Opravila v kuhinji so tista, ki otroke najbolj privlačijo, pa naj bodo fantki ali punčke. Že od zelo majhnih nog nam želijo pomagati in sodelovati z nami pri kuhanju. Namesto, da otroke pošljemo igrati ali posadimo pred televizijo, jih povabimo, da z nami pripravijo kosilo. Mnogi od vas si zdaj mislite, pa saj je bolj enostavno, da to sami naredimo! Po eni strani je res, a če pomislite, kaj s tem pridobi otrok, vi kot starši in nenazadnje celotna družina, se vam ne bo težko prilagoditi otroškemu tempu in njihovi očarljivi nerodnosti.

Otroci bodo postopoma gradili na svoji spretnosti, njihove roke bodo zaposlene, počutili se bodo ponosne, ker so pomagali pri pripravi obroka. S tem si bodo krepili dober občutek o sebi, rasla bo njihova samozavest, občutek za odgovornost in čut za družinsko skupnost. Če bodo zaradi tega vzljubili kakšno jed, ki je prej niso niti pod razno želeli poskusiti, ste zmagali:) S tem, ko otroka že v najzgodnješih letih vključite v kuhinjska opravila, se mu bo kasneje, ko bo že večji ali celo najstnik, zdelo samoumevno, da vam pri domačih opravilih pomaga.

Dovolj teorije, tukaj je par idej, kaj lahko otroci počnejo v kuhinji.

Otrok vam lahko preseja moko skozi sito za moko, tre začimbe v terilniku, gnete testo, ožame citruse, namaže maslo, sirni namaz na kruh, razvalja testo, oblikuje piškote,…Ko pri otroku opazite, da uživa v delu z vodo, mu lahko omogočite, da vam opere sadje ali zelenjavo, pač tisto, kar pripravljate za kosilo ali malico. Radi operejo krompir, ker je ponavadi ves od zemlje. Razlika je očitna, ko je opran. Pri nas si mali pomagata s posebno krtačko za umivanje sadja in zelenjave.

Ko pečete pecivo (biskvit, piškote) ali delate palačinke, vam lahko pomagajo dodajati sestavine (mleko, jajca, sladkor, moko,..). Večji vam lahko pomagajo tehtati oz. izmeriti sestavine.

Lahko nareže sadje (banana, jabolko, hruška,..), zelenjavo (bučke, kumare, krompir,…) ali sir…

Olupi čebulo, česen, sadje (mandarine, banano,…) ali trdo kuhana jajca.

Za npr. omleto ubije jajca…

…jih stepe…

…nariba sir, korenček, kumare…

Poleg priprave hrane, pa vam lahko pomaga tudi pri pomivanju posode, brisanju in pospravljanju posode, pripravi mize, brisanju mize, čiščenju tal in kuhinjskega pulta, pometanju tal, ločevanju odpadkov, pripravi šopka za mizo, gubanju prtičkov na različne načine itd.

Če se spomnite še kaj, pa prosim dodajte še vi. Se mi zdi, da so možnosti skoraj neskončne:)

Pa še izziv za vas…

vir: http://www.montessoridoma.si/kaj-lahko-otroci-pocnejo-v-kuhinji/

Večina staršev nas je zadovoljnih, ko se otrok samostojno igra. Takrat neradi posegamo v igro, malo zato, ker nas navdušuje otrokova samostojnost, včasih pa tudi zaradi udobja. Če se otrok zaigra, imamo čas, da se posvetimo svojim opravilom, pogovoru s partnerjem, prijatelji. Vse bi bilo lepo in prav, če si ne bi konec dneva zamislili, da mora biti stanovanje kot iz škatlice. Zato otroku naročimo, naj pospravi igrače. In naš mali nadobudnež se znajde pred težko nalogo: pospraviti kupe razmetanih igrač. Ne znajde se, ne ve, kje naj začne z delom in kam naj katero igračo pospravi. Včasih nas presliši in ne upošteva naše prošnje ali zahteve. To v nas vzbudi jezo in stopnjevanje zahtev ali pa obup in začnemo pospravljati sami.

Verjamem, da z lastno disciplino, doslednostjo in urejenostjo lahko veliko pripomoremo k temu, da se bo otrok navadil za seboj pospraviti. Gre namreč za navado, in da nekaj pride v navado, moramo prej vaditi.

RAZPOREJANJE IGRAČ

Vzgoja je precej preprostejša, naše življenje pa lepše, če zmoremo čim več situacij predvideti in ravnamo preventivno. Predpogoj za to pa je, da se znamo vživeti v otroka. Marsikdo od nas ima izkušnjo, da nas, ko pridemo v trgovino, kjer je lepo aranžirano, zloženo, polno barv, zagrabi neka nerazumljiva želja, da bi brskali. Tako se odziva tudi otrok v prodajalni z igračami. In če imamo doma pospravljene igrače tako kot v trgovini, vse na ogled in dosegu roke, bo naš malček kar naprej zbegan, mi pa slabe volje zaradi nereda.

Veliko izbir otroku oteži odločitev, kaj bi se igral, in lahko se zgodi, da bo le begal od igrače do igrače. Na koncu bomo imeli v sobi kup igrač, otrok pa nam bo rekel, da ne ve, s čim naj se igra.

Večino igrač pospravimo na njemu nevidno in nedosegljivo mesto. Praktično je, da imamo na nedosegljivih mestih pospravljenje sestavljanke in namizne igre, da se nam koščki ne zmešajo.

Na nižje poličke in v spodnje predale dajmo tiste igrače, s katerimi se igra vsak dan. Lahko nastavimo tudi nekatere didaktične igrače, s katerimi želimo, da bi se igral. V skladu z mojimi vrednotami bi jaz dala na spodnjo poličko knjige, barvice, liste in kocke. Vsak starš pa ve, kaj je njemu pomembno, h katerim aktivnostim želi spodbujati svojega otroka.

Tako nas bo moral malček za nekatere igrače prositi, mi pa bomo lažje usmerjali pospravljanje. Druge igrače mu bomo dali šele takrat, ko bo pospravil tiste, s katerimi se je igral prej.

POSPRAVLJANJE V SKLADU Z OTROKOVIMI ZMOŽNOSTMI

Majhen otrok bo težko zmogel lepo zložiti medvedke na poličko, zato bodimo tolerantni in ga pohvalimo za trud, ki ga je vložil v pospravljanje, čeprav učinek kdaj ni po naših merilih. In nikar ne popravljajmo za njim v njegovi prisotnosti, saj mu bomo s tem sporočili, da ni naredil dovolj dobro, on pa bo začel v svoje zmožnosti dvomiti. Na koncu koncev se ta zgodba običajno konča tako, da otrok neha pospravljati, saj »za mami ni nikoli nič dovolj dobro«.

Lažje, kot zlagali na poličke, bodo pospravljali igrače v zabojčke ali škatle od čevljev. Prej jih lahko zavijemo v darilni papir. Otrok naj iz reklame izstriže primer igrače, kakršne bodo pospravljene v tej škatli. Slikico nalepimo na vidno mesto. Praktični so tudi prozorni zabojčki, saj se vsebina vidi.

PODARIMO IGRAČE

Morda pa včasih ni odveč, da naredimo čistko med igračami. Se otrok res z vsemi igračami igra? Bi morda katere od njih podaril prijateljem, znancem ali pa humanitarni ustanovi? V decembru pogosto potekajo humanitarne akcije zbiranja igrač. Včasih zasledimo, da imajo potrebo po teh tudi varne hiše, kamor se zatečeta starš in otrok pred nasilnežem. Takrat s seboj vzamejo le najnujnejše, med tem pa je le bore malo prostora za igrače. Nekje sem prebrala nasvet, da se z otrokom dogovorimo, da ob vsaki novi igrači eno staro podari. Meni se zdi to lepa navada. Vzgoja za solidarnost je vzgoja za človečnost.

DAJANJE NATANČNIH NAVODIL

Če pričakujemo, da bo otrok pospravil igrače, ne postavljajmo vprašanj, kot je: »Ali bi pospravil igrače?« Takšno vprašanje mu namreč omogoča izbiro, lahko reče tudi ne. Ne bojmo se jasno izraziti pričakovanj. Poved »Pospravi svojo sobo.« je sicer primerna, vendar nejasna in jo že različni odrasli lahko razumemo različno, kaj šele otroci. Kaj pomeni pospraviti sobo? Morda to, da na tleh ni več igrač in jih otrok lahko le zmeče za posteljo ali to pomeni, da so igrače na svojem mestu ali le to, da so knjige lepo zložene? Bodimo natančnejšii, npr.: »Pospravi knjige na polico.«

Če je razmetanih več igrač, bomo otroku zelo pomagali, če ga bomo vodili pri pospravljanju po korakih, hkrati pa ga bomo naučili, kako se lotiti dela. Težko je namreč slediti več navodilom hkrati. Reči malčku »pospravi avtomobilčke v zelen zabojček, kocke v rdečega, knjige pa na polico« je zanj veliko preveč podatkov naenkrat. Nekje vmes se bo izgubil in ne bo vedel, kaj smo mu že naročili. Dobra volja ga bo minila, saj se mu bo zdelo, da ima toliko dela, da mu ne bo kos. Vzemimo si čas in bodimo zraven ter ga vodimo med opravili.

SKOZI IGRO JE LAŽJE

Da pa bodo naši odnosi z otroki prijetnejši, jim kdaj pa kdaj poskusimo pospravljanje približati tudi preko igre. Npr. skupaj lahko sortiramo nogavice tako, da tekmujemo, kdo bo našel več parov. V dobro voljo nas spravi tudi glasba, ob poplesavanju pa je lahko tudi pospravljanje zabavno. Morda vam vzgojiteljica lahko pomaga s kakšno pesmico o pospravljanju, ki jo lahko prepevate med delom. Če nam bo uspelo razbiti predstavo, da je pospravljanje nujno zlo, bo še nam staršem postalo prijetneje.

POTREBUJEŠ POMOČ?

Igrače so otrokove, z njimi se igra on, torej je pospravljanje njegova dolžnost. Temu logično sledi naše vprašanje: » Ali boš pospravil sam ali potrebuješ mojo pomoč?« Pogosto starši vprašamo otroka drugače: »Ali nam boš pomagal pospraviti igrače?« in tako otrok razume, da je to pravzaprav naša dolžnost in ne njegova.

KO OBISKI ODIDEJO, NAS ČAKA DELO

Moje mnenje je, da ni nevljudno in neprimerno, če od otrok, ki se igrajo pri nas doma, pričakujemo, da bodo skupaj pospravili igrače. In z otroki običajno ni težav. Če jasno izrazimo pričakovanje, bodo to tudi naredili. Res pa je, da mlajši potrebujejo usmerjanje odraslega.

Opažam pa, da imamo odrasli do tega različen odnos. Nekateri naši prijatelji malo pred odhodom domov svojemu otroku naročijo, naj pomaga pospraviti igrače, s katerimi so se skupaj igrali. Drugi odidejo, ne da bi na to pomislili. In tretji pričakujejo, da bodo moji otroci pospravljali igrače, kadar smo mi pri njih na obisku, njihovi pa pri nas ne. Včasih sem slišala kakšnega otroka, ki ni dovolil gostom, da bi se igrali z njegovimi igračami. Ker so otroci zelo odkriti, je povedal tudi razlog: »Potem bom moral pa vse sam pospraviti.«

Verjetno je najbolje, da se odločimo, ali bomo angažirali goste ali pa svojemu otroku po njihovem odhodu pomagali pri pospravljanju.

Pa še nekaj. Preventiva tudi tu ni odveč. Preden pridejo gostje, pripravimo igrače, za katere menimo, da se lahko igrajo z njimi. Tako na koncu ne bomo imeli kupa, polnega kock, sestavljank, barvic, kart in vsega mogočega.

Prijateljica Petra večkrat pove, da smo ljudje nagnjeni k udobju. Nekatera domača opravila, ki nam ne dišijo ravno najbolj, bi najraje preskočili, vendar jih ne, ker se zavedamo, da so nujna, da bo naše bivanje lažje in na koncu koncev prijetnejše. Ozrimo se malce nazaj in se poskušajmo spomniti svojega otroštva (in mladostništva). Koliko časa smo delali stvari, ker smo morali, čeprav so se nam zdele nesmiselne? Kdaj smo ozavestili, da je pomen reda več kot le estetske narave? Pri večini je to zorenje kar dolgo trajalo, od naših staršev pa je terjalo veliko potrpljenja, vztrajnosti in doslednosti. Sedaj smo na vrsti mi. 

Tina Plahutnik, univ. dipl. soc. delavka

Vir: http://www.zmajcek.net/content/view/518/132/