Če sejemo le pšenico, radi pa bi želi tudi ajdo, smo najbrž nesposobni ali  pa nepripravljeni videti vzrok neželene žetve. Tako si tudi sami želimo spoštovanje, sejemo pa povečini odsotnost spoštovanja.

Družba, ki želi žeti spoštovanje, ga mora najprej sejati.

Mi smo navajeni najprej obsojati, saj vendar vemo, kaj je prav, torej imamo že vnaprej znana, trdna, nespremenljiva prepričanja, ki jih ne mislimo kar tako zlahka opustiti ali spremeniti. Ne poznamo PREVERJANJA, ni naša navada, da bi PODVOMILI, da bi torej preverili, ali res imamo vsaj dovolj informacij, da bi se znašli v modusu neobsojanja. Ne, mi tega ne delamo.

Nimamo aktiviranega lastnega notranjega statističnega urada, ki bi iskal dejstva, ki bi nam preskrbel vse potrebne informacije, da bi se lahko SAMI (brez zanašanja na zunanje posrednike) lahko dokopali do čim bolj zanesljivih in točnih informacij. Če tega ni, smo vendar nepošteni do tistih, ki jih odkenslamo, ne da bi jim omogočili spoštljiv odnos že s samim slišanjem njihove variante.

Kjer ni osnovnega humanističnega temelja, velja načelo, da najprej okupiraj, nato po svoje dirigiraj. Torej uporabi moč za (pre)vlado, za oblast, ne gre za to, da se vodi, da se sodeluje, da se skupaj uči, da se skupaj išče različne poti.

Kjer so humani pogoji, kjer je spoštovanje in zavedanje dostojanstva, gre za vodenje in sodelovanje, se v ljudi vlaga na način, da se jih izobražuje – v smeri spoštovanja in dostojanstva.

Družba, ki ne vlaga v ljudi, tudi ne vlaga v spoštovanje, in ga tudi ne dobiva.

 Če bi drugega slišali, če bi bili pripravljeni na vseh ravneh seveda, odpreti DVOTIRNO KOMUNIKACIJO, z drugim znanstvenim, strokovnim mnenjem, bi se odprla možnost, da bi se približali SPREJEMANJU drugega, drugače mislečega.

Sprejemanje pomeni, da najprej ŽELIM RAZUMETI DRUGEGA, da ga ne želim že vnaprej kaznovati z ignoriranjem, z neupoštevanjem. Da si celo želim, da pride do možnosti (nekaznovalne) POPRAVE, ki je najboljša oblika učenja. Brez napak se vendar nihče ne uči, delamo pa napake vsi.

Dajati drugim povratne informacije, pomeni DAJATI DRUGIM ZNANJE in jim s tem pošiljati vabilo k sodelovanju, k iskanju še več različnih možnosti, o katerih na koncu odloča narod, ki dobiva z obeh strani povsem nevtralne informacije, podkrepljene z znanstvenimi dejstvi in vsem dostopne v uradnem statističnem uradu, ki dobiva od nas naročnikov in plačnikov (naroda) vedno nove želje, kako priti do podatkov in informacij, ki bodo na vseh nivojih onemogočali zlorabe. In se ne bo treba več pričkati, o tem, kaj je res in kaj ne. Za to imamo stroko, ki ji moramo samo omogočiti, da bo lahko pošteno delala. In bo, ker si to želi, saj si vendar vsi želimo, da bi bili drug za drugega koristni, potrebni, in predvsem, da bi se znali spoštovati, ceniti. To je osnovni temelj v praksi – spoštovanje ljudi, tako stroke, kot nas naroda. Da se nafutramo s pravimi osnovami, da bomo lahko zajadrali v nove zgodbe.

Ko vlagamo v ljudi, ko jim torej DAJEMO OD PRAVEGA IZOBILJA PRAVEGA ZNANJA, INVESTIRAMO, PODPIRAMO NAJBOLJŠE , KAR JE V VSAKEM ČLOVEKU. IN KAR DAJEMO, TUDI PREJEMAMO.

 Samo z razumevanjem pravih slik situacij, pridemo torej do spoštovanja, in spoštovanje prinese najboljšo družbo, ki je vedno tam, kjer ljudje najprej gradijo ta osnovni humani(stični) temelj.

To je parfum dostojanstva, parfum ljubeče prijaznosti, ki se kot popek razcvetava v spoštljivih, poštenih odnosih, ki so oblika kroženja izobilja dobrega, ki je v vsakem človeku.

31/ jan 2022, RADOSTNA SLOVENIJA

komentarji niso omogočeni