Kjer se ne upošteva DRUGO MNENJE, ni spoštovanja drugače mislečih,
ni osnovnega humanističnega temelja.

Prava liberalnost je le v pluralnosti, v soočanju različnih (strokovnih, znanstvenih) mnenj.

Samo v pluralnih mnenjih je možna IZBIRA, je možno (samostojno) in odgovorno razmišljanje, je možna prava demokracija.

Ko vse prevetrimo, preverimo, podvomimo, ko vse jemljemo kot NEsamoumevno, kot nekaj, kar lahko stalno vedno znova popravljamo, spreminjamo, se iz tega učimo in dodajamo to, kar smo skupaj spoznali, da želimo drugače…

Torej se učimo, da si izoblikujemo lastno zasebno mnenje, da smo stalno soočani z različnimi drugimi, drugačnimi strokovnimi, znanstvenimi mnenji.

Da smo vsi odprti za vedno nova spoznanja, znanja, ki nas vse bogatijo in omogočajo radost in iskrice v očeh vseh, ki se počutimo vključene, slišane, upoštevane.

 Vsi ljudje smo zmotljivi, delamo napake. Vsak znanstvenik je človek, torej zmotljiv in dela napake..

Komur se zdi, da že popolnoma pozna dokončne odgovore, se ima za nezmotljivega, za človeka, ki ve in zato sme pričakovati, da se v njegove rezultate ne dvomi.

In ravno znanost bi morala biti prvi in največji zgled ODPRTOSTI, UČLJIVOSTI, za novo, za drugačno,  za možnost zmot, napak (pri sebi in pri drugih), in za omogočanje stalnega popravljanja.

Kjer pa je le mainstream, torej le ena možnost, ni odprtosti, nimamo zgleda za omogočanje pluralnosti v praksi.

Rabimo pluralno, odprto znanost, ki ji lahko zaupamo. Stalno rabimo znanja ljudi ki iščejo zmote v svojih sklepih, teorijah, ki iščejo dokaze, preverjajo.

(druga ogrlica: DRUGO MNENJE)