Zemlja kriči. Ni to ropot oddaljene katastrofe, ki jo slišimo po novicah, ali šepet nekaj, kar je daleč od našega vsakdanjega življenja. To je srce parajoča tišina, ki počasi prevzema. Tišina, ki prihaja s smrtjo gozdov, izginjanjem vrst in onesnaževanjem naših voda. Tišina, ki kriči glasneje kot vsak jok obupa, vendar jo sploh slišimo?

Hodila sem po gozdovih, občutila hladno senco dreves nad seboj, slišala šelestenje listja, ko je veter šepetal skozi njega. Toda ti trenutki postajajo vse bolj redki. Vsakič, ko obiščem gozd, se zdi tišje. Kje so ptice, ki so nekoč pele? Zakaj potoki niso več tako jasni? Videla sem to na lastne oči — nekoč bujna ekosistema, ki sta zdaj le prazna odmeva tega, kar sta bila.

Kar me najbolj boli, ni le lepota, ki jo izgubljamo, temveč prihodnost, ki jo oblikujemo. Prihodnost, v kateri naši otroci morda nikoli ne bodo vedeli, kako je stati pod mogočno hrastovo drevo, ali slišati melodijo reke, ki prosto teče. Prihodnost, v kateri bi lahko vrste, ki smo jih imeli radi in občudovali generacije — tigri, sloni, čebele — bile zgolj spomin. Grozljivo je pomisliti, da bi lahko bili zadnja generacija, ki bo priča takim čudesom.

Toda ni prepozno. Planet je odporen, prav tako pa tudi mi. Vendar pa ostaja vprašanje: Smo dovolj pogumni, da se spremenimo? Smo pripravljeni žrtvovati svojo udobje, svojo udobnost, da damo Zemlji čas, ki ga potrebuje, da se pozdravi? Če nadaljujemo po tej poti, če ignoriramo kričečo Zemljo, morda ne bomo imeli prihodnosti, za katero bi se borili.

In to globoko čutim — ne le kot skrb, ampak kot poziv k dejanju. Za vso lepoto in življenje, ki še vedno obstaja, za upanje, da lahko še vedno nekaj spremenimo. Čas je, da začnemo poslušati. Čas je, da ne obračamo oči stran. Čas je, da začnemo reševati svet, preden ni več ničesar, kar bi lahko rešili.