Z objektivnega vidika je krščanstvo res in facto posita, katere resnica je vprašljiva, vendar zgolj objektivno, saj je skromni subjekt preveč objektiven, da ne bi izpustil samega sebe ali se še vedno vključil med tiste, ki imajo vero.[1] Tako objektivno razumljena resnica lahko pomeni: 1) zgodovinsko resnico, 2) filozofsko resnico. Kot zgodovinsko resnico je treba resnico poiskati s kritično obravnavo različnih dejstev itd., skratka na enak način, kot se zgodovinska resnica išče sicer. Če se sprašujemo o filozofski resnici, se sprašujemo o odnosu zgodovinsko danega in rationaliziranega nauka do večne resnice. Spraševalec, ugibajoči, razsojajoči subjekt se torej sprašuje o resnici, vendar ne o subjektivni resnici, o resničnosti izjave. Vprašujoči subjekt je tako dobro zainteresiran, vendar ne neskončno osebno zainteresiran v strasti v smeri svoje večne blaženosti za svoj odnos do te resnice. Daleč od objektivnega predmeta je takšna neskromnost, takšna nečimrnost.Vprašujoči subjekt mora
