2 Varuhi oaznih skrivnosti

Kralj in kraljica sta se vsak dan sprehajala s svojimi otroki v njihovih sedmih parkih in prekrasnih sadovnjakih, ki jih je dal kralj ob rojstvu vsakega otroka posebej zasaditi.

Vsak park je bil čisto nekaj posebnega. Poimenovan je bil po enem izmed otrok in kraljevemu paru se je zdelo imenitno, da je imel vsak od otrok poseben dar, po katerem je park dobil tudi ime.

SOFIJIN PARK ZNANOSTI
Prva kraljeva hčerka je bila izredno pametna, stalno se je rada učila in iskala razumevanje, zato je oče njej in njenemu parku dal ime SOFIJA.
Tej deklici so rekli včasih kar živa enciklopedija, toliko je vedela. Cele dneve je preždela za knjigami, oboževala je učenje. Poznala je vsako drevo, vsako cvetlico, vsak kotiček v tem prelepem parku znanja.
Njeno navdušenje nad znanjem se je odražalo v neštetih znanstvenih laboratorijih, šolah, univerzah. Prisegala je na znanje in na to, da bo učenost rešila vsak problem, če bi ga imeli.
Kralj je bil na svojo hčer izredno ponosen, saj so k njej po učene nasvete hodili tudi iz drugih kraljestev. Bila je občudovana in čaščena kot najpametnejša oseba v kraljestvu. Zato je bila prepričana, da bo nekoč kraljevi prestol zasedala ona sama. Tega seveda ni povedala sorojencem, ker se ji je zdelo samoumevno, da mora znanost dobiti najbolj spoštovani položaj v kraljestvu.

JUSTINOV PARK PRAVIČNOSTI IN POŠTENOSTI

Drugi otrok je bil sin, ki je bil zgled pravičnosti, poštenosti in je kar naprej jokal, če se je komu zgodila krivica. Ne le ljudem, tudi živalim, ali pa okolju. Dobil je ime JUSTIN in v parku je bilo vse odraz pravičnosti in poštenosti. Ni se bilo treba bati, da bi kdo koga ogoljufali, ali da bi kdo bil do koga nepravičen. JUSTIN je bila zgled poštenja in ljudje so vedeli, da jih ne bo nikoli pustil na cedilu. Vsi so se držali dogovorov in bili prav veseli, da jim je JUSTIN vedno znova pomagal razčistiti vse stvari v skladu z njegovim darom.

PARK POGUMNEGA FELIXA

Tretji sin se je odlikoval po hrabrosti, po pogumu in so mu rekli POGUMNI FELIX.. Ničesar se ni bal. V njegovem parku je bilo polno ovir, pa tudi navideznih sovražnikov, da je lahko stalno dokazoval svojo neustrašnost. Če je bilo koga strah, se je obrnil na Pogumnega Felixa, ki je imel poleg poguma tudi vedno srečen izraz na obrazu. Veselilo ga je, da ima nekaj, kar so drugi tako občudovali pri njem. Večina se je namreč kraljeve družine na njim nerazumljivi način bala. O tem se ni govorilo, a strah je bil prisoten, nekateri pa so rekli, da je to le odraz strahospoštovanja in da to ni nič narobe, če ti je pred kraljem ali pred kraljico nerodno. Felixu ni bilo nerodno pred nikomer. Ni poznal sramu, niti še nikoli ni bil v situaciji, v kateri bi ga bilo strah.

(se nadaljuje)