1 Varuhi oaznih skrivnosti

Postopoma bodo predstavljene zgodbe iz Kraljestva varuhov oaznih skrivnosti, ali o tem, kako je nekoč iz prečudovite oaze nastala gaza. Prav ste prebrali, najprej je bila tam oaza in so se pripovedovale zgodbe iz Časov zlatih pravljic.. Nekaj kar so vsi občudovali in si domišljali, da bo tako ostalo zmeraj, kot neke vrste obljubljena rajska dežela.

Nekoč v davnih časih je za tremi čudovitimi gorami, obdano s sedmimi najčudovitejšimi parki, stalo najlepše kraljestvo, kar si jih je mogoče zamisliti. Kot bi bil raj na zemlji, so se počutili vsi tamkajšnji prebivalci.
Nihče ni niti pomislil, da obstaja še kakšna druga dežela, ki bi bila lahko lepša od njihove. Zato tudi nihče ni nikoli pokukal čez tri gore, saj so jim zadoščali njihovi vrtovi, parki, sadovnjaki, ki so jim nudili vse, kar jim je poželelo srce.
Sicer so slišali, da tam nekje daleč stran obstajajo tudi drugačna kraljestva, kjer živijo varuhi posebnih znanj. Toda nihče ni imel želje, da bi enostavno šel tja in to preveril, da bi torej spoznal tisto skrivnostno kraljestvo, za katerega se je šepetalo, da se imenuje Kraljestvo varuhov oaznih skrivnosti. Nihče se o tej skrivnostni zgodbi ni sam prepričal. No, saj niso bili navajeni, da bi sami karkoli počeli. Saj zato niti ni bilo potrebe, ko pa so bili z vsem tako dobro preskrbljeni.
Kralj je sicer vse urejal v stilu črno-bele optike, kar je v praksi pomenilo, da so vsi brez ugovarjanja sledili njegovim predlogom. Tisti, ki niso tako razmišljali kot on, pa so molče ali pa skriti pred javnostjo, mrmrali predse, »Le kdaj bo prišel tisti čas, ko bo kdo tako pogumen, da bo odkril tisto skrivnostno geslo s skrivnostnimi štirimi črkami, ki bo prineslo prave spremembe?«

Večina pa je vsak dan spoštljivo gledala le proti gradu, kjer sta živela njihova lepa, bogata in srčna kraljica in pametni kralj, ki je vse urejal.
Vsak je bil srečen, če ga je kralj nagovoril, če je na primer kraljica opazila in nagradila dobra dela svojih podložnikov. Ljudje so bili počaščeni, če so lahko služili tej prijazni kraljici. Celo v posebno zadovoljstvo so si šteli, če so lahko kar tekmovali med sabo v dobrodelnosti in se kosali v medsebojni pomoči, v izkazovanju podpore vsemu, kar je vse prebivalce kraljestva še posebej osrečevalo. Tako radi so sodelovali in bili drug drugemu stalno na razpolago, če je komu kaj manjkalo.
Vsi so se spoštovali in vsi so vedeli, kaj pomeni dostojanstvo vsakega človeka.

(se nadaljuje)