Kjer vsi govorijo, da se nič ne dà, se res nič ne dà. Kjer tako govorijo, tudi tako mislijo in ne sodelujejo zares, le navidezno. Tako večina ljudi pasivno čaka, da se bodo problemi kar čudežno rešili sami od sebe, če jih bomo preložili na druge, katerim pa potem ne dajemo NOBENE prave podpore na zavestni ravni, na ravni dobrih misli. Na podzavestni ravni pa jim pošiljamo predvsem stare miselne vzorce – pa tega ne vemo.

Pričakujemo, da celo zahtevamo rešitve, zahtevamo zadeve, ki jih sami ne počnemo. Zahtevamo odgovornost za reševanje, sami pa ne naredimo skoraj nič v tej smeri. Še tisto kar naredimo, je zgolj širjenje negativnih misli, kot so obsojanje, nezaupanje, odkrito sovraštvo do drugače mislečih. Najbolj razširjena toksična nepodporna misel, ki jo širimo pa je, da nima smisla. Da se tako ne bo nič spremenilo. Ker imamo v glavi koncept, trdno zacementirano, nepreverjeno prepričanje, kako bi moralo biti – po naši predstavi. 
Ali se kdaj vprašamo, KAJ LAHKO JAZ prispevam k temu, kar si želim? Ali sem sama s svojim razmišljanjem na strani reševanja, ali na udobni strani zastrupljanja z nenehnim iskanjem napak pri drugih, z nenehno kritiko, ki nima namena pomagati, ampak onemogočati (so)delovanje. Stalno se zalivamo s stresno kanglico.

Meni je predvsem do tega, kar je takoj po končani drugi svetovni vojni napisal moj predragi nemški Nobelovec H.H.

 »Svet spregledati, ga razložiti, ga prezirati, to je stvar velikih mislecev. Meni pa je samo do tega, da bi svet ljubil, ne preziral, njega in sebe ne sovražil. Nanj in na vsa bitja gledal z ljubeznijo in spoštovanjem.«

 V tem stilu lahko nadaljujem tudi jaz, saj sem se "naveličala  popravljati" sebe in svet, ga izboljševati, gledati nase in na  ljudi, kot da se morajo spremeniti. Tako sebe kot druge želim sprejemati takšne, kot smo. Želim, da vsak začuti, da je dragocen, da je edinstven, da je lepo, ker živi.

 Mi rabimo ljubezen, rabimo sprejemanje, rabimo občutek, da se lahko imamo radi, takšni kot smo. Šele, ko se bomo začutili sprejete, se spontano zgodijo spremembe, ki so možne v varnem, sprejemajočem okolju.

 Mi rabimo vsi upanje, da lahko tudi takšni kot smo, skupaj zaridamo v boljšo smer- v smer prepoznavanja manjkajočih temeljev, ki jih lahko skupaj izgrajujemo. S temeljem spoštovanja in dostojanstva, zalivano z  možgansko kanglico sreče, z veseljem in z možnostjo vedno novih začetkov za vse.

28 /jan 2022