Kjer ni na prvem mestu osnovni humanistični temelj, ni spoštovanja drugačnosti, ni spoštovanja dostojanstva vsakega človeka.  Smo temeljno nepismeni in v nepravem vrstnem redu.

Najprej delujemo, ne da bi spoštovali sebe, ne da bi bili v stiku s svojo pravo naravo, ki zasije v zavedanju dostojanstva, tako našega, kot tudi dostojanstva vsakega človeka.

In ker sebe najprej ne spoštujemo, ne moremo spoštovati in sprejemati drugih, čeprav si to vsi želimo.

Tako (nehote) poznamo le vlogo pogojevanih objektov, s katerimi »ni potrebno, da se spoštljivo ravna«, saj smo zato »izumili«možnost prisil, obveznosti, nesvobodne izbire.

Kjer moraš slediti le diktatu ene misli, ene "izbire", si kot suženjski OBJEKT, nesvoboden, nespoštovan, izkoriščan in uporabljan kot predmet, stvar.

Domovina je le tam, kjer se počutiš varnega kot doma. Kjer so subjekti, ki vedo tudi, kaj je brezpogojno sprejemanje.

Kjer so objekti, je le država, so le zunanje, odnosno prazne formalnosti, ki ne temeljijo na spoštljivih odnosih.

Sama se že desetletja učim, da bi uresničevala (pravi)vrstni red, ki pomeni, da najprej spoštujem, šele nato delujem. Vsepovsod visijo listki s tem napisom. Kadar namreč ne delujem iz tega zavedanja, sem neljubeča, nemirna, nepotrpežljiva in brez tiste prave radosti in hvaležnosti.

VSI si zaslužimo le vlogo subjekta,
torej tudi vi, ki tole berete.

 Subjekt vedno izhaja iz osnovnega humanističnega temelja:
spoštovanja in zavedanja dostojanstva.

Ker sam spoštuje druge,
tudi od drugih pričakuje spoštovanje.

Vsi smo soodgovorni za nastalo situacijo.

Karkoli se še dogaja nespoštljivega,
je naša skupna naloga, da to odpravimo.

Samo spoštovanje vodi k sreči vseh,
k spoštovanju vseh.

(prva, temeljna biserna ogrlica:
Slovenija, dežela spoštovanja in dostojanstva
                     (osnovni, humanistični temelj)