večno.

Bohotenje grabežljivosti in egocentrizma

Atlantska civilizacija je zares zacvetela v polni meri, vendar se je sčasoma pokazala tudi slaba stran prevladovanja čustveno-željnega življenja. Če dovolimo željam, da se množijo in bohotijo, se čez čas zgodi, da jih več ne moremo nadzorovati, oziroma da postanemo ujetniki lastnih hotenj. Nič nam ni več dovolj, z ničemer nismo več zares zadovoljni, in da bi dosegli še več, nam je čez čas že vseeno, kaj se dogaja z ljudmi okrog nas, kaj z okoljem, kaj z drugimi bitji narave. Nekateri, sprva redki, nato pa vse bolj številni posamezniki, so zapadli v ta vrtoglavi vrtinec razbohotenih želja. Sčasoma se je v ta namen začelo tudi izkoriščanje okultnih moči. Tako se je postopoma doseženo ravnovesje začelo krhati, ne zgolj v medčloveških odnosih, temveč tudi v odnosu do narave in življenja v celoti. Kot da bi se vse, kar je še do včeraj imelo globok pomen in vrednost, naenkrat znašlo na ceneni razprodaji, kjer nekdo v ozadju vpije: "Naj grabi vsakdo toliko, kolikor zmore, vsakdo naj si utrga kos pogače le zase." Začela se je tekma za lasten košček sveta.

Zaradi nujnosti spoštovanja svobodne volje ljudi pa mojstri modrosti niso mogli neposredno posredovati oz. posegati v razvoj dogodkov. Posledica zlorabe okultnih znanj je bila, da so učitelji svoje vedenje začeli skrivati - to se je preneslo v zaprte kroge in le redki posamezniki so lahko prišli v stik z njim. Čedalje večji pritisk sebičnih, egocentričnih namenov je čez čas te modre voditelje prisilil, da so se morali od takratnih ljudi odmakniti v Himalajo, Ande, Skalno gorovje, v puščavo Gobi in druge ljudem nedostopne kraje, čeprav človeštva niso nikoli popolnoma zapustili.

Z njihovim odhodom se je civilizacija Atlantide začela postopoma pogrezati v morje nepravičnosti, izkoriščanja, nasilja ... vse z namenom zadovoljiti svoje želje in čustvene vzgibe, ne glede na posledice, ki jih bo to prineslo s seboj. Postopoma je začelo cveteti zlo. Visoki civilizacijski dosežki so spričo dogajanj kaj hitro izgubili svoj sijaj.

"V enem samem groznem dnevu in noči"

Obdobje Atlantide se je žalostno končalo s strahotno katastrofo, v kateri se je bajeslovni kontinent potopil v morje. Do katastrofe naj bi prišlo, ko je mogočen asteroid, imenovan Karolinski meteor, z vso silo treščil v kontinent. Zaradi nestabilne podlage - oddaljevanje kontinentalnih blokov Starega in Novega sveta povzroča nenehno vulkansko aktivnost na tem področju, s tem pa tudi nestabilnost zemeljske površine - je prišlo do razpadanja kontinenta in do njegovega izginotja v morskih globinah.

Katastrofa je povzročila pravo opustošenje. Kar ni uničil neposredno sam komet s svojo rušilno močjo, so uničili velikanski morski valovi, ki so nastali ob njegovem padcu v morje. Delo so dokončale še dolgotrajne padavine in poplave, do katerih naj bi prišlo po dvigu ogromnih količin pare v atmosfero ob srečanju meteorita z vodno površino in prodoru lave v morje.

Uničenje je bilo tako rekoč popolno, kar je verjetno tudi vzrok tako redkim in pomanjkljivim znanstvenim dokazom o obstoju potopljenega kontinenta. Na osnovi geoloških raziskav in nekaterih arheoloških izkopavanj se predvidevanja o času katastrofe gibljejo nekje med 8 in 12 tisoč leti pr. n. š., kar se ujema s Platonovo zgodbo, v kateri opisuje čas "pred devet tisoč leti".

Kaj je nauk zgodbe?

Tako kot velja za posameznika, da se lahko ogromno nauči iz preteklih dogodkov svojega življenja, velja to pravilo tudi za človeštvo. Zato si v tej luči oglejmo zgodbo o Atlantidi in za hip pozabimo na arheološke ter zgodovinske podrobnosti in dileme.

Atlantida je dosegla vrhunec uglašenosti med duhovnim in materialnim življenjem, ki ga je glede na takratno stopnjo razvoja človeka bilo možno doseči. Že to, da so osvobojeni odprto delovali, priča o resnični pretočnosti vedenja in energij iz notranjih globin bivanja neposredno v fizično življenje. A kljub skoraj idealnemu stanju in ravnovesju, sta vseeno osebnostna grabežljivost in egoizem uspela omajati trdne temelje takratnega razvoja in usmeriti krivuljo razcveta navzdol, v propad.

V vsej zgodovini človeštva so se v večjih ali manjših razsežnostih dogajale nekakšne "Atlantide", ko smo zaradi grabežljive egocentričnoti in nespoštovanja celovitosti življenja doživljali podiranje tako prepotrebnega ravnovesja med notranjo vsebino in življenjem vsakdana. A zdi se, da tekma za košček sveta še nikoli ni bila tako izrazita, kot ravno na zaključku tega tisočletja. Izrazito potrošniška družba, ki jo razvijamo, je že po svoji naravi nagnjena k temu, da ustvarja vedno nove potrebe, vedno nove želje in človeka oddaljuje od njegovih resničnih notranjih teženj. Hrup površine, ki usmerja v bleščice materialnih dobrin, v majhne koščke navidezne sreče, je preprosto preglasen. Čeprav s tem celovitost življenja, ki jo je moč doseči le z harmonijo duhovnega z materialnim življenjem, ceframo v nerazpoznavno gmoto, nas to očitno preveč ne skrbi. Vendar bomo na koncu kljub velikemu kosu, ki smo si ga v dolgih letih priborili zase, morda razočarani nad praznostjo svojega vsakdana. Življenje je pač prepolno in prebogato, da bi se ga dalo ujeti v trenutek, ga kupiti ali vzidati kot zidak v svoje posvetno posestvo.

Vendar vse le ni tako črno. Po eni strani sodobni človek vse bolj prepoznava nujnost vzpostavitve ravnovesja z naravo, pa tudi nujnost pravičnosti v medsebojnih odnosih, ki postaja v naprednejših okoljih vse bolj zaželeni standard. Po drugi strani pa lahko z grabežljivostjo, na našo srečo, razceframo le svoje doživljanje sveta in življenja, a Življenja samega se v resnici ne da razcefrati. In v tem je skrito sporočilo za novo tisočletje. Ne glede na to, kakšen je danes naš odnos do sveta, v kolikšni meri smo že izgubili ravnovesje in se čutimo nestabilni, v valove vsakdana ugrabljeni in nemočni, vedno obstaja rešitev. Enost življenja v nobenem trenutku ni izgubljena in omajana, le spet je potrebno vzpostaviti notranje in zunanje ravnovesje. Spet začeti spoštovati sočloveka in sleherno bitje tega planeta, spet prepoznati isto ozadje, ki oživlja cvet, ki žene oblak čez sinje nebo in ki vdahne življenje komaj rojenemu človeškemu bitju. Vzpostaviti takšno stanje, da bo voda življenja tekla tja, kjer je to potrebno, brez ovir.

Izgubljeni, bajeslovni kontinent Atlantida bo še dolgo časa buril duhove redkih resnejših raziskovalcev in domišljijo mnogoštevilnih posameznikov, ki bi se radi dokopali do okultnih skrivnosti ali morda do mogočnega znanja in tehnologije takratnega časa. A tisto, kar se lahko iz zgodbe naučimo, ne potrebuje arheoloških potrditev. Tudi takrat, ko smo prepričani, da so nizkotna hotenja in sebične težnje že za nami, ko smo prepričani, da smo na svoji poti duhovnega zorenja prišli že daleč velja pravilo: Bodi pozoren in previden! Hitro nas lahko zanese. Atlantida je lep primer tega, kaj lahko dosežemo s spoštovanjem celovitosti življenja in kaj se lahko zgodi, če se prepustimo vzgibom, ki ravnovesje rušijo. Odločitev pa je tako ali tako vedno bila in je še vedno v naših rokah.

Zoran Mihajlović