»V težave nas ne spravi tisto, česar ne vemo,
spravi nas tisto,
kar zatrdno vemo, pa ni res.«(M.T.)

Joj, sem danes v korona časih užaljena, pravi (stara)znanost, ki ji je Isaac pred stoletji zagarantiral glavni prestol, danes pa jo oblegajo vedno bolj pogumni znanstveniki, ki imajo drugačno (drugo) mnenje kot že precej razvajena monopolna gospa, ki ne dovoli dvoma v njeno zmotljivost.

»Newtonska mehanska« znanost se je lahko zatrdno zanašala  na to, da nekaj ni treba več spreminjati, da je to dokončno in tako se je v skoraj dveh stoletjih izoblikoval ta "nezmotljivi" pogled na znanost, ki je imela svoja spoznanja za dokončno resnico, v katere se ne dvomi, se jih ne preverja, torej je imenitno sedeti kot čaščeni vsevedni in nezmotljivi gazda na prestolu, ki ga ni treba zaradi tega z nikomer deliti.

Tako je tudi te vrste znanosti pripomogla k temu, da nismo navajeni na nobeno drugo, kaj šele tretje mnenje, ne vemo, kaj je presežno mnenje.

Najpomembnejši argument za monopolno liberalno znanost pa se je začel po celem svetu podirati, ko se je začela sesuvati tudi liberalna zgodba sama.

Opazujemo lahko znanost, ki se ima tako za nezmotljivo in tako večvredno, da se ji ne zdi vredno, da bi se ubadala s tisto znanostjo, ki ni več zgolj fizična (materialno deterministična) domena, ampak tudi celostna, nematerialna in je prinesla vpogled v tistega človeka in naravo, ki je bil do sedaj trdna in nespremenljiva in zato tudi neraziskana in neresno jemana. To je globalni vzorec. 

Ali lahko zaupamo nekomu, ki trdi, da ima samo on EDINI prav in zapovrh ni pripravljen slišati nobenega drugega mnenja?

In vendar to delamo, tako smo se navadili na mainstream, na monopolna mnenja, ki ne dovoljujejo pluralnosti. Tudi sami se kar naprej znajdemo v branjenju svojega edino pravilnega laičnega zasebnega mnenja.
Kje pa bi se naj "okužili" s to odprtostjo, z zdravim dvomom, z željo, da preverjamo.

Ali se učimo v šoli imeti svoje lastno mnenje, ali se učimo samostojno in kritično razmišljati, ali smo spodbujani k temu, kar bi nas kot odrasle tako v zasebnem kot javnem delovanju vodilo k spoštljivi ODPRTOSTI ZA DRUGO MNENJE. Tudi uradna liberalna znanost žal ne daje zgleda, saj (še) ne uvaja te prakse, čeprav je  ona najbolj primerna za to učenje nas, katerim je tudi namenjena in od nas zato tudi plačevana.

Mi rabimo OBE ZNANOSTI, tako uradno, kot tudi še neuradno znanost z drugačnim, DRUGIM MNENJEM.

Vsepovsod prevladujejo diktati večinske monopolne »moči«, ki NE dovoljuje dvoma, ki torej ne prenese kritike.

Vsi smo potrebni pluralnih povratnih informacij in kjerkoli naletimo na odpor, smo lahko prepričani, da gre za stare samoumevne vzorce, ko so si nekateri prisvojili (= OKUPIRALI) pozicije moči in prevlade nad drugimi in začeli tudi sebi žagati vejo, na kateri »udobno sedijo«.

To delamo nezavedno, vidimo to sicer pri drugih, pri sebi pa ne.

Kdor ne dovoli različnih mnenj, ne dovoli učenja, ne dovoli demokratičnosti, je med drugim tudi EGOIST, ki mu je treba pomagati – z drugačnim mnenjem seveda. No, tega egoista imamo vsi v naših memskih zapisih. In smo tudi podporniki najbolj neprepoznanega IZMA, ki se imenuje po našem najbolj zvestem spremljevalcu-ego-–EGOIZEM. In nam vsem dela več škode kot ostali izmi.

Sedaj je čas je, da začnemo vlagati napor v izgrajevanje in dopolnjevanje vsega tistega, kar nam naš lastni EGOIZEM, ki ga med drugim krasi tudi lastnost, da za nič na svetu ne bi priznal, da dela napake,  v »normalnih«, predkoronskih  časih) ni dovoljeval.

Premagali ga bomo zgolj le tako, da mu ne bomo posvečali več (nepotrebne) pozornosti in se bomo fokusirali zgolj na to, kako s čim bolj pestrimi mnenji (drugo, tretje mnenje) in spoznanji, obogatiti naše skupno sobivanje na vseh nivojih, ki jih rabimo kot radostna, srečna in uspešna (družba)Slovenija.

Začnemo lahko z odkritji nekaterih največjih raziskovalcev znanosti same, med katere spada tudi univerzitetni profesor logike in znanstvene metodologije, dr. K.P, ki se je desetletja ukvarjal z največjo težavo, ki jo ima znanost (in tudi mi »navadni ljudje«), ki ne dovoli dvoma, ki torej ne dovoli kritike, zato je spoznal, da vsiljevanje enega samega mnenja nikoli ni upravičeno.  Vsak od nas bi rad sedel na svojih lovorikah in mu ni všeč, če bi se to spremenilo. In vendar je edina stalnica, tudi v znanosti, spreminjanje samo. Vedno se lahko resnici samo približamo, vendar lahko še po stoletjih uporabe nekdo postavi boljšo teorijo, ki je nemara bliže »resnici«.

Resnice nobene znanstvene teorije ni mogoče dokončno in za vselej dokazati. Znanost je mogoče edina človeška dejavnost, v kateri je mogoče napake sistematično kritizirati in jih sčasoma popraviti.  Vse, kar lahko storimo, je to, da iščemo zmote v naših najboljših teorijah, (K.P.)«

In si tako priznamo, da se stalno le učimo, da smo odprti za novo, za drugačno, za boljše, in to tako od uradne znanosti, kot tudi od vseh znanstvenikov, ki zastopajo drugo (drugačno ) mnenje.

(druga ogrlica: DRUGO MNENJE)