Na ravni telesa delujemo kot sistem povezanih celic, saj smo sestavljeni iz več kot 50 trilijonov celic (dr B.L.) in naše obnašanje je isto kot v vsaki posamezni celici, le da smo v eni veliki skupnosti.

 Če celice srca ne delujejo v redu, celo telo ne deluje v redu. Če možganske celice ne delujejo v redu, čuti to celo telo. Kadar nas boli (en majhen)zob, kako se v celoti slabo počutimo.
Vse je povezano, vse teži k povezanosti. Mi pa tega kot da še ne vemo, ker imamo v možgane vtisnjene misli, ki smo jih prevzeli, jih posneli od tistih, ki so v preteklosti enako razmišljali – nihče pa ni v to podvomil, ker je za to potrebno najprej vedeti, da ta način nezavednega shranjevanja obstaja in nas kot način prisilnih mehanizmov sooča z notranjo vsebino. Ne preverjamo pa zato, ker skoraj nihče to ne dela, oziroma, ker vsi tako delajo, torej, da ne preverjajo (dr B.L.)…Ne podvomimo, ne razmišljamo s svojo glavo…Ne vemo, da sicer težimo k HARMONIČNI POVEZANOSTi, ki je vendar način harmoničnega sobivanja, kakršnega smo doživeli že v materinem trebuhu. Dokler mislimo, da smo ločeni drug od drugega, tudi naše celice tako obravnavamo. Ne vemo, da nismo ločeni, da ni nobena celica ločena in da segajo nevronske povezave iz naših možganov v vsako celico. Če tam ni sprejema, se kontakt ohladi, celica kot nekoristni člen počasi odmira, nič ne prispeva k celoti…Življenje v nas ugaša. In smo kot ugašajoča sveča, ki vidi le še prihajajočo temo.

Ko smo zdravi, skupnost (celic) sodeluje, podpira in vzdržuje naše življenje. Ko pa smo bolni, prekinemo s skupnostjo in ni več harmonije v telesu. Nastane disharmonija, to pomeni bolezen.

Če želimo razumeti človeško telo, ni treba študirati celega človeka, potrebno je proučevati samo posamezno celico, kajti ona se obnaša kot celotni človek.

Če želimo razumeti človeštvo, ni treba študirati celotnega človeštva, potrebno je proučevati samo posameznega človeka. V vsakem človeku je zapis celotnega človeštva.

 Zdrav človek je kot skupnost zdravih celic, ki se podpirajo.

Podporo lahko močneje okrepimo od spodaj, s strani državljanov, ki si želimo prijazna, sodelovalna okolja, ki so kot celice skupnega doma – domovine. 

V nekaterih občinah so že gibanja, ki prevzemajo kot del svoje iniciative tudi ozaveščanje svojega okolja o odnosni kulturi sobivanja, o odprti komunikaciji, ki sprejema drugačnost, ki se zaveda pomena svobodnih izbir in uvajanja različnih drugih mnenj in podpirajo delovanje za skupno dobro vseh so-delujočih.

Na izbiro imamo dve opciji, ali bomo vsi postajali odgovornejši in aktivnejši kot spoštljivi subjekti , ali pa bomo še naprej gojili pasivno vlogo žrtve, ki vidi krivca le v drugih, mi sami pa lastne odgovornosti ne prevzemamo.

Vsaka naša celica rabi podporo nas vseh celic, kot podporo vseh subjektov, ki skupaj odražamo harmonijo ali pa disharmonijo, ali pa stanje, ki ga imamo trenutno – kolaps.
Vem, da se bomo naravnali v biofilno smer, smer, ki podpira življenje, zdravje, srečo in sodelovanje. V to smer nas naravnava naša notranja modrost, ki je v vsakem človeku, ker si vsi želimo svetlobo, vsi rabimo toploto sprejemajočih se okolij, ki omogočajo zdravo in radostno sobivanje v vseh starostnih obdobjih.

29/jan 2022

komentarji na objavo trenutno še niso omogočeni