Iščem in iskala sem znanje in modrost pri tistih, ki so tudi sami iskali resnico, ne glede na to, »kateri strani so pripadali«, kajti ugotovila sem, da resnica ne spada ne na levo, ne na desno stran.

Ali kot je pri mojih dvanajstih letih zapisal (dr. K.P.), da »smo ljudje le iskalci resnice, ne pa tudi njeni lastniki«.

Je kot Sonce, ki sije neprenehoma, tudi takrat, ko se Zemlja tako vrti, da imamo temo.

Mi samo govorimo o sončnih zahodih. Sonce ne zahaja, le Zemlja se vrti okrog Sonca.

In mi z njo…in smo kot iskalci ves čas soočeni tako s temo, kot s svetlobo.

Dokler ne odkrijemo, da rabimo toploto in svetlobo, da rabimo ljubezen in razum, ki se v pravem redu dopolnjujeta.

Tisti iskalci resnice, ki so našli »resnico« so ugotovili, da se resnice ne da poučevati, da se jo lahko zapiše le kot njihovo MNENJE. Da se da drugim na izbiro kot neke vrste kažipot, kaj je iskalca vodilo na poti. Pravo spoštovanje do drugih se pokaže šele takrat, ko nikogar ne prepričujemo v svoj prav, ko drugim sicer lahko povemo, kaj so naša spoznanja, ki so za njih le mnenje, ki  naj  jih preverijo, v katera naj podvomijo. Vsak mora namreč  do svojega mnenja, do svoje resnice priti sam. Nihče nam je ne more prinesti na krožniku. Ta veličastna naloga je darilo odkritja, da nismo determinirane živali, ampak čudovita bitja z neomejenim dostopom do vseh potencialov, do odprtega polja vseh možnosti.

Moja raziskovanja in iskanje resnice so čisto podobna odkrivanju, čudenju vsakega radovednega otroka. Vse me je zanimalo, vse, kar je dišalo po »eksodusu iz mojega Egipta«.

V otroštvu so me še posebej pritegnile  pravljice, pripovedke in sem v večini zgodb odkrivala skrite ključe, zakodirana sporočila. Kasneje so me mikale druge knjige, za katere sem morala šele dozorevati in kot odrasla zopet seči po njih.

Vsak posameznik začenja na začetku , ali pa od začetka. Ko si otrok lahko prebavljaš drugačne stvari kot odrasel. Če še imaš povezavo z drevesom življenja je prebavljanje sadežev z drevesa spoznanja bolj pospešeno. Brez povezave pa stvari obležijo, in smo sčasoma kot zapolnjena rumpelkamrca. Polni izkušenj, prepolni informacij, a notranje prazni. Brez samospoštovanja, brez občutka, da nam te stvari koristijo. Ne vemo, kaj je smisel življenja in manjka nam tisti občutek, ki ga daje »odkritje« osnovnega temelja, ki je zavedanje lastnega dostojanstva in s tem spoštovanja tako sebe kot drugih. Vsaj zame se je s tem začela povsem drugačna življenjska pot. Vse je dobilo čisto drugačen smisel, in vsi prisrčni odnosi so se začeli s tem  osnovnim humanističnim temeljem, ki je kot sol v vsaki moji župci.

(druga ogrlica: drugo mnenje)