Kadar druge osrečujemo, smo sreče vedno deležni tudi mi sami.

Kadar drugim želimo samo dobro, smo tudi sami polni dobrih občutkov, veselimo se, da so drugi srečni.

Sreča vedno podpira zdravje, življenje, salutogenezo, podpira zalivanje kanglice s hormoni sreče in omogoča, da naš naravni imunski sistem diha in srka to, kar dajemo drugim. Ker to, kar dajemo drugim, najprej okušamo tudi mi sami.

Takšen je naravni zakon dajanja.

Zato nekateri pravijo, da gre za zlato pravilo kroženja obilja, ki vedno znova odslikava izobilje radostnega dajalca, ki vedno osreči tudi sebe, če osreči druge.

Seveda gre to tudi v drugi smeri, kadar onesrečujemo druge, vedno onesrečujemo tudi sebe. Kadar sovražimo druge, vedno sovražimo tudi sebe.

Če ne dajemo, pa bi lahko, tudi sebe prikrajšamo za lepoto doživljanja kroženja obilja.

 Ogromno ljudi stalno daje darove, ki niso ravno snovni, a se  tega ne zavedamo, kadar gre za darove ljubeče prisotnosti naših dragih oseb.
Koliko mater je v stalnem razdajanju sebe, pa se jim zdi to samoumevno,
in ne čutijo tiste lepote, ki jo ima odnos, ki temelji na hvaležnem, vzajemnem spoštovanju, ki ga hrani zavedanje dostojanstva.

Ničesar ni samoumevno. Od tu naprej se začne prepoznavanje lepote življenja, ki se veseli, ker lahko daruje. Se začne praznovanje življenja, ki je najlepše med ljudmi, ki ničesar ne jemljejo samoumevno, ki so zato za toliko stvari hvaležni,  katere večina jemlje tako samoumevno, površno.

Ker smo dali na prvo mesto glavo (intelekt), smo seveda zanemarili vse, kar diši po »neznanstvenem«, kar je »nemerljivo, neotipljivo«, kar je stvar srca, stvar smisla in tako tudi praznovanja življenja.

Če bi imeli to na prvem mestu in na drugem kot služabnico znanost, bi ugotovili, da je obilja dovolj za vse. Da je tam, kjer se ljudje spoštujejo, kjer cenijo življenje, kjer jim je v prvi vrsti mar za ljudi in njihovo srečo, vsega za vse dovolj.

Kajti ravno srečni ljudje so naravno nagnjeni k deljenju obilja vseh vrst (materialnega in nematerialnega). Kjer je sreča na prvem mestu, ljudje kar »tekmujejo«, kako bi lahko pomagali, kako bi lahko bili koristni, kako bi lahko prispevali za srečo soljudi. Za srečo VSEH soljudi.

 Največ, kar vsak od nas lahko naredi zase in za druge, da je sam najprej srečen. Nesrečni ljudje so prepogosto egoistični in ne delijo radi.

Samo srečen človek je radodarni dajalec.

Srečen človek je odgovoren, skrbi tudi za svoje zdravje in za svoj naravni imunski sistem. Odgovoren je tudi do okolja, v ožjem in širšem smislu.

Zato je naša prva naloga, da se učimo sreče, ki je tudi opis naše prave brezpogojne identitete.

33/ jan 2022 RADOSTNA SLOVENIJA

Komentarji niso omogočeni